Pomisleki

Piši, ko želiš nekaj povedati na glas, vendar ne veš, kako. Piši, ko si malo ranjen. Piši, ko si zmedenih misli. Ko potrebuješ uteho, ko ne veš, kaj narediti. Ker menda pomaga …

Mislim, da si mi všeč. Tvoji gibi, tvoja hoja, tvoje roke, telo, zobje, oči, tvoja verižica. Nekaj je, zagotovo. Ampak hej, koliko si star in za koliko se vedeš? Zakaj je vse s teboj naenkrat tako zakomplicirano? Zakaj mi otežuješ stvari?

Včasih te razumem, včasih si mi všeč, včasih bi te rada objela, včasih te ne morem prenašati. Ker si nemogoč. Rada bi te odrinila ali udarila. Na živče mi greš, veš. Ko si tak, neumnen, otročji. Ko ne znaš zrelo razmišljati. Kaj točno je narobe s teboj in predvsem, kaj hočeš od mene? Všeč sem ti torej? Sploh veš, kaj hočeš? Ker jaz zase namreč nisem prepričana. Mogoče … se bojim, bežim od tebe, ker vem, da bi se morda lahko izšlo. Pa me je strah.

Jezna sem. Resnično sem jezna. Nate! Zakaj, zakaj siliš tja, kjer zate ni prostora? Kjer je vse že zapolnjeno? Kaj je s tabo narobe? Kaj? Kaj?

Resnično bi te rada izbrisala iz svojih misli. Po treh letih si še vedno v nekem milimetru mojega delovanja. Ko sem bila že na dobri poti, da ugotovim edino in zelo splošno znano dejstvo, da nisi vreden, da bo o tebi sploh razmišljala, greš in narediš to. Zakaj? Zadnje leto želiš malo tiste preklete odrske luči na svojem obrazu? Da boš lahko rekel, da si kul? Ker si umetnik? Ker se boš tako lahko imel za nekoga, ki velja nekaj več? Fak. Kaj s tabo narobe?

Odidi. S tabo nočem imeti opravka. Pokvaril si moj vikend. Lahko bi pokvaril tudi mojo udeležbo pri stvari, ki jo tako rada počnem. Pa je ne boš. Okoli sebe bom zgradila zid in ne bom ti dovolila, da ga podreš. Boš videl.

Načeloma veljam za vljudno in hvaležno osebo. Prosim in hvala se v mojem besedišču znajdeta velikokrat. Menim, da sem dovolj iskrena in poštena. Zato hvala tata za Samsung Galaxy S II, resnično. Ampak pomisli. Kaj bi ti naredil z vstopnico za ogled revije Valentina na tednu mode v Milanu? In zdaj pomisli še malo. Kaj naj jaz naredim s svojim novim telefonom? Ne upam se ga niti dotakniti.

Maturantski izlet za devet dni. Samo to bom rekla.

Ne pomnim takšne vročine zadnje avgustovske dni. Soparen zrak v nepospravljeni sobi, pridušeno dihanje, rahlo lepljiva koža in odprto okno, skozi katerega zaradi svetlobe zleze žuželka. Sunkovit preobrat vremena pa vendarle počasi napoveduje letni čas, ki šele prihaja. Mojo jesen.

Strah nikoli ni bil moj najboljši prijatelj, med letom pa diha za moj ovratnik neprestano. Seveda se spet bojim. Pravzaprav dvomim, da sploh obstaja način, da se znebim občutka neprepričanosti vse tik pred dobo pritiska, vzkipljivosti in obveznosti. Šole. Bojim se … Pravzaprav vsega, kar prinaša leto, ki je pred mano. Mature, jasno. Slabih ocen, napačne izbire obleke na maturantskem plesu, izleta, glavobolov, privoščljivih ljudi, ki sedijo s teboj v šolski klopi, nove ljubezni, Ljubljane, poklica.

Hecno je, ko točno veš, kaj te čaka, se tega bojiš in pravzaprav ne moreš storiti nič določenega, da bi lahko stvar izboljšal. Samo čakaš.

Ta čas mi sploh ni več všeč. Ta malovečkotdvatedna mi sploh ni všeč. Nočem četrtega letnika. Nočem postati odgovorna dijakinja, ki skrbi za svojo prihodnost in ki sčasoma zapade v rutino. Nisem pretirano navdušena nad maturantskim izletom. Nad utrujenostjo, ki jo ta prinaša. Nočem, nočem, nočem šole.

Stvari iz jesenske kolekcije me ubijajo. Šali, ura, jakna. Saj je šele sredina avgusta! Potrebujem tudi kopalke. Brez trikotničkov, lepo prosim in preveč podloženih stvari. Ko se skloniš, prizor pač ni najlepši.

Bi mi mogoče kdo pospravil sobo? Prepleskal sobo? Se znebil vseh odvečnih stvari in se na začetku septembra gužval v knjigarni? Zame?

“Where are you from?” From Slovenia. “Oh, beautiful country. Next to Romania, isn’t it?”

Sem prava mala zakladnica poskodbic. Trije zulji, krvav mezinec na nogi, bolec hrbet in stopala, rdece oci, zlomljen noht, opecen jezik, zelo opazen mozolj. But it is worth it. Nisem tecna, ne jamram, ne jocem, ne obzalujem. Zelo sem vesela, se vedno z zdaj ze skoraj narisanim nasmeskom, niti najmanj ravnodusna in res se veselim vsakega dne posebej. Ker sem v Londonu.

