MISIJA: nemogoče

Vse kar leze in se plazi govori o volitvah, o kandidatih in javnost se sprašujeje kdo bo sedel na stolček naše republike za nadaljna štiri leta. Nisem čisto prepričana, da bi oddala svoj glas, če bi bila polnoletna. Vse se mi zdi nekako preveč grobo in zakoreninjeno, da bi sploh imela željo izraziti mnenje.

Doma smo bili prepričani, da bo Lojzek pobral večino, sama pri sebi pa sem navijala za drugouvrščenega. Smešno je, da se ti nek politik zdi pošten, še bolj hecno pa je, da se sploh ukvarjam z volitvami. Nikoli me niso preveč zanimale in vedno sem se bila prisiljena seznaniti z razultati. Tudi moja družina ni ne vem kako politično ozaveščena. Mama nikoli ne voli, tata še ni videl volišča in ga ne bi, tudi če bi bila to njegova pravica.

Ko se peljem iz šole in vidim vse tiste plakate nasmejanih kandidatov, se zavem koliko truda so pravzaprav vsi v to resnično vložili. Zdi pa se mi, da se vsi več ali manj vlečejo kakor megla. Niso dovolj jasni in govorijo, govorijo in sploh nič ne povedo. No, Jelinčič je razred zase. On igra odkritega politika in verjetno mi je všeč prav zaradi tiste svoje odkritosrčnosti, črnega humorja preveč prepirljivega obraza. Seveda kot predsednik odpade. V pol leta bi se skregal z vsemi sosedi, trmasto vztrajal pri svojem in ne bi se oziral na drugo, morda boljše mnenje.

Monika mi gre strašno na živce, pa še sama ne vem zakaj. Zdi se mi preveč staromodna in ko pogledam njen zadrgnjen obraz sem prepričana, da države ne bi mogla uspešno voditi. V njen ni nič pozitivnega. Drugo pesem poje Elena Pečarič. Zdi se mi smešno, da je sploh kandidirala, čeprav je vsekakor zavidljiv njen pogum, odločnost in samozavest. Teoretično je sicer možno, da postane predsednik, a v praksi nikakor. Verjamem, da ima mnoge dobre lastnosti, da ima načela, ki se jih drži, a nikakor ni za predsednico. Pa ne samo zaradi njene bolezni, temveč tudi zaradi ljudi, ki jo obkrožajo, ki bi jo pomilovali in zaradi katerih bi se počutila zapostavljeno. Gaspari pa mi na sliki deluje kakor nek psihopat. Hmm.

Za koga bi torej volila, če sploh bi? Zagotovo bi se odločila za Danila Tuerka. Res je, da je morda premalo odločen, da me spominja na ministra za šolstvo, torej na Zvera, vendar je edini politik, ki se mi zdi pošten, umirjen in resnično človeški. Mogoče se motim. No, politika je itak hecna. Če hočeš namreč zablesteti v političnih vodah, moraš znati prepričevati in nastopati, biti živ in glasen.

Moj dedek: ‘ Politika je lačno govedo, ki nikoli ne prinese ničesar dobrega.’

Nisem še pisala o takšnih ali drugačnih filmih, sploh pa ne o slovenskih, ki jih vsi tako vneto kritizirajo. Najnovejši film Petelinji zajtrk pa me je očitno pripravil do tega, saj se je mama danes navdušeno vrnila iz kina.

Nedeljo sem predvsem zaradi nezgodnega vremena preživela precej klavrno. Menjavala sem kanale na televiziji, se premetavala po kavču v dnevni sobi, srkala čaj in ves dan preživela v spalni srajci. Mamo je naenkrat prežinilo, da bi šle v kino, jaz pa sem ji brez razmišljanja odkimala, saj nisem imela ne moči in volje do fimov, cel dan sem namreč spala. Prav, pa grem sama, je rekla. Bila sem vesela, da bom imela končno malo miru, da bom lahko do konca prebrala knjigo in zlikala perilo brez priganjanja.

