MISIJA: nemogoče

Prileteli so tako nenadoma, postali tako hitro slavni in se izstrelili v objeme kričečih najstnic, da mi je slabo. Mogoče se bodo kmalu potuhnili, sem si mislila. Prav, naredili so en hit, zdaj ga vsi pojejo, jutri pa bodo skupino že pozabili. Vendar sploh ni bilo tako. Še zdaj so tu in spravljajo v obup vse v njih blesavo zatrepane najstnice.

Zares mi njihova glasba ni bila nikoli všeč. Recimo da rečem, da igrajo dobro. Vsak od treh patronov obvlada svoj inštrument, med tem ko se podhranjen pevec zvija pred mikrofonom in tako nastane skladba. Oki doki. Ne štekam pa njihovega stila. Frizura pevca je ogabna; svetli prameni sredi črnega sračjega gnezda, ki so kot ptičji kakci in naj me koklja brcne, če skupaj s posteljo tehta štirideset kilogramov. Njegov zapacan fris je kot iz izložbe, s preluknjanim jezikom, ustnico in kaj jaz vem s čim še vse. Ni mi jasno. Naj se šemi kakor koli se sam želi, le če mu je tako všeč. A se mi dozdeva, da to počne samo zato, ker išče pozornost. Vem, da ni vse v redu, če za nekoga ne veš ali je moški ali je ženska. Takrat je v vsakem primeru nekaj narobe. In žal mi je, če ne bi vedela za koga se gre, ne bi bila prepričana v spol.

Ni mi jasno, kaj je tako neverjetnega na sračjem gnezdu na dveh nogah, podhranjenemu najstniku z dredami, Gustavu, ki si zagotovo lika lase in tistemu ‘taplavemu’, ki ga še nisem slišala spregovoriti, pa čeprav so na sceni že več kot dve leti. Karizma tako kot pri Mike Jagerju? Razlika je le ta, da je slednji še vedno zadrogorana, a ne več mlada opica, novejši štirje, pa mlajši, a nič bolj privlačni.  

Vseeno pa se mi ne zdi, da se s slavo nisi dvignili v višave. Pohvalno, a kljub temu to še ni razlog, da bi mi bili všeč. Ne razumem njihove glasbe, njihovega stila, s priredbami njihovih pesmi pa so se prodali. Tudi jaz bi to storila, če bi bila na njihovem mestu. V svetu preprosto ne moreš uspeti s pesmijo, ki napisana v angleščini, a to je druga zgodba. Za konec pa dodajam še sliko pevca, ker se ravno bližamo pustu.

Ne bom trdila, da se mi je ob njegovi smrti trgalo srce, ne bom dejala, da sem točila krokodilje solze, bilo pa mi je tako zelo žal, kot že dolgo ne. Danes bi bil star sedemindvajset let, če tistega prekletega dne ne bi sedel v avto.

Rada sem ga poslušala, čutila sem spoštovanje do njegovih pesmi, dela, predvsem pa do njega samega. Zares je bil človek na mestu. Predan svoji domovini, verujoč v Boga, z mehkim srcem in zadnji človek na svetu, ki bi si zaslužil smrt. Če je že kje Bog; bila sem jezna nanj. Če bi bil zares nekje na svetu, smrti Toše ne bi dovolil. Ne bi smel. Bilo bi preprosto preveč blesavo, neumno, da tako mlad, dober človek umre, ki je nenazadnje bil tako zelo veren.

Njegov glas je bil neverjeten. Pel je čutno, z vsem svojim srcem in pri tem je tako zelo užival. Glasba je bila tako rekoč njegovo življenje. Pevca, ki ga veliko raje poslušaš v živo, kot pa na playbacku, ne najdeš na vsakem koraku. Njegov glas ni nikoli razočaral in dvorane ni napolnil brez razloga. Čutila sem dolžnost, da imam tako velike pevca v orginalu, zato sem šla v Big Banga po njegov cd. Če ne bi odšel, si ga verjetno ne bi kupila, priznam. Vendar sem si ga, preprosto moram ga imeti na polici, da me vsak dan spomni na to, kako zelo občudovanja vreden je bil. Žal mi je, da nisem šla na njegov koncert. Niti v sanjah si takrat nisem mislila, da je to morda moja zadnja priložnost, da ga slišim v živo. Saj je še čas. A bilo ga je še tako zelo malo.

