Moja jesen
Zeblo me je kakor psa. V svoji skromni jakni sem zmrzovala tako dolgo, dokler se tata končno ni prikobacal in prav odleglo mi je, ko sem se lahko pogrela v našem tardečem avtu, na katerega je sam tako zelo ponosen, mene pa spominja bolj kakor na lepotca, na mrtvaškega. Stisnila sem se torej k bratrancu in se skupaj z ostalimi odpeljala proti Lendavi, da bi nahranili svoje lačne želodčke, ko ugotovimo, da je začelo deževati. Nič posebnega torej. Dežne kapljice se oplazile avtomobilske šipe, mi pa prav nič nismo bili presenečeni, dokler se niso pojavile prve snežinke! Po dolgem poletju, kratkih rokavih, ledeno mrzlih lubenicah je malo mraza prav zapasalo in jesen je že od malega moj najljubši letni čas. Vendar v mislih imam tisto pravo, ko se jesenske barve prelivajo, ko je vsa družina zbrana ob mizi, ko vsi lupamo pečene kostanje in se drug drugemo smejimo, ko zadnje dni v oktobru na glave posadimo čarovniške klobuke, mrzlično kupujemo zimske plašče ter se ob skodelici vroče čokolade zavijemo v topel šal in z nasmehom zaspimo. Rada imam takšne trunutke in prav zaradi teh malenkosti obožujem jesen. Ko sem bila še mlajša sem skrbno nabrala jesenske liste, ki so vsako jesen padli z dreves, jih pobarvala in jih veselo odtisnila na papir. Vsako jesen sem šla s stricem, ki je bil tako prekleto pri tem vztrajen, nabirat gobe, dokler me mušice niso tako popikale, da sem od jeze odnehala in o nabiranju gob danes ne želim slišati ničesar več. No, če priznam, tudi moja spretnost pri nabiranju ni bila hvale vredna.
Obožujem jesen. Obožujem jesensko listje, ki počasi pada, rada imam sosedovega psa, ki se s takšnim veseljem zaženo proti luži in vse okoli poškropi, rada imam vonj kostanjev in vonj mleka z medom.
