MISIJA: nemogoče

Zadnje čase opažam, da je kvaliteta blogov na psu. Z veseljem berem in komentiram bloge, ki so mi  zares všeč, vendar ugotavljam, da je takih, ki so zares dobri, vedno manj. Zelo rada pišem in to že od malega in resnično rada izlivam svoja čustva na papir, blogam pa od avgusta in približno že vem o čem se piše, govori ter šušlja. Nisem pisala veliko, vse se je izgubilo skupaj z menoj in časom. Običajno potrebujem veliko časa, da nekaj napišem. Obvezno mi mora biti všeč, če mi ni, brišem in brišem, nato spet nekaj napišem, popravim, dokler ni vsaj približno dobro. Ponavadi vse skupaj izgubi smisel, pozabim kaj sem hotela napisati in neham. Časa imam precej in rada pišem, a le malokrat se zgodi, da je kaj od tega zares dobro.  

Blogi počasi izgubljajo svoj pomen, nekateri dodajajo samo slike in napišejo spodaj stavek ali dva in žalostno je, da se to ponavlja.  Ne obtožujem in ne govorim, da je moje pisanje idealno, ker ni in priznam, da je nakaj blogov zares fantastičnih in je branje slednjih nadvse zabavno, a takih ni veliko. Malo me peče vest, saj že dolgo nisem pisala. Ne bom se opravičevala, ker za to nimam tehtnega razloga in priznam, da me je premagala lenoba; pa tudi moj navdih je splaval po vodi. A ves ta čas raje nisem pisala, kot pa da bi slabo in komentirala nekaj, kaj mi ne bi bilo všeč. Taka sem. Vse ali nič.

Nekatere bloge berem redno in kot sem že napisala, ob tem resnično uživam. Nekateri zares dobri pa ste nehali pisati. Pogrešam vas.