Pomisleki


Adijo, december

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 31.12.2007

V času božičnih praznikov ponavadi spakiramo in ga mahnemo k starim staršem. Vas, kjer ni nepotrebnega hrupa, kjer se vsi poznajo in kjer vsak najde svoj mir. V naši hiši išče vsak uteho, prepletajo pa se čustva polna žalosti, jeze, ljubosumja, predvsem pa čustva ljubezni in veselja, zato imam praznike načeloma rada. Začnejo se počitnice, ki so med šolskim letom še kako potrebne, družina je običajno skupaj in lahko si odpočiješ.

Zadnje čase pa se mi čedalje bolj dozdeva, da me december in njegov blišč utruja. Veljal naj bi za najlepšega v letu prav zaradi svoje čarobnosti, ki jo prinaša skupaj z božičem, kičastimi okraski, lučkami, ki rasvetljujejo večja mesta, jelkami in širokega nasmeha treh mož, ki prinašajo darila, a zdaj te čarobnosti nikjer ne vidim več. Iz vseh, ampak res iz čisto vseh radijskih postaj je moč slišati sluzaste božične pesmi; če bi minil vsaj en dan, ko iz svočnikov ne bi prihrumela pesem Last Christmas, ki je tako rekoč postala decembrska himna, bi mi bilo veliko lažje. Pa saj ne, da mi ne bi bila všeč, nasprotno! Vendar si je nikakor ne morem izbiti iz glave, ko jo slišim in zato si jo brundam še cel dan, poleg tega pa je glasbeni spot, poln namišljene romantike in vešenja božičnih okraskov dveh, ki se lovita po snegu že zdavnaj mimo.

V decembru nam po glavi rojita le dve stvari, nakupovati in se zvečer odpraviti na zabavo. Da ne omenjam neznosne gneče med pločevinkami na cesti in drenjanja ljudi, ki bi radi čim prej opravili svoje v trgovinah. Pa saj priznam, darila za svoje najbližje običajno res nakupim zadnji dan, ker se preprosto preveč ukvarjam s tem kaj naj podarim, da bomo vsi srečni in zadovoljni, kar pa je težko. Otroci kričijo, starši kričijo in jaz kričim, ker sem zapravila preveč, kljub temu, da imam ponavadi to srečo, da znam z denarjem dobro razpolagati. Pravilno ga znam razdeliti,  preceniti ali je nekaj res vredno nakupa in znam varčevati, ko se mi to zdi potrebno, vendar je december vseeno tisti čas, ko je nujno, da kupiš nekaj takega česar nikoli v življenju ne boš potreboval. Od tete recimo vedno dobim za darilo uhane ali pa zapestnico, ki je živ dan ne bom nosila in tukaj je lepo, če imaš vsaj malo igralskega talenta, da se prisiliš nasmehniti in se prisrčno zahvaliti ter začeti s tistimi besedami v smislu: ‘ Saj ni bilo treba.’

Odkar je uporaba pirotehnike dovoljena, ne najdem miru. Poka in poka, straši živali in ljudi, ki se ob vsakem bumu zdrznejo, povzroča poškodbe, ki še dolgo nosijo posledice. Tega resnično nisem nikoli razumela. Le kakšen je smisel v tem, da prižgeš, vržeš in poslušaš kako bo počilo? Ne pravim, da ognjemet ob polnoči ni lep, ker je. Vendar so petarde resnično odvratne.

Ko iz mestnih ulic odstranijo vse lučke in ko pri sosedovih podrejo jelko, takrat vem, da je božičnega kaosa zares konec. Čas je, da se podamo v mrzel, turoben in mračen januar, ki ga smatram za enega najbolj dolgočasnih mesecev, ko se vsi spet vrnejo na delo in poskušajo izpolniti vse novoletne zaobljube, pa jim to nekako ne uspeva.

In ja, za konec še voščilo: Veselo, polno smeha in radosti, dobrih misli in odnosov, ljubezni, sreče, predvsem pa zdravja v novem letu 2008!

  • Share/Bookmark

Zakaj je moj oče tata

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 29.12.2007

Ker je Srb. Pravzaprav je Črnogorec. Marsikdo bi bil namreč zaradi nove ureditve užaljen, če bi dve danes različni državi metala v isti koš. Tudi pri nas je veliko tujcev in prav je, da je država raznolika, vendar opažam pomankanje spoštovanja. Nekateri Slovenci ne spoštujejo tujcev in obratno. Pravzaprav se čuti nekakšen gnus med različnimi narodi in to se ne dogaja le pri nas in smešno bi bilo, če bi se.