___________________________

Komaj dva dneva po njegovi tragični smrti sem napisala post o Makedonskem pevcu in dva komentatorja sta me obtožila, da me je njegova smrt prizadela bolj, kot pa če bi umrl nekdo od mojih najbližnjih. Da mi nekdo, ki ga nisem nikoli osebno poznala pomeni več, kot pa lastna družina in da se požvižgam na svoje sorodnike. Takoj ob žalovanju sem slišala tudi komentarje, da je nesmiselno jokati za nekom, ki ga nisi osebno poznal. Niti prvo, niti drugo ni res. Toše je bil pevec, za katerim ti preprosto ne bo nikoli vseeno. Ustvaril je mnoge hite, ob tem ostal zvest sam sebi, on je za Makedonijo tisto, kar je Elvis za Ameriko. Zaradi tega ne moreš reči, da ti je vseeno, ker je umrl: ‘Pa kaj, saj bomo vsi umrli, itak ga nisem poznal. Vsak dan umirajo otroci vAfriki, pa tega nihče ne obeša na tako velik zvon. ‘ Ne, to je drugače. Drugače je občutiti izgubo čudovitega pevca in nekoga iz kroga tvojih najbližnjih. Vsakega imaš na svoj način rad. Oba spoštuješ, vendar vsakega na svoj način.  

Toše zdaj praznuje z angeli, z nami pa je kljub temu še vedno. V naših spominih in pesmih.

No vej. Šit. Sranje, karkoli pač že hočete. Pa saj to ni mogoče. Ne grem se več. Ugasnilo je še eno mlado življenje, ki ga bomo tako zelo pogrešali. Pogrešali njegovo karizmo, solidarnost, iskrenost, predvsem pa njegov neverjeten igralski talent. Pred njim je bilo še celo življenje, ki bi bilo lahko polno uspehov, hval in radosti.

Občudovala sem ga v Gori Brokeback, ga gledala v 10 razlogov, zakaj te sovražim, spremljala kritike o njegovem filmu Vitezova usoda in se njegovemu talentu in lepoti nisem mogla načuditi v Casanovi. Naj rečejo karkoli, svoje delo je odlično opravil in on je le popravil film, ki ni obetal pohvale.

Rada sem imela njegovo igro. Opazovala sem ga, kako je v film vložil vsak delček svoje duše in misli, kako zelo se je trudil iz vsake stvari potegniti nekaj čudovitega. Žal mi je, da ne bom nikoli več videla igrati njegovih lepih, čustvenih oči, kako iščejo same sebe, kako jih je strah nečesa neznanega in kako bojazlive pravzaprav so. S hrepenenjem se je želel skriti pred vso umazanijo  sveta, pobegniti pred svetom in samim sabo. In to ga je pokopalo. 

Njegova smrt je zagotovo zelo ranila njegove najbližnje. Ne dvomim v njegovo čudovito vlogo očeta hčerki Matildi, ki jo je imel z svojo bivšo ženo Michelle Williams, prav tako igralko. Ločila sta se septembra lani in to je bila zanj neprijetna izkušnja, ki je pustila posledice.  

Ne bi ravno vsak igralec z veseljem uprinozoril gejevskega kavboja, right? Film, ki poudarja istospolno ljubezen, je več kot le to. Je kot dobra knjiga. Ne bazira na dialogih, dramatičnih, akcijskih prizorih, temveč so pomembni detalji, čustva, slike, ki vrejo pod kožo, medtem, ko je najbolj pomembno tisto, kar ni bilo izračeno. Tisto, kar si gledalec lahko sam predstavlja. Dober scenarij, režija, predvsem pa igra, ki jo bomo v prihodnosti filmov tako zelo pogrešali. Heath je v filmu zaigral brez predsodkov, bil nominiral za Oskarja in znova pokazal svoj talent.

