MISIJA: nemogoče

Zadnje čase opažam, da je kvaliteta blogov na psu. Z veseljem berem in komentiram bloge, ki so mi  zares všeč, vendar ugotavljam, da je takih, ki so zares dobri, vedno manj. Zelo rada pišem in to že od malega in resnično rada izlivam svoja čustva na papir, blogam pa od avgusta in približno že vem o čem se piše, govori ter šušlja. Nisem pisala veliko, vse se je izgubilo skupaj z menoj in časom. Običajno potrebujem veliko časa, da nekaj napišem. Obvezno mi mora biti všeč, če mi ni, brišem in brišem, nato spet nekaj napišem, popravim, dokler ni vsaj približno dobro. Ponavadi vse skupaj izgubi smisel, pozabim kaj sem hotela napisati in neham. Časa imam precej in rada pišem, a le malokrat se zgodi, da je kaj od tega zares dobro.  

Blogi počasi izgubljajo svoj pomen, nekateri dodajajo samo slike in napišejo spodaj stavek ali dva in žalostno je, da se to ponavlja.  Ne obtožujem in ne govorim, da je moje pisanje idealno, ker ni in priznam, da je nakaj blogov zares fantastičnih in je branje slednjih nadvse zabavno, a takih ni veliko. Malo me peče vest, saj že dolgo nisem pisala. Ne bom se opravičevala, ker za to nimam tehtnega razloga in priznam, da me je premagala lenoba; pa tudi moj navdih je splaval po vodi. A ves ta čas raje nisem pisala, kot pa da bi slabo in komentirala nekaj, kaj mi ne bi bilo všeč. Taka sem. Vse ali nič.

Nekatere bloge berem redno in kot sem že napisala, ob tem resnično uživam. Nekateri zares dobri pa ste nehali pisati. Pogrešam vas.

Obrekovala sem, obrekujem in obrekovala bom, to je dejstvo. Ne bom trdila, da me pri tem ne zapeče vest in ne bom zanikala, da tega ne delam z užitkom, ker delam. Vsi pravijo, da mi včasih ne bi manjkalo malo diskretnosti, vendar mislim, da znam vsaj približno presoditi kdaj naj povem resnico in kdaj naj molčim. Načeloma ne lažem, ko pa, pa imam zato dober razlog, si tako rešim kožo ter se izognem marsikaterim nevšečnostim, vendar kljub temu trdim, da laž vsekakor ni rešitev, zato se temu izogibam. Ko lažem, ne gledam  v oči, ker me je sram, temveč se delam, da imam veliko dela in da obstaja milijon stvari, ki jih moram nujno v tem trenutku opraviti, vendar lažem zelo dobro. Ne bom rekla, da mi je za mnenje drugih vseeno, saj je nenazadnje pomembno kaj si bližnji - tisti, ki jih nočeš prizadeti in katere spoštuješ, mislijo o tebi ter se trudiš, da ne bi izpadel smešno. Zadnje čase pa se na mnenja drugih ne oziram najbolj, povem iskreno, čim manj žaljivo  in mnenja izražam ne glede na to, kakšne bodo posledice. Ugotavljam, da se počutim veliko bolj sproščeno, da mi je lažje, se ne pretvarjam in ne igram. Povem kaj mislim, če me za mnenje kdo vpraša, se s slednjim sicer ne vsiljujem in se ne sprenevedam. Prvi trenutek sem neskončno vesela, da sem bila iskrena in počutim se veliko bolje, nato pa razmišljam, premlevam sogovornikove ter moje besede, pomislim ali sem bila res pregroba, če sem ga z mnenjem prizadela in v hipu mi je žal.

