Pomisleki


Slovenski filmi

Zapisano pod Filmi avtor: afnaa, 29.10.2007

Nisem še pisala o takšnih ali drugačnih filmih, sploh pa ne o slovenskih, ki jih vsi tako vneto kritizirajo. Najnovejši film Petelinji zajtrk pa me je očitno pripravil do tega, saj se je mama danes navdušeno vrnila iz kina.

Nedeljo sem predvsem zaradi nezgodnega vremena preživela precej klavrno. Menjavala sem kanale na televiziji, se premetavala po kavču v dnevni sobi, srkala čaj in ves dan preživela v spalni srajci. Mamo je naenkrat prežinilo, da bi šle v kino, jaz pa sem ji brez razmišljanja odkimala, saj nisem imela ne moči in volje do fimov, cel dan sem namreč spala. Prav, pa grem sama, je rekla. Bila sem vesela, da bom imela končno malo miru, da bom lahko do konca prebrala knjigo in zlikala perilo brez priganjanja.

Ko je prišla domov, je bila polna čudovitih vtisov o slovenskem fimu. Mislila sem, da se šali. Kako jo je lahko impresoiniral slovenski film? Dobro,  imamo odlične igralce, ki pa so vedno vodeni pod taktirko slabih ražiserjev ali pa je scenarij tako zelo slab, da bi se sredi fima najraje vstal in zapustil dvorano. V naših filmih nisem nikoli občutila kakšnega vznemirjenja in želje, da bi čim prej izvedela konec, ker bi me razganjalo od radovednosti. Prej potrebo po koncu, ker me je vse skupaj že tako zelo dolgočasilo. Pri Petelinjem zajtrku naj bi bilo drugače. Dvorana je bila polna, občinstvo je bilo ob koncu židane volje in še tako zagrenjenega človeka naj bi film pripravil do nasmeha.

Še danes si z veseljem pogledam film Kajmak in marmelada, ki je napol slovenski in je več kot odličen. Ko sem ga gledala prvič, me je namejal do solz in že od nekdaj se sprašujem, zakaj znajo Srbi narediti filme, ki ti sežejo do srca, medtem ko se slovenski utapljajo v grenkobi. Saj ne pravim, da so vsi slabi, saj si vseh zagotovo nisem uspela ogledati, pa tudi kakšne velike želje nimam.

Ne bo mi dalo miru, dokler si Petelinjega zajtrka ne ogledam. Upam le, da ne bo še ena potrditev stereotipa in da me bo pozitivno presenetil.

  • Share/Bookmark

Moja jesen

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 20.10.2007

jesen.jpg jesen2.jpg

Zeblo me je kakor psa. V svoji skromni jakni sem zmrzovala tako dolgo, dokler se tata končno ni prikobacal in prav odleglo mi je, ko sem se lahko pogrela v našem tardečem avtu, na katerega je sam tako zelo ponosen. Stisnila sem se torej k bratrancu in se skupaj z ostalimi odpeljala proti Lendavi, da bi nahranili svoje lačne želodčke, ko ugotovimo, da je začelo deževati. Nič posebnega torej. Dežne kapljice se oplazile avtomobilske šipe, mi pa prav nič nismo bili presenečeni, dokler se niso pojavile prve snežinke.

Jesen je že od malega moj najljubši letni čas. Vendar v mislih imam tisto pravo, ko se jesenske barve prelivajo, ko je vsa družina zbrana ob mizi, ko vsi lupimo pečene kostanje in se drug drugemo smejimo, ko zadnje dni v oktobru na glave posadimo čarovniške klobuke, mrzlično kupujemo zimske plašče ter se ob skodelici vroče čokolade zavijemo v topel šal in z nasmehom zaspimo. Rada imam takšne trunutke in prav zaradi teh malenkosti obožujem jesen. Ko sem bila še mlajša, sem skrbno nabrala jesenske liste, ki so vsako jesen padli z dreves, jih pobarvala in jih veselo odtisnila na papir.

Obožujem jesen. Obožujem jesensko listje, ki počasi pada, rada imam sosedovega psa, ki se s takšnim veseljem zaženo proti luži in vse okoli poškropi, rada imam vonj kostanjev in vonj mleka z medom.

  • Share/Bookmark

Toše

Zapisano pod Aktualno, Glasba avtor: afnaa, 19.10.2007

Bila sem na avtobusu in se vračala iz šole, ko me je klicala mama in me vprašala, če že vem. Vem kaj? Nisem vedela o čem govori in bila malo jezna, češ zakaj me sploh kličeš, ker bom itak hitro doma. Ne, mama ne zanima me. Bila sem namreč prepričana, da bo na dolgo in široko začela tveziti o kakšnem sorodniku v tretjem kolenu, ki ga sploh nikoli ni poznala. Kakor koli, nisem pokazala kakšnega prevelikega zanimanja, ko pa sem prišla domov, videla dolg nos mojega očeta, ki je drugače trd kot kamen in ga nič ne spravi s tira mi je bilo jasno, da je nekaj hudega.

