Pomisleki


Adijo, december

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 31.12.2007

V času božičnih praznikov ponavadi spakiramo in ga mahnemo k starim staršem. Vas, kjer ni nepotrebnega hrupa, kjer se vsi poznajo in kjer vsak najde svoj mir. V naši hiši išče vsak uteho, prepletajo pa se čustva polna žalosti, jeze, ljubosumja, predvsem pa čustva ljubezni in veselja, zato imam praznike načeloma rada. Začnejo se počitnice, ki so med šolskim letom še kako potrebne, družina je običajno skupaj in lahko si odpočiješ.

Zadnje čase pa se mi čedalje bolj dozdeva, da me december in njegov blišč utruja. Veljal naj bi za najlepšega v letu prav zaradi svoje čarobnosti, ki jo prinaša skupaj z božičem, kičastimi okraski, lučkami, ki rasvetljujejo večja mesta, jelkami in širokega nasmeha treh mož, ki prinašajo darila, a zdaj te čarobnosti nikjer ne vidim več. Iz vseh, ampak res iz čisto vseh radijskih postaj je moč slišati sluzaste božične pesmi; če bi minil vsaj en dan, ko iz svočnikov ne bi prihrumela pesem Last Christmas, ki je tako rekoč postala decembrska himna, bi mi bilo veliko lažje. Pa saj ne, da mi ne bi bila všeč, nasprotno! Vendar si je nikakor ne morem izbiti iz glave, ko jo slišim in zato si jo brundam še cel dan, poleg tega pa je glasbeni spot, poln namišljene romantike in vešenja božičnih okraskov dveh, ki se lovita po snegu že zdavnaj mimo.

V decembru nam po glavi rojita le dve stvari, nakupovati in se zvečer odpraviti na zabavo. Da ne omenjam neznosne gneče med pločevinkami na cesti in drenjanja ljudi, ki bi radi čim prej opravili svoje v trgovinah. Pa saj priznam, darila za svoje najbližje običajno res nakupim zadnji dan, ker se preprosto preveč ukvarjam s tem kaj naj podarim, da bomo vsi srečni in zadovoljni, kar pa je težko. Otroci kričijo, starši kričijo in jaz kričim, ker sem zapravila preveč, kljub temu, da imam ponavadi to srečo, da znam z denarjem dobro razpolagati. Pravilno ga znam razdeliti,  preceniti ali je nekaj res vredno nakupa in znam varčevati, ko se mi to zdi potrebno, vendar je december vseeno tisti čas, ko je nujno, da kupiš nekaj takega česar nikoli v življenju ne boš potreboval. Od tete recimo vedno dobim za darilo uhane ali pa zapestnico, ki je živ dan ne bom nosila in tukaj je lepo, če imaš vsaj malo igralskega talenta, da se prisiliš nasmehniti in se prisrčno zahvaliti ter začeti s tistimi besedami v smislu: ‘ Saj ni bilo treba.’

Odkar je uporaba pirotehnike dovoljena, ne najdem miru. Poka in poka, straši živali in ljudi, ki se ob vsakem bumu zdrznejo, povzroča poškodbe, ki še dolgo nosijo posledice. Tega resnično nisem nikoli razumela. Le kakšen je smisel v tem, da prižgeš, vržeš in poslušaš kako bo počilo? Ne pravim, da ognjemet ob polnoči ni lep, ker je. Vendar so petarde resnično odvratne.

Ko iz mestnih ulic odstranijo vse lučke in ko pri sosedovih podrejo jelko, takrat vem, da je božičnega kaosa zares konec. Čas je, da se podamo v mrzel, turoben in mračen januar, ki ga smatram za enega najbolj dolgočasnih mesecev, ko se vsi spet vrnejo na delo in poskušajo izpolniti vse novoletne zaobljube, pa jim to nekako ne uspeva.

In ja, za konec še voščilo: Veselo, polno smeha in radosti, dobrih misli in odnosov, ljubezni, sreče, predvsem pa zdravja v novem letu 2008!

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.