Pa kaj se dogaja v tem prekletem Hollywoodu? Pokopava življenje za življenjem in ne recite mi, da je to cena slave. Če pa je, pa je tako bedna, a hkrati bleščeča. Ugasnilo je še eno, le 28-letno, čudovito življenje in vem, da ga bomo še kako pogrešali.

Včeraj zvečer sem preganjala dolgčas, se zabetonirala v dnevno sobo in se spraševala, kako naj preživim nedeljski večer ob buljenju v televizijski ekran. Medtem, ko so vse stare ome gledale Maria, jaz nisem imela pojma, kam naj preklopim. Irena Sirena je pisala o Robinu Williamsu in vseh se ponavljajočih filmih, jaz pa ji dam popolnoma prav. Gospo Doubtfire, sem gledala najmanj trikrat. Je že res, da sem se vsakič do solz nasmejala, a kar je peveč je preveč. Stare finte, prizori in Robinova maska so mi že precej najedali, zato sem prekopila dalje in uganite kaj. S svojimi krakajočimi glasovi, cviljenjem ali s čim že, so me dobesedno prestrašili kandidati za Super zvezdo na Net tv.

Med naše zvezde se pred leti izstrelili Januša in Nuško Drašček, ki sem ju še nekako prebavljala, pravzaprav niti nista bila tako slaba. Peterček mi je bil celo všeč zaradi svoje preprostosti in čeprav ne premore ne vem kakšne razgledanosti, njegovo petje ni slabo in si je zaslužil zmago, kljub temu, da obstajajo boljši. Nuška mi je tudi precej všeč, dobro poje in resnično nimam ničesar proti njej. Dobesedno zgražam pa se nad vsemi ostalimi, tako lanskoletnimi kot letošnjimi. Med ‘zvezde’ so izstrelili skupino Pijamas, ki je precej blesava in neumna. Sledi vsem tistim slovenskim estradnikom, ko se očitno ne zavedajo kako prekleto zanič so, ki nočejo ali pa ne morejo sprevideti, kakšna polomija so. Njihova najnovejša skladba Pod oknom sem stal, je miks vseh skladb, ki smo jih pravzaprav že slišali. Vsake toliko časa nekdo od njih zacvili, spremenili so le besedili, ki gre sicer v uho, a je popolnoma nesmiselno. Pa kaj je to? Ne vem ali naj se jočem, ali naj se smejim. Pomirjena sem le zato, ker vem, da se ne bodo dolgo obdržali, če se ne bodo popravili, tako kot so se Turbo Angels z njihovo Zamrznil je čas, ki so končno sprevideli, da je besedilo pravzaprav pomembno.

Že celotna zasnova oddaje je porazna. Studio, ki ne bi mogel biti manjši je napunpan z občinstvom, vsak gledalec je postreljen na svoj sedež, pod prisilo ploskajo, kar pa je v bistvu popolnoma upravičeno. Vsak teden gostijo glasbenika, ki pa ima ponavadi še manj pojma o vokalnih spretnosti, kot vsi skupaj v dvorani. In Domen Kumer? Že od vsega začetka ga ne prenesem. Deluje precej vzvišeno, hinavsko, lažnivo in ni mi jasno kako bo ocenjeval druge, če pa še sam ne zna peti. Dobro, nanizal je nekaj domnevnih poletnih hitov, a to je tudi vse. To še ni opravičilo, da se obnaša, kot da je bika prijel za jajca. Vse to še nekako razumem, pač Net tv ni program, ki bi bil zmožen narediti dobro oddajo, pa tudi s financami so verjetno na psu. Vendar kljub temu, ali se ne najde vsaj en, ki bi imel trohico razumevanja in vse tisti obupne kandidate (torej skoraj vse) odslovil in rekel, da petje pač ni na njih. Ne, to smatram za misijo nemogoče. Vso cviljenje in krakanje, brundanje, predvsem pa fušanje, nihče ne pokritizira. Ne zahtevam, da se zgledujejo po Ameriškem idolu, kjer pevci premorejo potencial in so že vsi po vrsti zmagovalci, ker pojejo resnično dobro. Le na dušo jim polagam, da jim ne bi smeli dajati praznega upanja. Saj vem, da je pred kamero težko peti in je drugače kot pa doma pod tušom, a vseeno. Se ne najde vsaj nekdo, ki bi jim rekel, da pevska kariera vendarle ni za njih? Očitno ne.      

