Toše
Bila sem na avtobusu in se vračala iz šole, ko me je klicala mama in me vprašala, če že vem. Vem kaj? Nisem vedela o čem govori in bila malo jezna, češ zakaj me sploh kličeš, ker bom itak hitro doma. Ne, mama ne zanima me. Bila sem namreč prepričana, da bo na dolgo in široko začela tveziti o kakšnem sorodniku v tretjem kolenu, ki ga sploh nikoli ni poznala, mene pa bo klicala dolžnost, da jo potolažim. Kakor koli, nisem pokazala kakšnega prevelikega zanimanja, ko pa sem prišla domov, videla dolg nos mojega očeta, ki je drugače trd kot kamen in ga nič ne spravi s tira mi je bilo jasno, da je nekaj hudega.
Makedonski pevec je premenil v avtomobilski nesreči, jaz pa se ne bom spuščala v podrobnosti, saj so že vsem znane. Meni eden izmed najljubših pevcev z angelskim glasom in z najljubšo pesmijo Jedina, ki se je nikakor ne morem naveličati. Slišala sem jo nekaj časa potem, ko sem izvedela in še nisem čisto dojela; oblila me je kurja polt, ko sem spoznala, da čudovit glas nikoli več ne bo pel v živo. Mislila sem, da se me takšna stvar ne bo tako dotaknila, da bi potočila solzo, a sem se očitno motila. Fant, ki se je vedno prešerno smejal, ki je bil vedno dobre volje, vse prej kot ošaben, ki je pel kakor slavček in je v svoji prekratki karieri dosegel veliko. Vse nas je očitno presenetilo in prizadelo, da je na naših cestah umrla še ena izmed mladih duš, ki je komaj pošteno zakorakala v življenje.
Ko sem bila majhna sem se stisnila k babici, da bi se pogrela in skupaj sva molili, danes pa tega ne počneva več. Vsako nedeljo gre k maši, jaz pa se izogibam vprašanju ali verjamem v Boga. Vztrajno se prislužuje odgovora o božji volji, da je tako le slednji hotel ter da je tako že prav. Čedalje bolj sem skeptična o tem in smrt mladega, velikodušnega pevca, pred katerim je bilo še vse življenje, to še bolj potrjuje.
Huh, škoda k ni bil kakšen sorodnik, ane?
Brez zamere, mal grdo se mi je slišal. Sej Tošeta verjetno tudi ni (osebno) poznala.
toše je večkrat v svojih intervjujih povdarjal, da mu je na prvem mestu družina..od babic, dedkov, tet, pa do tistih res najbližjih… tko da stavek, da ti je vseeno, če ti je umru nek prednik iz tretjega kolena, in te za to čisto nič ne briga,je malo grd..če se lahko tako izrazim.. nočem te obsojat, ampak je za razmislit.. če je tvoji mami hudo in rabi tolažbo, to pomeni, da ji je ta oseba nekaj pomenila, in že zaradi spoštovanja do mame, je potrebno malo več senzibilnosti.. pa brez zamere..
Saj ni treba človeka osebno poznati, da ti je žal za njega. Bil je še eden izmed tistih, ki so svoje oboževalce razveseljevali in za katerega ti je pač žal, tudi če ti ni v sorodu.
In ne, res ne točim krokodiljih solz zaradi daljnih sorodnikov, ki jih nikoli in nikdar nisem videla, za katere sem slišala le enkat pred petimi leti, pa še to mimogrode, ki me niso poznali in bogve, če bi jih sploh kdaj spoznala. In, ki so bili za naše pojme veliko starejši, ki so doživeli že tisto, kar so imeli za doživet in za katere, je bilo pričakovano, da bodo umrli…
Razumem, vsak ima svoje mnenje, ki ga spoštujem in še zdaleč nisem mislila tako, kot se je morda slišalo. Seveda mi še zdaleč ni vseeno za družino. Seveda mi veliko pomeni, mi nudi oporo pri vsakem koraku in ne bi prenesla, da bi komurkoli iz kroga najbližnjih karkoli zgodilo. Vem tudi, da je vsako življenje pomembno, vendar zavedam se, da je popolnoma normalno, da starejši umirajo. Imam babico, ki jo imam neizmerno rada, zaradi katere se bom v solzah utapljala, ko nas bo zapustila, a vem da tako preprosto je in s tem se bom morala prej ali slej sprijazniti. Ti, ona, on in jaz bomo tudi nekoč umrli, ko bo zato prišel čas, ko bom to pričakovali in se bom s tem že sprijaznila in človek, ki ni slišal zame, bo sicer sočustvoval, a bo že naslednji trenutek pozabil na to in sprejel to kot dejstvo.