Nesramnost obrekovanja
Obrekovala sem, obrekujem in obrekovala bom, to je dejstvo. Ne bom trdila, da me pri tem ne zapeče vest in ne bom zanikala, da tega ne delam z užitkom, ker delam. Vsi pravijo, da mi včasih ne bi manjkalo malo diskretnosti, vendar mislim, da znam vsaj približno presoditi kdaj naj povem resnico in kdaj naj molčim. Načeloma ne lažem, ko pa, pa imam zato dober razlog, si tako rešim kožo ter se izognem marsikaterim nevšečnostim, vendar kljub temu trdim, da laž vsekakor ni rešitev, zato se temu izogibam. Ko lažem, ne gledam v oči, ker me je sram, temveč se delam, da imam veliko dela in da obstaja milijon stvari, ki jih moram nujno v tem trenutku opraviti, vendar lažem zelo dobro. Ne bom rekla, da mi je za mnenje drugih vseeno, saj je nenazadnje pomembno kaj si bližnji - tisti, ki jih nočeš prizadeti in katere spoštuješ, mislijo o tebi ter se trudiš, da ne bi izpadel smešno. Zadnje čase pa se na mnenja drugih ne oziram najbolj, povem iskreno, čim manj žaljivo in mnenja izražam ne glede na to, kakšne bodo posledice. Ugotavljam, da se počutim veliko bolj sproščeno, da mi je lažje, se ne pretvarjam in ne igram. Povem kaj mislim, če me za mnenje kdo vpraša, se s slednjim sicer ne vsiljujem in se ne sprenevedam. Prvi trenutek sem neskončno vesela, da sem bila iskrena in počutim se veliko bolje, nato pa razmišljam, premlevam sogovornikove ter moje besede, pomislim ali sem bila res pregroba, če sem ga z mnenjem prizadela in v hipu mi je žal.
Tako je bilo tudi nekaj dni nazaj, ko sem v konflikt prišla z eno izmed prijateljic. Ne sicer z najboljšo, vendar dovolj dobro in zaupanja vredno, da mi je bilo kasneje za svoje izračene besede žal. Preden sem jih izrekla nisem dobro pomislila, zaletela sem se in resnično upam, da je nisem prizadela. Ne bom pisala o čem je tekla beseda, saj bi to bilo nesramno. Še vedno mislim, da je bilo prav, da sem povedala iskreno in verjetno sem imela prav, vendar bi morala razmisliti, upoštevati njeno mnenje in je ne obsojati vse povprek. Zagotovo so ji moje besede dale misliti, kasneje se je opravičila, še vedno ostajam njena prijateljica. Morda me ceni zaradi iskrenosti, morda ne, meni pa je še vedno malo žal in obljubljam, da v prihodnosti ne bom tako nepremišljena in vedno mi je žal, ko čutim, da sem nekoga sicer nenamerno, prizadela.