Leto, ki je za nami zagotovo ni bilo za vse uspešno. Nekateri bi ga najraje izbrisali iz spomina, popravili vse svoje napake, ki so jih storili in začeli znova. Prav verjetno je, da je med takšnim tudi Britney Spears, za katero leto 2007 ni bilo prav bleščeče. O njej se je pisalo pred leti, piše se zdaj in pisalo se še bo, samo da je razlika v vsebini.

Ko sem bila maljša, je bila Britney moj idol. Poplesavala je ob vročih ritmih in razkazovala trebušček, imela je svoj sijaj v očeh, večno mladost in plave lase, po katerih sem tako zelo hrepenela. Zdaj več ne pleše, temveč se maje, sijaj je postal meglen, pa tudi lase je pred enim letom izgubila v enem izmed frizerskem salonu, kjer je novinarje vzpodbudila z novico o svoji pobriti glavi. Če se prav spomnim, se je vse začelo, ko je spoznala tistega izkoriščevalskega tepca, Kevina. Pojavile so se slike njunega veseljačenja, norosti in tako so novinarji spet imeli o čem pisati. Po poroki so se novice pojavljale kot po tekočem traku in pravzaprav jih je bilo težko dohajati. Nato je šlo le še navzdol, svet pa je začel pogrešati pravo Britney.

Čedalje bolj se mi dozdeva, da Britney ni sama kriva za svoje tegobe. Seveda ni popolnoma nedolžna, a njeno življenje se spreminja v pekel zaradi neučakanih, nasilnih in vsiljivih paparacev, ki ji ne dajo dihati. Vse skupaj prerašča mejo, je neokusno in žalostno. Ne zanima me, če je Britney jedla hamburger na poti v studio, da ji je počila guma in ne zanimajo me njene domnevne misli. Malo neresnice pride zmerom prav, vendar vse se postavi na glavo, ko ob tem nekdo trpi. To je cena slave boste rekli, a nekje je vendarle meja. Pustimo ji, da uredi svoje zasebno življenje in da reši svoje nakopičene težave v miru. Tudi meni bi se zmešalo, če bi bila v njeni koži in to že veliko prej. Mogoče bi do zdaj že komu odpihnila glavo in ne samo, da bi se pobrila, oči bi si izkopala in si jih dala v usta.

Nikoli ni ustvarjala zelo kavalitetne glasbe, a imela je nekaj neverjetnih hitov, ki so postali uspešni zaradi glasbene podlage, ki gre hitro v uho in prav takšnega besedila, v večjem pa je postala slavna prav zaradi svoje punčkasti in nedolžnosti. Z vseh strani jo obtožujejo, da ne zna peti. Kdo pa pravi, da je lahko pevec samo tisti, ki poje kot Mariah Carey? In nenazadnje tudi njen Blackout ni tako slab. Je že res, da so besedila pesmi popolnoma brez smisla, a v zadnjem času je vse več neuporabnih, brez sporočila in brezveznih besedil, pa nikomu ništa. Se je kdo pritoževal nad Rihannino Umbrella -ela-ela-e? Ne, celo poletjo smo si jo nevede brundali, zato se torej vzdržimo nesramnih komentarjev. Njene materinske plati se sploh ne bom dotikala. Ne bom solila pameti, preden ne poznam prav vseh plati zgodbe, sem pa prepričana, da ima svoja sinova nadvse rada, jima želi najboljše in se zelo trudi.