Ko je prišla domov je bila polna čudovitih vtisov o slovenskem fimu. Mislila sem, da se šali. Kako jo je lahko impresoiniral slovenski film, ki ga vsi mečejo med odpadke? Imamo sicer odlične igralce, ki pa so vedno vodeni pod taktirko slabih ražiserjev ali pa je scenarij tako zelo slab, da bi se sredi fima najraje vstal in zapustil kinodvorano. V naših filmih nisem nikoli občutila kakšnega vznemirjenja in želje, da bi čim prej izvedela konec, ker bi me razganjalo od radovednosti. Prej potrebo po koncu, ker me je vse skupaj že tako zelo dolgočasilo. Pri Petelinjem zajtrku naj bi bilo drugače. Dvarana je bila polna, občinstvo je bilo ob koncu židane volje in še tako zagrnjenega človeka naj bi film pripravil do nasmeha.

Še danes si z veseljem pogledam film Kajmak in marmelada, ki je napol slovenski in je več kot odličen. Ko sem ga gledala prvič me je namejal do solz in že od nekdaj se sprašujem zakaj znajo Srbi narediti filme, ki ti sežejo do srca, medtem ko se slovenski utapljajo v grenkobi. Saj ne pravim, da so vsi slabi, saj si vseh zagotovo nisem uspela ogledati, pa tudi kakšne velike želje nimam.

Ne bo mi dalo miru, dokler si Petelinjega zajtrka z baje odlično igralsko zasedbo ne bom ogledala. Upam le, da ne bo še ena potrditev stereotipa in da me bo pozitivno presenetil.    

V hladnejših dnem se me prej ali slej loti kakšen virus in staknem prehlad. Vendar nikoli ni tako hudo, da bi več dni morala ostati doma, piti čaj in se prepustiti neskončnemu gledanju televizije. Že v petek sem malo smrkala in včasih kihnila, čez vikend pa je bilo tako hudo, da sem prvič zares pomislila, da bi zaradi prehlada ostala doma. Pa saj ne, da sem se tako zelo smilila sama sebi, le tople postelje se mi ni ljubilo zapustiti, kakor velikokrat prej, vendar tokrat z velikim smrkavim rdečim nosom, solznimi očmi, postanim čajem in kupom robčkov ob sebi. Pa sem ostala doma in nisem šla na vse tiste zoprne obiske. Mamo sem hitro prepričala, tata pa se je kaj hitro spakiral od doma. Spala naj bi do desetih, premetavala sem se po postelji, se včasih pošteno useknila in spila gomilo čaja, zato pa kasneje bila stalna gostja stranišča. Vlekla sem se iz sobe v sobo, zaspano pogledala vse limonade na komercialki in zraven jokala. Pa ne zaradi ganjenosti, ker neka Diana brez nekega ta tretjega ne more živeti, temveč zaradi prehlada. Kihala, jokala in smrkala sem, dokler nisem spoznala, kako se lahko človek na smrt dolgočasi, ko ostane doma sam. Mama me je medtem najmanj trikrat poklicala in me vprašala ali kaj porebujem, kako se počutim in naj si že potipam čelo in ugotovim ali dobivam vročino. Tako se je kmalu tudi ona prikobacala domov in me ´nafilala´ s sadjem, dokler ni še sama začela kihati. Zdaj pa sem jaz tista tatečna, ki jo sprašuje če kaj potrebuje, ona po pravi, naj že neham, saj je samo prekleti prehlad. Samo prehlad, ki je neverjetno nadležen. Zdaj pa je le še vprašanje časa, da ga stakne tudi tata. In potem bom spet jaz vsega kriva.    

Zeblo me je kakor psa. V svoji skromni jakni sem zmrzovala tako dolgo, dokler se tata končno ni prikobacal in prav odleglo mi je, ko sem se lahko pogrela v našem tardečem avtu, na katerega je sam tako zelo ponosen, mene pa spominja bolj kakor na lepotca, na mrtvaškega. Stisnila sem se torej k bratrancu in se skupaj z ostalimi odpeljala proti Lendavi, da bi nahranili svoje lačne želodčke, ko ugotovimo, da je začelo deževati. Nič posebnega torej. Dežne kapljice se oplazile avtomobilske šipe, mi pa prav nič nismo bili presenečeni, dokler se niso pojavile prve snežinke! Po dolgem poletju, kratkih rokavih, ledeno mrzlih lubenicah je malo mraza prav zapasalo in jesen je že od malega moj najljubši letni čas. Vendar v mislih imam tisto pravo, ko se jesenske barve prelivajo, ko je vsa družina zbrana ob mizi, ko vsi lupamo pečene kostanje in se drug drugemo smejimo, ko zadnje dni v oktobru na glave posadimo čarovniške klobuke, mrzlično kupujemo zimske plašče ter se ob skodelici vroče čokolade zavijemo v topel šal in z nasmehom zaspimo. Rada imam takšne trunutke in prav zaradi teh malenkosti obožujem jesen.  Ko sem bila še mlajša sem skrbno nabrala jesenske liste, ki so vsako jesen padli z dreves, jih pobarvala in jih veselo odtisnila na papir. Vsako jesen sem šla s stricem, ki je bil tako prekleto pri tem vztrajen, nabirat gobe, dokler me mušice niso tako popikale, da sem od jeze odnehala in o nabiranju gob danes ne želim slišati ničesar več. No, če priznam, tudi moja spretnost pri nabiranju ni bila hvale vredna.