Tako je bilo tudi nekaj dni nazaj, ko sem v konflikt prišla z eno izmed prijateljic. Ne sicer z najboljšo, vendar dovolj dobro in zaupanja vredno, da mi je bilo kasneje za svoje izračene besede žal. Preden sem jih izrekla nisem dobro pomislila, zaletela sem se in resnično upam, da je nisem prizadela. Ne bom pisala o čem je tekla beseda, saj bi to bilo nesramno. Še vedno mislim, da je bilo prav, da sem povedala iskreno in verjetno sem imela prav, vendar bi morala razmisliti, upoštevati njeno mnenje in je ne obsojati vse povprek. Zagotovo so ji moje besede dale misliti, kasneje se je opravičila, še vedno ostajam njena prijateljica. Morda me ceni zaradi iskrenosti, morda ne, meni pa je še vedno malo žal in obljubljam, da v prihodnosti ne bom tako nepremišljena in vedno mi je žal, ko čutim, da sem nekoga sicer nenamerno, prizadela. 

Veliko je ljudi, ki mi ogromno pomenijo. S katerimi sem jokala, se veselila, smejala ter doživela svetle, prav tako tudi temne trenutke. Za tiste, ki so mi vedno stali ob strani in zaradi katerih bi se utapljala v solzah, če bi se jim kaj zgodilo. Neskončno jih imam rada in zanje bi dala roko v ogenj. Prav sram me je, da jim ne priznam kaj čutim, kako zelo jih včasih pogrešam in kako uživam v njihovi družbi. Vem namreč, da bi to morala večkrat storiti, jim povedati kako vesela sem, da jih imam ob sebi, ko se skupaj smejimo in jočemo. Nisem prepričana, če sem komu že kdaj priznala, da ga imam rada in to resnično izustila ter resno mislila. Priznam, težko mi je. Čustva tako zelo težko izrazim, ker se bojim. Bojam samote, zasmehovanja in ponižanja, pa ne vem zakaj.

Obstaja oseba do katere čutim nekaj neverjetnega, spoštovanje ter ljubezen, pa ni moški. To je moja babica, zaradi katere mi bo tako zelo žal, ko je ne bo več. Grenke solze mi bodo polzele po obrazu in vsekakor ne bom edina. Njo imamo vsi tako radi, nima sovražnika, ker je tako zelo ljubeča in dobra. Skrbi jo za vse, moli še za tiste, ki so jo zelo prizadeli in prosi naj se spametujejo. Vsakogar sprejme takšnega kot je, ne spreminja ga in ga ima rada, pusti ljubiti, odpušča in druge uči mnogih vrednot. Ne zahteva veliko, je občutljiva, čustvena ter joče kadar je treba. Šali se in se ne boji smrti, govori nam, naj sledimo svojim željam, naj se ne pustimo zapeljati in nenazadnje naj se je spominjamo v kar se da najlepši luči, kar je zagotovo uresničljivo, saj je lahko vzor mnogim. Od nje sem se veliko naučila, a z njo preživela še premalo časa, ona je tista, ki me je naučila moliti, ona je tista, ki me je prva naučila kuhati, spoštovati ljudi, mi vzgojila vero do živih bitij in dosegla, da vsakogar sprejemam takšnega kot je, tako kot ona. Ni ji težko kuhati za deset, čeprav ni več tako čila kot je bila nekoč, ni ji težko poskrbeti za nekoga, ki potrebuje pomoč, daje nasvete, ko jih potrebujemo ter skrbi za dedka, ko je to potrebno. Ni popolna, ker nihče ni; je človek in ima svoje napake, vendar te v primerjavi z njenimi vrlinami niso vredne omembe, saj so te posledica njene dobrote in ljubezni. Ne bi si oprostila, če bi jo prizadela; če bi jo ranila. Vem, da bi mi odpustila, a pozabila ne bi nikoli. Bolelo bi jo, saj ima tudi ona mene rada in je ponosna name. Spoštuje me, me pusti pri miru, ko je to potrebno, se postavi zame in me brani, zanjo sem vedno čudovita, tudi takrat, ko se razjezim in kuham mulo, ko vstanem navsezgodaj in sem tečna, ko prihiti z jutranjo kavo, ko se skupaj pogovarjava in nikomur ne dopustiva, da bi naju pri tem zmotil. Rada jo imam.