Nekoč sem se tega, da nisem čistokrvna Slovenka sramovala. Sramovala tega, da tata govori v polomljeni slovenščini in se niti ne potrudi, da bi govoril pravilnejše, sramovala, da je vročekrven in da se hitro razburi, predvsem pa tega, da imam tipičen srbski priimek. Danes sem na to zelo ponosna. Rada povem od kod prihaja, kakšno je tam življenje in vesela sem, da je tako. Jezi me recimo, če mi kdo, ki ne loči belega in črnega kruha, reče, da sem Bosanka. Ker nisem in z Bosno nimam nobene zveze, čeprav spoštujem vsak narod, vero in mnenje.

Moj tata je velik posebnež. Vedno pove kaj misli, včasih preklinja, se po nepotrebnem razburja in če ga kdo prizadane tega ne bo za nič na svetu priznal, le mulo bo kuhal in se obnašal kot otrok. Mislim, da ni človeka, ki ga ne bi maral, ker življenje zajema z veliko žlico humorja, kritičnosti do sebe in do drugih, vendar se v njihovo življenje ne vmešava in človeka ne poskuša spreminjati. Čuti neutrudljivo dolžnost do oskrbe svojih staršev, jih ima rad in vem, da mu težko, ker ni več časa z njimi.  

V Slovenijo je prišel zelo mlad zaradi službe, ki so mu jo ponudili. Spoznal je mamo, po dveh letih sta se poročila in dobila hčer. Žalostno je, da je kljub visoki izobrazbi izgubil službo in to mu je zbilo moralo. Tega časa se spomnim, čeprav sem bila še otrok. Starša sta se v tistem času zelo kregala, prišlo je do pomankanja denarja, depresije in bala sem se, da bo prišlo do ločitve. Vse to samo zaradi denarja. Vendar se je pobral, močno garal, vložil denar in ustanovil svoje podjetje in danes je vse na njegovem hrbtu. Vem, da je veliko odvisno od drugih in vem, da ravno zaradi tega pride do nejevolje. Ima izkušnje, skrbi za mojo prihodnost, predvsem pa me vzpodbuja, mi daje voljo ter me prepričuje k učenju, da bi mi bilo v življenju lepše. Ima velike ambicije, kljub starosti še vedno gradi svojo kariero, ljudem, ki jih ima rad, bi z veseljem ustregel, jim polepšal življenje in jih varoval. Premore malo rasizma, črnega humorja in negativnega mišljenja.

Ne bi si mogla odpustiti, če bi ga prizadela ali razočarala. V nekaterih pogledih sva si precej podobna in vesela sem, da je tako. Nanj sem ponosna, nočem ga spreminjati kljub njegovi slabi volji, trmi in pretirani skrbi zame, ga sprejemam takšnega kot je in ga imam neskončno rada. Ker je moj oče.

  • Share/Bookmark

V imenu očeta in sina, amen

Zapisano pod Aktualno, Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 27.12.2007

V času božičnih praznikov sem se že nekajkrat zasačila, kako razmišljam o Bogu in ne morem si kaj, da ne bi o tem tudi pisala. Tudi to leto smo pod jelko postavili jaslice in poslušali pridige škofov po televiziji, jaz pa se sprašujem ali ima vse skupaj sploh kakšen smisel.

Zaradi tate, ki je pravoslavec nisem opravljala zakramentov, nisem bila krščena in moja družina ni tako verna, da bi bila vsako nedeljo pri maši. Če bi bilo po moje, bi k verouku hodila, pa ne zato, ker bi bila tako zelo predana Bogu, temveč že zaradi širjenja obzorij, nekega splošnega znanja in mojega interesa.

Starša imata precej hecen odnos do teh stvari. Mama je kristjanka, bila je namreč krščena, kot otrok je hodila k verouku in k maši, opravljene ima vse zakremente, vendar mislim, da ne moli več, k maši pa je ni bilo že celo večnost. Tata je pravoslavec, vendar nisem ravno prepričana, da v Boga zares verjame. Cerkev obišče zgolj zaradi zanimanja, nazadnje sma bila skupaj v začetku januarja, ko pravoslavci praznujejo božič. Nisem vedela, kako vse skupaj sploh poteka, vedela sem le, da imajo duhovniki neskončno dolge brade in to je bilo vse. No, če smo čisto iskreni, tudi zdaj ne vem veliko, niti sanja se mi ne o o njihovih navadah in lahko le upam, da letošnji božič izvem kaj več.