Obožujem jesen. Obožujem jesensko listje, ki počasi pada, rada imam sosedovega psa, ki se s takšnim veseljem zaženo proti luži in vse okoli poškropi, rada imam vonj kostanjev in vonj mleka z medom.   

Bila sem na avtobusu in se vračala iz šole, ko me je klicala mama in me vprašala, če že vem. Vem kaj? Nisem vedela o čem govori in bila malo jezna, češ zakaj me sploh kličeš, ker bom itak hitro doma. Ne, mama ne zanima me. Bila sem namreč prepričana, da bo na dolgo in široko začela tveziti o kakšnem sorodniku v tretjem kolenu, ki ga sploh nikoli ni poznala, mene pa bo klicala dolžnost, da jo potolažim. Kakor koli, nisem pokazala kakšnega prevelikega zanimanja, ko pa sem prišla domov, videla dolg nos mojega očeta, ki je drugače trd kot kamen in ga nič ne spravi s tira mi je bilo jasno, da je nekaj hudega.  

Makedonski pevec je premenil v avtomobilski nesreči, jaz pa se ne bom spuščala v podrobnosti, saj so že vsem znane. Meni eden izmed najljubših pevcev z angelskim glasom in z najljubšo pesmijo Jedina, ki se je nikakor ne morem naveličati. Slišala sem jo nekaj časa potem, ko sem izvedela in še nisem čisto dojela; oblila me je kurja polt, ko sem spoznala, da čudovit glas nikoli več ne bo pel v živo. Mislila sem, da se me takšna stvar ne bo tako dotaknila, da bi potočila solzo, a sem se očitno motila. Fant, ki se je vedno prešerno smejal, ki je bil vedno dobre volje, vse prej kot ošaben, ki je pel kakor slavček in je v svoji prekratki karieri dosegel veliko. Vse nas je očitno presenetilo in prizadelo, da je na naših cestah umrla še ena izmed mladih duš, ki je komaj pošteno zakorakala v življenje. 

Ko sem bila majhna sem se stisnila k babici, da bi se pogrela in skupaj sva molili, danes pa tega ne počneva več. Vsako nedeljo gre k maši, jaz pa se izogibam vprašanju ali verjamem v Boga. Vztrajno se prislužuje odgovora o božji volji, da je tako le slednji hotel ter da je tako že prav. Čedalje bolj sem skeptična o tem in smrt mladega, velikodušnega pevca, pred katerim je bilo še vse življenje, to še bolj potrjuje.

Včasih imam vsega poln kufer. Dovolj znanih fac, ki jih sračujem vsak dan na hodnikih, dovolj profesorjev, ki postavljajo nemogoče zahteve, dovolj staršev, prijateljev, predvsem pa sem naveličana sama sebe. Včasih bi lahko mirne volje vrgla puško v koruzo, pustila vse, se nehala truditi in s tem iznakazila podobo, ki jo o meni ustvarjajo drugi. Kaj bi s tem dosegla? Bi mi bilo kaj lažje pri srcu? Ne, saj živimo zato, da se dokazujemo, da sami sebi pokažemo, da zmoremo, da smo pohvaljeni ter včasih tudi pograjani.  

Ne pišem, ker se preprosto dolgočasim, temveč ker hočem sama sebi dopovedati, da si sama določam cilje, si sama krojim usodo ter kujem načrte za prihodnost. Včasih bi resnično z največjim veseljem pometla vse pod preprogo, zaspala za dolgo časa in se preprosto ne bi več trudila. Vendar tako ne gre. Moram se truditi, da bi ustregla sebi in drugim.

