MISIJA: nemogoče

Včasih imam vsega poln kufer. Dovolj znanih fac, ki jih sračujem vsak dan na hodnikih, dovolj profesorjev, ki postavljajo nemogoče zahteve, dovolj staršev, prijateljev, predvsem pa sem naveličana sama sebe. Včasih bi lahko mirne volje vrgla puško v koruzo, pustila vse, se nehala truditi in s tem iznakazila podobo, ki jo o meni ustvarjajo drugi. Kaj bi s tem dosegla? Bi mi bilo kaj lažje pri srcu? Ne, saj živimo zato, da se dokazujemo, da sami sebi pokažemo, da zmoremo, da smo pohvaljeni ter včasih tudi pograjani.  

Ne pišem, ker se preprosto dolgočasim, temveč ker hočem sama sebi dopovedati, da si sama določam cilje, si sama krojim usodo ter kujem načrte za prihodnost. Včasih bi resnično z največjim veseljem pometla vse pod preprogo, zaspala za dolgo časa in se preprosto ne bi več trudila. Vendar tako ne gre. Moram se truditi, da bi ustregla sebi in drugim.