MISIJA: nemogoče

Ne morem si kaj, da ne bi omenila kako zelo hitro čas mineva. Pa saj ne, da bi bila privrženec nolstalgije, a kaj ko me včasih nekje stisne, da je življenje švignilo mimo. Premlada sem, da bi sploh lahko o tem pisala, a ne govorite mi, da nimam prav. Dva meseca dolgo pričakovanih in zasluženih poletnih počitnic sta minila kot bi mignil in jokala bi, če bi bila le malenkost bolj nora. Najbrž je konec jutranjih poležavanj do kosila in še dalje, bedenja za računalnikom do jutranjih ur, no in nenazadnje tudi pisanja razglednic, ki ga z vsakim poletnim mesecem sovražim bolj. 

Kaj torej je tisto, kar bom med šolskim letom tako zelo pogrešala? Kaj zanimivega, če že ne zavidanja vrednega pa sem počela? Po pravici nič. In to je ta odgovor, ki me pravzaprav boli, saj bom pogrešala ta nič, ki mi bo prihajajoče dni manjkal. Mama bo verjetno vesela, da so se vendarle počitnice končale. Pravi namreč, da ne more prenašati mojega klečeplazenja iz sobe v sobo, bedenja in tega, da naj bi samo jedla in spala. Kar pa ne drži čisto, saj sem se v dveh meseceh nekaj naučila. Torej to, kako lepo je namreč življenje brez šole. Kljub temu, pa ne morem reči, da mi na pamet ne pade niti ena pozitivna stvar, ki bi bila vredna omembe ob besedi šola ali pa izobraževanje. Seveda, v prvi vrsti vsa tista kvačkanja o tem, kako pomembno je, da imaš bleščeče ocene in kakšna dobra naložba je to za prihodnost in vsa tista ponižanja staršev, ki ti govorijo, da to delajo samo zaradi tebe in da jim boš nekoč še hvaležen, ko zaradi slabše ocene ne moreš v kino. Ko si torej prikrajšan za kokice in vedno dražjo kokakolo iz avtomata, si prisiljen ostati doma, se naguliti tisto snov in jo čez dva dni zrecitirati pred tablo in ob tem je seveda jasno, da se ti čez teden ali pa še prej ne bo niti sanjalo o mikroorganizmih v našem telesu.

Vendar je verjetno najbolje stisniti zobe in zdržati, se potruditi  kot pa delati sive lase svojim skrbnikom in tako vsaj doseči, da boš šel v kino, kadarkoli se ti bo zahotelo ter odštel še zadnje cente svoje žepnine za kokakolo.

In nenazadnje, Tito je vedno govoril: ‘ Učiti, učiti in samo učiti.’

Kadar se utapljam v žalosti, kadar skačem od veselja in mi nasmeh sega do ušes ali pa sem v to preprosto prisiljena, ponavadi pišem. Tokrat pa nikakor ne morem dognati kaj me je prisililo do tega dejanja. Pravzaprav nisem prepričana ali ne bom čez pet minut začela vse skupaj brisati in se tolči po glavi, češ le kje sem imela pamet, da sem s tem sploh začela. Naj že v začetku povem, da o blogih nimam blage veze. Je že res, da sem dolgo nazaj pisala dnevnik, a to je nekaj popolnoma drugega. Ampak naj raje najprej povem nekaj o sebi.

Lahko bi rekli, da sem dokaj srečna. Imam namreč vse, kar je za življenje potrebno, vključno z materialnimi stvarmi, zaradi katerih je svet postavljen na glavo. Imam družino, ki me podpira in mi vliva vojo do življenja, kljub temu, da mi včasih potlači samozavest. Prijatelji so sicer le redki izbranci, ki me spravljajo v smeh in dobro voljo, a so ne glede na vse neprecenljivi. Staršema še zdaj potihem nisem odpustila, da sta spočela samo mene, saj sem večino časa, ki ga preživim v zavetju doma, osamljena in včasih si zaželim pogovora s sestro ali bratom, ki pa mi tako zelo manjkata v življenju. Torej je namreč kristalno jasno, da sem zavidala vsem tistim, katerih pot jih je peljala v življenju ob bratu ali sestri. Vendar pravijo, da nikoli ne moreš imeti vsega in tako je tudi prav. To je pregovor, ki mi vse skozi dopoveduje, da se moraš marsičemu odpovedati, če hočeš kaj doseči in včasih tudi tvegati, pa če ti je prav ali ne. Oče, ki je že zdavnaj zakorakal v srednja leta, mi v glavo poskuša vcepiti dejstva, ki naj bi mi pomagala preživeti. Sicer pa menim, da sva si po značaju dokaj podobna. Ne vem kakšno vlogo igrajo tu geni, a sva oba zelo trmasta in zanemarljiva, pa čeprav tega v nasprotju z njim nikoli ne pokažem. A to je le nekaj mojih lastnosti, večina ji je meni in mogoče tudi drugim neznanih, ki pa bodo nekoč prišle na plano. Moja samozavest vsake toliko odplava na dno, čeprav se trudim, da se to ne bi zgodilo. A kljub temu se vedno znam postaviti po robu in človeku, če sem le dobre volje, povem kar mu gre.

Nekateri pravijo, da sem lepa. Nikoli ne bom pozabila pravzaprav smešne izjave strica, da se bom nekoč prelevila v lepotico. On je pravzaprav največji rasistični kritik kar jih poznam, obenem pa velik občudovalec moje lepote. Sicer pa priznam, da me je strah kaj mi bo usoda prinesla. Prihodnost pa je itak hecna stvar. Nikoli ne veš kaj natančno ti bo prinesla, čeprav lahko zanjo ustvariš dobre pogoje, ki so velikokrat ali pa celo vedno relativni. Nočem preveč razmišljati o njej; mogoče me je malo strah, čeprav me včasih potegne k razmišljanju o prihodnosti. Če bi bilo po moje, bi bila predvsem srečna, a s srečo pridejo še druge stvari, ki so tako prekleto pomembne za življenje. Verjetno je res najbolje, da se preprosto prepustim usodi, v katero ne vem ali naj verjamem in počakam kaj mi bo prinesla. V vsakem primeru pa si želim preprostega in skromnega življenja, brez starševskega varstva.

‘Vsi odrasli so bili otroci, a se le malokdo izmed njih tega zaveda.’