Pomisleki


Začetek

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 15.08.2007

Kadar se utapljam v žalosti, kadar skačem od veselja in mi nasmeh sega do ušes ali pa sem v to preprosto prisiljena, ponavadi pišem. Tokrat pa nikakor ne morem dognati, kaj me je prisililo do tega. Pravzaprav nisem prepričana, ali ne bom čez pet minut začela vse skupaj brisati in se tolči po glavi, češ le kje sem imela pamet, da sem s tem sploh začela. Naj že v začetku povem, da o blogih nimam blage veze. Je že res, da sem dolgo nazaj pisala dnevnik, a to je nekaj popolnoma drugega. Ampak naj raje povem nekaj o sebi.

Lahko bi rekli, da sem dokaj srečna. Imam namreč vse, kar je za življenje potrebno, vključno z materialnimi stvarmi, zaradi katerih je svet postavljen na glavo. Imam družino, ki me podpira in mi vliva voljo do življenja, kljub temu da mi včasih potlači samozavest. Prijatelji so sicer le redki izbranci, ki me spravljajo v smeh in dobro voljo, a so ne glede na vse neprecenljivi. Staršem še zdaj potihem nisem odpustila, da sta spočela samo mene, saj sem večino časa, ki ga preživim v zavetju doma osamljena in včasih si zaželim pogovora s sestro ali bratom, ki pa mi tako zelo manjkata v življenju. Torej je namreč kristalno jasno, da sem zavidala vsem tistim, katerih pot jih je peljala v življenju ob bratu ali sestri. Vendar pravijo, da nikoli ne moreš imeti vsega in tako je tudi prav. To je pregovor, ki mi vse skozi dopoveduje, da se moraš marsičemu odpovedati, če hočeš kaj doseči in včasih tudi tvegati, pa če ti je prav ali ne. Oče, ki je že zdavnaj zakorakal v srednja leta, mi v glavo poskuša vcepiti dejstva, ki naj bi mi pomagala preživeti. Sicer pa menim, da sva si po značaju dokaj podobna. Ne vem kakšno vlogo igrajo tu geni, a sva oba zelo trmasta in zanemarljiva, pa čeprav tega v nasprotju z njim nikoli ne pokažem. A to je le nekaj mojih lastnosti, večina ji je meni in mogoče tudi drugim neznanih, ki pa bodo nekoč prišle na plano. Moja samozavest vsake toliko odplava na dno, čeprav se trudim, da se to ne bi zgodilo. A kljub temu se vedno znam postaviti po robu in človeku, če sem le dobre volje, povem kar mu gre.

Nekateri pravijo, da sem lepa. Nikoli ne bom pozabila pravzaprav smešne izjave strica, da se bom nekoč prelevila v lepotico. On je pravzaprav največji rasistični kritik kar jih poznam, obenem pa velik občudovalec moje lepote. Sicer pa priznam, da me je strah, kaj mi bo usoda prinesla. Čeprav lahko za prihodnost ustvariš dobre pogoje, ki so velikokrat ali pa celo vedno relativni. Nočem preveč razmišljati o njej; rada bi bila srečna, a s srečo pridejo še druge stvari, ki so tako prekleto pomembne za življenje. V vsakem primeru pa si želim preprostega in skromnega življenja. Brez starševskega varstva.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.