Makedonski pevec je preminil v avtomobilski nesreči, jaz pa se ne bom spuščala v podrobnosti, saj so že vsem znane. Meni eden izmed najljubših pevcev z angelskim glasom in z najljubšo pesmijo Jedina, ki se je nikakor ne morem naveličati. Slišala sem jo nekaj časa potem, ko sem izvedela in še nisem čisto dojela; oblila me je kurja polt, ko sem spoznala, da čudovit glas nikoli več ne bo pel v živo. Mislila sem, da se me takšna stvar ne bo tako dotaknila, da bi potočila solzo, a sem se očitno motila. Fant, ki je bil vedno dobre volje, vse prej kot ošaben, ki je pel kakor slavček in je v svoji prekratki karieri dosegel veliko. Vse nas je očitno presenetilo in prizadelo, da je na naših cestah umrla še ena izmed mladih duš, ki je komaj pošteno zakorakala v življenje.

Ko sem bila majhna sem se stisnila k babici, da bi se pogrela in skupaj sva molili, danes pa tega ne počneva več. Vsako nedeljo gre k maši, jaz pa se izogibam vprašanju, ali verjamem v Boga. Vztrajno se poslužuje odgovora o božji volji, da je tako le slednji hotel ter da je tako že prav. Čedalje bolj sem skeptična o tem in smrt mladega, velikodušnega pevca, pred katerim je bilo še vse življenje, to še bolj potrjuje.

  • Share/Bookmark

Če bi mi bilo vseeno

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 8.10.2007

Včasih imam vsega dovolj. Dovolj znanih fac, ki jih sračujem vsak dan na hodnikih, dovolj profesorjev, ki postavljajo nemogoče zahteve, dovolj staršev, prijateljev, predvsem pa sem naveličana sama sebe. Včasih bi lahko mirne volje vrgla puško v koruzo, pustila vse, se nehala truditi in s tem iznakazila podobo, ki jo o meni ustvarjajo drugi. Kaj bi s tem dosegla? Bi mi bilo kaj lažje pri srcu? Ne, saj živimo zato, da se dokazujemo, da sami sebi pokažemo, da zmoremo, da smo pohvaljeni ter včasih tudi pograjani.  

Sebi hočem dopovedati, da si sama določam cilje, si sama krojim usodo ter kujem načrte za prihodnost. Včasih bi resnično z največjim veseljem pometla vse pod preprogo, zaspala za dolgo časa in se preprosto ne bi več trudila. Vendar tako ne gre. Moram se truditi, da bi ustregla sebi in drugim.

  • Share/Bookmark

Mati narava ni pozabila

Zapisano pod Aktualno, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 7.10.2007

Peče me vest, da se še nisem razpisala o naravni katastrofi, ki je nedavno prizadela prebivalce majhnega mesta v Selški dolini. Spomnim se tistega dne, ki je bil usoden za prebivalce. Tudi na našem koncu je divjalo neurje in priznam, da me je bilo malo strah, a ta strah se pač ne more primerjati z vznemirljivostjo ljudi, ki prebivajo v tem malem mestu. Mislila sem, da se v tako majhni državi kot je Slovenija to pač ne more zgoditi, da je to stvar ljudi drugje po svetu, ki jih niti ne poznaš. Kjer se za sekundo ustaviš in ti je grozno žal za vse tiste žrtve, naslednji trenutek pa na to že pozabiš. Ne glede na vse, pa ni bilo prizaneseno nekaterim in veliko jih je ostalo brez vsega.

Prav zaradi te katastrofe je v zadnjem času potekalo ogromno dobrodelnih akcij in prav te so me privedle do razmišljanja, kako naj zagotovo vem, da bodo sredstva, ki jih darujem prišla v prave roke. Ne morem namreč zanikati, kako toplo mi je pri srcu, če lahko nekomu pomagam, sprašujem pa po zagotovilu, ki mi bo dalo vedeti, da je nekdo to pomoč zares dobil.

Reke so torej narasle in se prelevile v prave pošasti, prestopile bregove in začele uničevati vse, kar se je znašlo pred njimi. Deček, ki je še včeraj mislil na risanke, pa danes razmišlja, kako bo preživel. Mi si glave razbijamo zaradi malenkosti, oni pa trepetajo pred ponovitvijo katastrofe …

  • Share/Bookmark