Utrujena, seveda. Dokaj normalno stanje, ce prezivis sest ur na nogah in prebrskas kaksno osmimo Londona. In ena osmina Londona je zelo veliko. Ne vem, mogoce sem malo utrujena zaradi vsesplosne prijaznosti. Ce bi stela vse “sorry, please, thank you, thank you very much, do you need any help”, ne bi prisla prav dalec. In potem postanes se sam bolj uvideven … - London, 31. julij

Je minilo, počasi se navajamo na poneumljeno štajersko narečje, na ne več tako zelo vsaj na videz prijazne ljudi, na to, da ni nikjer moje najljubšega Costinega napitka, da ne morem kupiti septembrskega izvoda Elle, da se ne morem peljati s podzemno, da … Ampak bomo preživeli. Saj smo še vedno.

Smešno je brati moje navdušujoče vtise in hvale o vsespološni londonski prijaznosti, ko pa se trenutno dogajajo grozljive stvari na prav teh ulicah. Verjamem. Ampak težko bi kakorkoli očrnila samo mesto. Res je, da potrebuješ denar, če si ga želiš privoščiti. Res je, da velikost Slovenca z lahkoto zmede.

Ko sem se letos prvič peljala s podzemno, sem samo buljila. Neverjetno sem bila zmedena in presenečena. Sedela sem nasproti temnopoltega poslovneža v kravati in obleki, ki je na svojem telefonu igral igrico. Lepa polt, lepa usta, lepe oči, roke. Za sekundi ali tri sem bila zelo nevljudna, priznam. Ampak sem potem pogled preusmerila drugam, v druge ljudi, v razmišljanje, kje moram iztopiti. Šok, ko na ulicah zavohaš toliko različnih vonjev, vidiš toliko različnih ljudi, slišiš toliko različnih jezikov.

Angleži so vljudni. Če so hinavski, če jih jaz ne znam dovolj dobro prebrati … ne vem in me ne zanima. So vzgojeni in olikani. V trgovini te vprašajo, kakšen je bil tvoj dan. Prav prijazno ti razložijo pot do najbolj očitne lokacije. Če ne vedo, na telefonu najdejo zemljevid in prihitijo za teboj. Mi je zelo žal, da tega trenutna angleška situacija ne kaže. In nisi pravi Londončan, če pri rdeči ne prečkaš prehoda. Vsi vozniki na cestah so se tega tudi navadili. Vljudno počakajo.

Pogrešala bom plastične posodice pri kosilu. Jagode iz Tesca za dva funta. Veliko smeha in angleško sonce, ki je božalo mojo kožo. Kdaj ga bo naslednjič?

Sploh ne gre za morda nepopravljive zgodbe iz medijev in izgubljene duše, nepospravljeno sobo, za kup branja na moji desni, za besede, ki bi bile rade brane, za vprašanje o lasni prihodnosti. Sploh ne gre za še en mesec počitnic, za strah, za nepripravljen kovček, za denar, ki ga ni od nikoder, za pisateljico, ki piše o temi, ki je sploh ne pozna. Sploh ne gre za umazan prt, za neobrite noge, za nalakirane nohte, za dva dela nadaljevanke, ki ju bom zamudila, za pop art razstavo v Piranu, za umazane lase, za odkrivanje kuharskega daru. Tokrat gre za London. Tretjič.

Ne maram pakiranja. Tisto racionalno razmišljanje, katere kose je smiselno vzeti in jih potem samo dobro skombinirati, mi nikoli ni šlo. Pa čevlji. Koliko in katere? Plašč ali jakno? Šal? Koliko mordčkov? Belega, črnega, še kakšnega? Britvico ali depilacijsko kremo? Katero zapestnico in verižico? Sploh kakšno? Saj se potem ponavadi odločim za stvar, ki zaleže manj prostora; moram se. Sem pa kljub temu v nenehnem razmišljanju, ali sem kaj pozabila, kaj bi morala vzeti, pa se sem si premislila, pa če je v redu, da sem si. Pa tisto nadležno tehtanje kovčka na domači tehnici. Pa premalo prostora. Pa seveda nenehno pogledovanje k uri in spet nazaj h kovčku ali k torbici pred vzletom. Preverjam mesto osebne, vozovnice in telefona. Napor.

Skoraj tri leta nazaj sem se zaljubila v angleška jutra, tamkajšnjo angleščino in lansko leto pustila del srca sredi mesta ter si obljubila, da nekoč pridem ponj. Jutri.

Ne maram objokovanja umrlih zvezdnikov. Ne maram objavljanja blogov, pametovanja pod videoposnetki in drugih objav šele po smrti. Skrajni čas je, da začnemo ceniti kvaliteto, ko je ta še živa. Ampak …

Všeč mi je bila njena glasba, ona niti ne. Zasvojencev, ki se ne znajo obnašati nisem nikoli občudovala. In zadnje čase jo je bilo prav boleče gledati. Vedno je žalostno, ko nekdo ne izkoristi svojih danosti tako, kot bi jih lahko. Po napakah je treba preprosto potegniti črto in se pobrati. Njej neverjeten glas pri doseganju meje ni več pomagal …

Kaj hočem? Marsikaj. Rdeč blazer. Poletno oblekico z metuljčki. Navadno belo srajico. Bež hlače s pasom. Črn modrček. Verižico. Škatlo, da bom vanjo lahko spravila ves svoj nakit. Mogoče nove kopalke. Nekaj kratkega za vročino. Kaj potrebujem? Praktično nič določenega.