Jasno mi je, da je vernim ljudem v življenju lažje. Ko se zgodi kaj slabega, se izgovarjajo, da je takšna božja volja. Če materi avto povozi sina, je to božja volja, prav tako, če je nekdo nesrečen ali pa vesel, božja volja je tudi, če je nekdo reven in je lačen, kakor je tudi božja volja, če ima nekdo vse, kar mu srce poželi. Ko se zgodi kaj slabega si rečeš, da je tako pač Bog hotel. Ne iščeš realnih dejstev, ne iščeš vzrokov za dogodke, ki so se ti pripetili, temveč se sprijazniš, da je to božja volja in pika.

Prevzema me razmišljanje mojega strica. Je brat moje mame, torej kristjan. Vsako nedeljo ga je moč videti pri maši, ob vseh večjih praznikih greje klopi cerkve, opravil je vse zakramente in nenazadnje tudi močno veruje v Boga. Trudi se živeti kar se da pobožno, a mu to nekako ne uspeva. Seveda se ima sam za zelo inteligentnega in poštenega človeka in čeprav mu manjka kanček razgledanosti, to tudi je. Ne verjamem pa, da je v svoji mladosti živel po načeli desetih zapovedi, pa tudi danes pije, preklinja, obrekuje in je že več let ločen. Drugim pametuje, kljub temu, da je nekoč sam delal iste napake. Naj mu Bog pomaga, torej.

Nisem prepričana, kako je z vero pri meni. Glede na to, da mnenje oblikujem dolgo časa in ga nato običajno ne spreminjam, sem do Boga precej skeptična. Spoštujem vse vere in ljudi ne ocenjujem na podlagi slednje. Babica, prav tako zelo pobožna, me je naučila moliti kot otroka. Še vedno nisem pozabila najinih rožnih vencev. Bistvo je, da moliš in veruješ zaradi sebe, ker si ravno ti tisti, ki v Boga, takšnega ali drugačnega verjameš in ne moliš samo zaradi tega, ker to delajo ostali. Bojim pa se, da to nisem jaz. Verujem vase in v dejstvo, da se vse dobro povrne, slabo pa plača in če si sama ne bom pomagala, mi tudi Bog ne bo.

  • Share/Bookmark

Spet eno leto starejša

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 22.12.2007

Vsi, ki štejejo nad trideset, se svojega rojstnega dneve ne veselijo preveč. Strah jih je staranja in nočejo sprejeti dejstva, da niso več rosno mladi, jaz pa sem danes spet eno leto starejša in zaenkrat se tega še ne sramujem.

Prav smešno je, kako bi moj tata včasih rad prekril svoja leta. Pravi, da niti ne ve koliko je pravzaprav star, vendar mu tega ne verjamem. Pri taki starosti je nemogoče, da se ne bi brigal za svoja leta. V zadnjem času si je namreč kupil pravi zaklad parfumov, ki so v vrsto postavljeni na omarici pri ogledalu v kopalnici in štejejo pravo bogastvo. Nikoli tudi ni uporabljal kreme, sedaj namreč jo in frizerja obišče vsaj dvakrat mesečno, kar je veliko preveč, če me vprašate. Glede moje mame je bilo že veliko povedanega, vendar tudi ona ni več mlada, saj je zanosila precej pozno. Vsi se nekako trudijo ostati mladi ter čili, polno je reklam z Jane Fonda, ki predstavlja novo dobo zrele ženske. No, če smo iskreni, precej zrele. Ko si star, si pač star. Zakaj bi se trudil to prekriti, če pa je to nekaj čisto normalnega in smešno je, da stara ženska izgleda kot štiridesetletnica. Ne bojim staranja, se pa bojim osamljenosti in dejstva, da bom nekega dne prav tako tečna kot naša soseda, ki jih šteje že preko sedemdeset.

Na današnji dan sem torej privekala na svet v Mariborski porodnišnici, ob pol štirih popoldne. Snežilo je. Tako so mi vsaj rekli.

  • Share/Bookmark

Ko se med reklamami sprehodiš do smetnjaka

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.12.2007

Nisem še zares premišljevala o ceni hrane; do današnjega jutra, ko sem starca, slabo in razcapano oblečenega videla premetavati vrečke v smetnjaku. Kaj je delal? Verjetno je iskal hrano.

