MISIJA: nemogoče

To vprašanje me je vedno malo mučilo in nikoli nisem vedela ali naj povem resnico ali jo naj priredim ali pa naj se zlažem in pri tem preprosto ne gledam v oči. Pa saj ne, da ne bi bila dovolj prepričljiva, še kako dobro znam lagati, če to hočem. Pred kratkim me je namreč ličila ena izmed vizažistk, bila je zelo prijazna in mi je nadvse poterpežljivo svetovala. Ko pa sem se prepustila njenim rokam, mirovala pol ure in poslušala klepetanje z eno izmed sodelavk ter nato svojo podobo končno uzrla v ogledalo mi je postalo slabo. Lahko bi se postavila v izložbo in nihče ne bi opazil razlike, saj so bila moja lica prav tako rožnata kot lutke na katerih visijo oblačila. Na veke mi je nanesla grozljivo zeleno barvo, malo modre ter srebrne in resnično sem izgledala kot Barbika, vendar verjetno stokrat hujše. Kipevala je od veselja, ko mi je podala ogledalo, jaz pa niti razmišljala nisem in izstrlila kot iz topa, da mi sploh ni všeč. Če je v meni vsaj malo psihologa, je bilo opaziti, da je razočarana, tudi jezna in da me ima za razvajeno neumnico. Seveda mi je bilo pozneje žal. Lahko bi preprosto rekla, da sem zadovoljna, se zahvalila, stekla na stranišče ter sprala šminko in zdaj bi mi bilo lažje pri srcu. Pa saj sem mogoče bila sama kriva, da sem ji zaupala, vendar sem bila prepričana, da mi bo všeč. Okusi so seveda različni, mogoče sem bila vendarle preveč kritična in sem pričakovala preveč. Vendar kljub tej izkušnji, vem da nas je veliko takih, ki ne vemo ali je bolje povedati resnico in s tem dati sogovorniku misliti, ali pa naj se zlažemo. Seveda slednja rešitev sploh ni rešitev in se je izogibam, vendar pa mi vse skupaj da misliti, ker sem prepričana, da ga z lažjo vsaj na začetku ne prizadanemo. Seveda je bolečina lahko veliko hujša, ko izve za laži. Prav zaradi tega pa mislim, da je treba svoje mnenje pazljivo izražati, malenkosti zamolčati in včasih tudi kaj prirediti. Zase zadržati nekatere stvari, ki niso tako zelo pomembne ter se včasih ugriznti v jezik.