Ko ostaneš doma
V hladnejših dnem se me prej ali slej loti kakšen virus in staknem prehlad. Vendar nikoli ni tako hudo, da bi več dni morala ostati doma, piti čaj in se prepustiti neskončnemu gledanju televizije. Že v petek sem malo smrkala in včasih kihnila, čez vikend pa je bilo tako hudo, da sem prvič zares pomislila, da bi zaradi prehlada ostala doma. Pa saj ne, da sem se tako zelo smilila sama sebi, le tople postelje se mi ni ljubilo zapustiti, kakor velikokrat prej, vendar tokrat z velikim smrkavim rdečim nosom, solznimi očmi, postanim čajem in kupom robčkov ob sebi. Pa sem ostala doma in nisem šla na vse tiste zoprne obiske. Mamo sem hitro prepričala, tata pa se je kaj hitro spakiral od doma. Spala naj bi do desetih, premetavala sem se po postelji, se včasih pošteno useknila in spila gomilo čaja, zato pa kasneje bila stalna gostja stranišča. Vlekla sem se iz sobe v sobo, zaspano pogledala vse limonade na komercialki in zraven jokala. Pa ne zaradi ganjenosti, ker neka Diana brez nekega ta tretjega ne more živeti, temveč zaradi prehlada. Kihala, jokala in smrkala sem, dokler nisem spoznala, kako se lahko človek na smrt dolgočasi, ko ostane doma sam. Mama me je medtem najmanj trikrat poklicala in me vprašala ali kaj porebujem, kako se počutim in naj si že potipam čelo in ugotovim ali dobivam vročino. Tako se je kmalu tudi ona prikobacala domov in me ´nafilala´ s sadjem, dokler ni še sama začela kihati. Zdaj pa sem jaz tista tatečna, ki jo sprašuje če kaj potrebuje, ona po pravi, naj že neham, saj je samo prekleti prehlad. Samo prehlad, ki je neverjetno nadležen. Zdaj pa je le še vprašanje časa, da ga stakne tudi tata. In potem bom spet jaz vsega kriva.