Žalostno, da se takšne stvari sploh dogajajo. V naši družini je poln hladilnik nekaj samoumevnega, pa čeprav se ne kopamo v denarju. Vedno sem bila sita, dobro oblečena in nikoli nisem občutila pomankanja. Moja žepnina ni bajno visoka, vendar ko si kakšno stvar resnično želim, varčujem in si jo tudi privoščim, večino stvari pa mi kupujeta starša. Mamin zaslužek je nekaj nadpovprečjem. Glede na to koliko dela, zasluži dovolj, tatin pa je odvisen tudi od drugih, saj nima stalne zaposlitve (o tem bom še pisala), vendar pa tudi ni tako slab in z njegovo pomočjo smo si v letošnjem letu lahko privoščili marsikaj. Hrane običajno ne mečemo proč, le redko kruh, ki ga ni nihče pojedel, postano skuto ali pa skisano mleko, če gremo kam čez vikend in nobenega ni doma, da bi ga popil. Jajca in meso dobimo od babice, sladkarij ponavadi ne kupujemo, mama se trudi kupovati čim več sadja. Sadje je dragoin človek, ki bi rad zdravo jedel, ne more, ker za to nima denarja.

Kako sploh preživijo nekateri? Delavka Mure, ki dela osem ur na dan nima več kot štiristo eurov plače. To je sramota. Poleg hrane, so tu še ostali stroški. Položnic je vsak mesec več, kup denarja pa se manjša. Kaj ima pravzaprav človek, ki se cel mesec trudi in gara od življenja, če pa vso svojo plačo porabi za plačevanje stroškov, peče pa ga vest ko si kaj privošči. Še posebej v času praznikov, ko naj bi bila vsa družina zbrana, ko naj bi se imeli vsi radi in nas ne bi smelo skrbeti, je žalostno, da se nekateri morajo prekleto ponižati, ker jim primankuje denarja.

Da nekdo zares brska in išče hrano v smeteh; nekdo, ki ima svojo družino, ki ma stanovanje in službo, si ne bi mislila. Da je to za nekoga nekaj povsem normalnega še manj. Žalostno.

  • Share/Bookmark

Ko zadiši po sladkorju

Zapisano pod Filmi avtor: afnaa, 20.12.2007

Priznam. Match Point sem gledala samo zaradi njega in ni mi žal, je namreč dober film, z odličnimi igralci in režijo (Woody Allen). Govori o družbenem vzponu mladeniča in strašnih posledicah njegove ambicioznosti, film pa je kot že rečeno, vreden ogleda.

“Človek, ki je rekel: “Raje bi bil srečen kot dober,” je imel globok vpogled v življenje. Ljudje se bojijo soočiti z dejstvom, da je velik del življenja odvisen od sreče in zastrašujoče je pomisliti, nad koliko stvarmi posameznik nima nadzora. Pri tenisu obstaja trenutek, ko žogica obstane na vrhu mreže. V delčku sekunde lahko pade naprej ali se vrne nazaj. Z malo sreče bo padla naprej in boste zmagali. Ali pa ne bo in boste izgubili.”

Jonathan Rhys Meyers

  • Share/Bookmark

Naša mala katastrofa

Zapisano pod Filmi, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 20.12.2007

Naslov je precej zastrašujoč in verjetno pretiravam, če rečem, da je povsem resničen. V štirih letih so ponedeljkovi večeri pred televizijskimi ekrani postali že prava rutina. Čeprav je scenaristom idej že več kot očitno zmanjkovalo,  so ji gledalci ostajali zvesti in kljub besedam, da je ne spremljajo več, so vsak ponedeljkov večer preživeli pred domačim sprejemnikom.

Prejšnji ponedeljek sem se prisilila, da sem jo pogledala do konca. Dolgo sem žvečila celotno zgodbo, ki je kazala utrujen konec televizijske serije, pomankanje navdiha scenaristov in neizkoriščene spodobnosti nekaterih odličnih igralcev. Vendar kljub temu, me je zanimalo kakšen bo konec. Po pričakovanjih povsem nenavaden, malo butast in neresničen. Prikaže se namreč programski direktor in vsem zdravnikom pove, da je bila NMK le resničnostni šov, ki se sedaj končuje. Ravnodušna nista ostala niti medicinska sestra Franja in Debevec, ki sta poskrbela za srečen konec in sta se poročila, kar se mi zdi prisrčno, čeprav je bilo to že od začetka pričakovano.

