MISIJA: nemogoče

Nedolgo nazaj sem preganjala dolgčas, brekljala po televiziji in že sama sebi šla precej na živce, dokler nisem zasledila oddaje Jerry Springer. Naj vam malo osvežim spomin. Pred letoma ali tremi se je pozno ponoči predvajala na eni izmed televizij in že takrat name ni naredila dobrega vtisa. To je oddaja polna psovk, kletvic in ničesar dobrega ali pozitivnega ni v njej. Zajetne gospodične se vsake toliko zapodijo med publiko, pokažejo prsi, medtem ko občinstvo vzklika, se veseli ali jih obsipava z neprijetnimi in nič kaj hvale vrednimi komentarji. Oddaja je polna pretepov med nekdanjimi najboljšimi prijateljicami, ki sta se skregali zaradi moških. Med seboj se žalijo, se suvajo, medtem ko voditelj, po katerem je oddaja poimenovana sprašuje stvari, ki se ga ne tičejo. Ob vsem tem se vprašam, kje imajo te ženske sploh spoštovanje? Ali se res tako podcenjujejo, da gredo v tisto oddajo in se ponižujejo ali pa je vse skupaj zrežirano? Pa tudi če je, v kar sumim, nastopajoči nimajo niti kančka ponosa ali samozavesti, ki ju očitno iščejo pri tleh.

Tisti, ki si takšno oddajo z veseljem ogledajo so res podcenjevanja vredni. Ta oddaja, ki naj bi veljala za pogovorno pa je po mojem mnenju, nekaj najbolj gnusnega, kaj lahko kamera sploh posname. Ne vem, zakaj nekateri s takšnim veseljem gledajo, kako sočlovek trpi, je zasmehovan in se z drugim pretepa. Seveda smo ljudje različni, to je dejstvo, ki ga čivkajo že vrabci na drevesu in vsak človek ima svoja načela in prepričanja, vendar človek, ki uživa, sodeluje ali z veseljem spremlja oddajo kot je ta, ne more imeti prepričanj, ki bi bile zavidanja vredna. V vsakem od nas je kanček maščevalnosti in privoščljivosti. Vendar je za slabe misli treba imeti dober razlog, ki pa ga v tej oddaje nikakor ne vidim.  

Jasno je, da bi skoraj vsa jutra v času počitnic prespala, če ne bi bilo moje mame. Res je tudi, da so jutra nekaj najlepšega, a sem zjutraj tako lena, da me niti najlepši sončni vzhod ne spravi iz tople postelje, v katero ponavadi padem pozno ponoči, torej zjutraj. Ob petkih, pokonci ostanem še dlje in spanje bi bilo priporočljivo vsaj do poznega zajtrka, če že ne do kosila. Tudi, če bi se kdaj zbudila zgodaj, bi se preprosto obrnila, zaspala nazaj in se ponovno potopila v sanje. Vendar je ob takšnih skrbnikih kot so moji, to preprosto nemogoče. Torej kakšna so moja običajna jutra? Ko ura odbije sedem se mama skobaca iz postelje in ga glasno mašira do moje sobe. Odpre vrata, ki vedno tako neprijetno zaškripajo in se na vso moč zadere, naj se že spravim iz postelje in da bi bilo res lepo, če bi se z njo odpravila na sprehod. Pa saj ne, da bi bili v naši družini ne vem kakšni športniki, a starša oglašata khm, zdrav način življenja in že lep čas kupujeta drage probiotične in bio izdelke (vendar to še zdaleč ne pomeni, da bi smeti ločevala ali pazila, koliko vode porabita). Ko še vsa v snu zavpijem, da ne, me še nekaj časa prepričuje, potem pa se vda. Kljub temu, da je nad tem početjem že zdavnaj obupala in me zdaj več s sprehodi ne sili več, pa to še zdaleč ni vse. Ko se čez eno uro vrne, že zbujenemu očetu začne poročati kako lepa je narava in da tudi njemu ne bi škodilo, če bi se malo razgibal. On začne glasno telefonirati, me s tem še enkrat zbudi, nato pa se končno odpravi v službo in šele takrat se začne zame pravo mučenje. Kot velika oboževalka starih hitov vstavi cd s Sinatro z njegovim New Yorkom ter še mnogimi hiti, katere refrene zrezitiram v sekundi, kar ni presenetljivo, glede nato, da jih poslušam vsak dan. Nato skuha kavo, pospravi ali pomije posodo in s slednjo grozno ropota, da te že prime, da bi mogoče preprosto vstal, zapikiral zbirko cd-jev, posodo in še vročo kavo v veliko vrečo za smeti ter vse skupaj zalučal skozi okno, da bi vrečka poletela do Mercatorja, njej pa usta zalepil z lepilnim trakom, nato pa seveda legel k zasluženemu spancu. Vendar seveda ne storim tega, se sprijaznim s stanjem in zadremam za kakšnih pet minut. V sobo ponovno priraca, začne pripovedovati o tem, kako mi je kupila čudovito posteljino, zbere moje posušene cunje in  jih postavi na rob postelje in nenazadnje napove vreme. Nato zagodrnja, da sem resnično preveč lena in da ni lepo, da tako dolgo spim. Dobro, si rečem, vstala bom, popila mleko in pojedla piškote, nato pa spet zaspala v dnevni sobi. Vendar mama mi znova prekriža načrte. Povem ji svoje in jo prosim, naj me vsaj en dan počitnic pusti spati in ona me prav užaljeno pogleda. Pojem torej svoj zajtrk ter se preselim v dnevno, kjer hočem nadaljevati svoje spanje. Ko že skoraj zaspim, ona tam postavi likalno desko z likalnikom in začne neutrudno likati.

Kakšna je torej moja jutranja usoda?  Vstanem in se sprijaznim, zaspim pa kdaj drugič ali pa spakiram stvari in moledujem, da me odpeljejo k babici, ki me vsaj pusti pri miru.

Tisti, ki najmanj zmorejo, največ hočejo.