Peče me vest, da se še nisem razpisala o naravni katastrofi, ki je nedavno prizadela prebivalce majhnega mesta v Selški dolini. Spomnim se tistega dne, ki je bil usoden za prebivalce. Tudi na našem koncu je divjalo neurje in priznam, da me je bilo malo strah, a ta strah se pač ne more primerjati z vznemirjenostjo ljudi, ki prebivajo v tem malem mestu. Mislila sem, da se v tako majhni državi kot je Slovenija to pač ne more zgoditi, da je to stvar ljudi drugje po svetu, ki jih niti ne poznaš. Kjer se za sekundo ustaviš in ti je grozno žal za vse tiste žrtve, naslednji trenutek pa na to že pozabiš. Ne glede na vse, pa ni bilo prizaneseno nekaterim in veliko jih je ostalo brez vsega.

Prav zaradi te katastrofe je v zadnjem času potekalo ogromno dobrodelnih akcij in prav te so me privedle do razmišljanja, kako naj zagotovo vem, da bodo sredstva, ki jih darujem prišla v prave roke. Ne morem namreč zanikati kako toplo mi je pri srcu, če lahko nekomu pomagam. Sprašujem pa po zagotovilu, ki mi bo dalo vedeti, da je nekdo to pomoč zares dobil.

Reke so torej narasle in se prelevile v prave pošasti, prestopile bregove in začele uničevati vse kar se je znašlo pred njimi. Deček, ki je še včeraj mislil na risanke, pa danes razmišlja kako bo preživel. Mi si glave razbijamo zaradi malenkosti, oni pa trepetajo, da se bo vse skupaj nekoč ponovilo …  

To vprašanje me je vedno malo mučilo in nikoli nisem vedela ali naj povem resnico ali jo naj priredim ali pa naj se zlažem in pri tem preprosto ne gledam v oči. Pa saj ne, da ne bi bila dovolj prepričljiva, še kako dobro znam lagati, če to hočem. Pred kratkim me je namreč ličila ena izmed vizažistk, bila je zelo prijazna in mi je nadvse poterpežljivo svetovala. Ko pa sem se prepustila njenim rokam, mirovala pol ure in poslušala klepetanje z eno izmed sodelavk ter nato svojo podobo končno uzrla v ogledalo mi je postalo slabo. Lahko bi se postavila v izložbo in nihče ne bi opazil razlike, saj so bila moja lica prav tako rožnata kot lutke na katerih visijo oblačila. Na veke mi je nanesla grozljivo zeleno barvo, malo modre ter srebrne in resnično sem izgledala kot Barbika, vendar verjetno stokrat hujše. Kipevala je od veselja, ko mi je podala ogledalo, jaz pa niti razmišljala nisem in izstrlila kot iz topa, da mi sploh ni všeč. Če je v meni vsaj malo psihologa, je bilo opaziti, da je razočarana, tudi jezna in da me ima za razvajeno neumnico. Seveda mi je bilo pozneje žal. Lahko bi preprosto rekla, da sem zadovoljna, se zahvalila, stekla na stranišče ter sprala šminko in zdaj bi mi bilo lažje pri srcu. Pa saj sem mogoče bila sama kriva, da sem ji zaupala, vendar sem bila prepričana, da mi bo všeč. Okusi so seveda različni, mogoče sem bila vendarle preveč kritična in sem pričakovala preveč. Vendar kljub tej izkušnji, vem da nas je veliko takih, ki ne vemo ali je bolje povedati resnico in s tem dati sogovorniku misliti, ali pa naj se zlažemo. Seveda slednja rešitev sploh ni rešitev in se je izogibam, vendar pa mi vse skupaj da misliti, ker sem prepričana, da ga z lažjo vsaj na začetku ne prizadanemo. Seveda je bolečina lahko veliko hujša, ko izve za laži. Prav zaradi tega pa mislim, da je treba svoje mnenje pazljivo izražati, malenkosti zamolčati in včasih tudi kaj prirediti. Zase zadržati nekatere stvari, ki niso tako zelo pomembne ter se včasih ugriznti v jezik.