Naše male klinike nisem gledala, ker so se mi zadnje sezone zdele butaste. Ni bilo več smešno, ampak pomilovanja vredno. Veselo vzdušje je pokonci držal le Veso s svojo polomljeno slovenščino, še posebej pa nisem prenesla pogavarjanja s kamero, kar je več kot očitno kazalo na to, da bi radi zapolnili le tistih petinštirideset minut, brez da bi se zgodilo kaj hvale vrednega. Igralci so mi, kot že rečeno, zelo všeč, nedvomno so zelo talentirani, imajo izkušnje, so moji idoli, a v seriji izgledajo neumno, neizkušeno, amatersko ter neizpiljeno. Sadaj se sprašujem, kaj ji bo sledilo. Verjetno bo le stežka še katera serija ponovila njen uspeh. Zanima me kaj se je zgodilo z Djurotom, ki velja za dobrega režiserja in je svoj talent izvrstno unovčil v filmu Kajmak in marmelada, ki ga je tudi režiral, zadnja sezona pa se mi zdi preveč neokusna, da bi jo sploh komentirala in ne vem, kaj se mu je zgodilo, da se ni posvetil režiranju Naše male klinike, tako kot bi se moral.  

Vendar kakor koli, menim da je serija velik uspeh. Glede na to, da jo predvajajo tudi na Hrvaškem, da je prejela kar nekaj nagrad, da so posneli kar sedem sezon, predvsem pa, da so jo ustvarili naši, si zasluži kopico pohval.

  • Share/Bookmark

In pišem o mami

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina avtor: afnaa, 15.12.2007

Vedno sem bila prepričana, da imam z mamo dober odnos. Trudila se je, da bi me vzgojila v dobri luči, da bi s tato name lahko bila ponosna. Naučila me je marsikaj, me vzpodbujala in mi vlivala samozavest, mi vedno govorila kako lepa sem, tudi če sem vstala zgodaj zjutraj in je bilo moje razpoloženje na psu. Z njo se lahko pogovarjam iskreno, z njo se lahko odpravim v kino, ne da bi me bilo sram in z njo lahko tudi nakupujem. Vprašala me bo za mnenje, si od mene izposodila verižico in me prosila, da ji navijem lase. 

Zanjo ne morem reči, da je tipična mama, je namreč nekaj posebnega. Nima veliko prijateljev, saj se boji, da bo postala do njih preveč zaupljiva in da jo bodo izdali, čeprav je velikokrat dobre volje in na svet gleda precej optimistično. Imela je prijateljico, s katero je preživela svoje še mladostniške dneve, s katero sta se smejali ter se zabavali, katero sem imela tudi jaz rada, ki pa se je ne spominjam najbolje. Končala je tragično. Spominjam se njenih grenkih solz. Takrat bi jo bilo nesmiselno tolažiti, takrat je bilo preveč žalostno, da bi lahko bilo resnično.

Njena omara je polna precej dragih oblek, kupuje zgoščenke, ki jih ne bo nikoli poslušala, se zmrduje nad visokimi petami in se pritožuje nad tatinim in mojim neredom v sobi. Pogledala je ogromno filmov, rada ima rože in vsaki stvari doda svoj pridih, tako da nastane nekaj čudovitega. Ve kaj je lepo in kaj ne, tati pomaga pri izbiri kravate ter le redko kaj speče. Ima svoje slabe dneve, kadar jo je najbolje pustiti samo, ko izgleda precej drugačno in zamišljeno. Včasih bo nepremišljena, njeno mnenje bo precej noro in njena nenatančnost mi bo šla precej na živce. Ne maram namreč, da se dotika moje omare, saj obleko vedno zloži narobe, nikoli jih ne preobrne in nogavice stlači v škatlo tako, da je ne more zapreti. Tudi lika bolj nerodno, vendar se zato toliko bolj spozna na glasbo in čudovito poje. Nikoli ne zamudi v službo, veliko spi in verjame, da je v prejšnjem življenju živela na gradu. Hmm.

Vendar ona ni moja prijateljica, ona je moja mama. Z njo se ne morem pogovarjati o ljubezenskih težavah, saj bi jo preveč skrbelo, pred njo ne smem preklinjati, pred njo se ne smem norčevati iz sebe ali iz drugih in z njo so stvari drugačnejše, mnogo bolj resne in odrasle. Ko bom bolna, jo bo skrbelo bolj kot bi jo moralo. Naredila bo vse, da se bom počutila bolje, objela me bo ter poljubila, da bi me potolažila. Ona je namreč moja mama. In rada jo imam.

  • Share/Bookmark