Ljudje zmano biti zelo krivični, kruti, maščevalni in grobi. Življenje nekoga je lahko v hipu postavljeno na glavo samo zaradi krutega človeka. Zasledovanje, poniževanje ugasnujoče zvezdnice pa ni niti zabavno, kaj šele okusno. Vse skupaj postaja že dolgočasno in zaskrbljajoče. Na naslovnicah se vsak dan najde kdo, ki se razpiše o najnovejših norostih Britney. Pa kaj potem, če nosi roza lasuljo, nenazadnje je samo človek, tako kot njena sestra, ki bo pri sedemnajstih povila prvorojenca. Kaj pa hočemo, upamo lahko le, da bo našla malo več miru kot pa njena starejša sestra.

Ja, še sem živa. Življenje še vedno diham s celimi pljuči in znam prešteti do deset. Popolnoma pa sem pozabila na svoje pisanje in ne bom utrujala s praznimi izgovori ter bom raje tiho. Da pa se mi vest ne bo začela gnojiti, naj povem le, da januarja resnično ne maram. Krivim ga namreč za moje narkomanske oči, prazne skodelice kave in prav takšne flaše kokakole, boleč vrat in še marsikaj.

V glavi so se mi že neštetokrat odvrtele misli o tem, kako dolgočasen je januar. Dnevi so polni pustega poprazničnega vzdušja, okraski počasi izginjajo, ljudje pa z dolgimi obrazi tavajo in se sprašujejo ali ima vse skupaj sploh kakšen smisel. To je mesec, ko moja lenoba plača račun, ki se vleče v neskončnost. Vse kar naredim, naredim namreč zadnji trenutek. Odlašam dokler je le mogoče in se potem tolčem po glavi. Ponavadi stvar dokončam vedno, ne glede na ovire ter se naslednji dan zato zbudim z duplimi podočnjaki. V prvem mesecu v letu se obveznosti nakopičijo in takrat je moja volja in nasploh duševno ter zunanje stanje dobesedno na psu. Pa saj sem si sama kriva, a imam vsaj kakšen izgovor, ker je januar resnično grozljiv mesec. Ni ne bev ne mev, pa recite karkoli že hočete.

K pisanju posta me je vzpodbudil napis na naslovnici na eni izmed slovenskih revij: ‘Znebite se prazničnih kilogramov!’ Je že res, da je januar mesec, ko se po praznikih vsi močno zakopljejo v delo. Ali pa bi se vsaj morali; to vsi jemljemo kot nekaj popolnoma običajnega. Pričakuje se, da si boš med slednjimi nabral moči, nato pa se vrnil na ustaljene tirnice in kot sem že dejala, me prazniki utrudijo in sem samo bolj utrujena kot prej.

Zagotovo je mesec pričakovanj in pika. Vsi poznamo tisto o novoletnih obljubah, ki se vsako leto ponavljajo, le zato, ker jih prejšnje leto nismo uresničili. Pričakuje se, da boš po obilnem decembru shujšal, da boš po počitku spet pripravljen na nove izzive in da boš brez težav naredil vse tisto, kar od tebe zahtevajo. Pričakovanja, pričakovanja in pričakovanja. Na vsakem vogalu jih najdeš nešteto. Prav vsako bitje, ki ve, da obstajam od mene nekaj pričakuje. Pričakuje, da bom šla z dvigalom in ne po stopnicah, da bom pomila posodo, da se bom pobrigala za umazano perilo, da bom fiziko pisala pet, da bom vedno jaz tista, ki bo prva poklicala, da ne potrebujem prevoza, ker lahko grem z avtobusom in da bom vrnila zaprašene knjige, ki že sto let čakajo na nekoga, ki bi se jih usmilil in jih prebral. Predvsem pa pričakujejo, da jih ne bom razočarala. Mene je zato groza ob misli, da bi nekoga pustila na cedilu in da bi zaradi tega izubila njegovo zaupanje.

Skozi življenje bi se lahko sprehodili brez pričakovanj in posledično tudi brez razočaranj. Takšno življeje pa bi bilo le ena velika gmota megle.  

Ves ta direndaj okrog novega leta mi je šel že prav pošteno na živce in zdaj ga je končno konec. Če sem čisto iskrena, mi vstop v novo leto ne pomeni prav nič. Gore hrane, ki jo proti koncu pospravimo v koš in sodi alkohola, ki pa nikoli ne prinese prav nič dobrega. Mogoče sem krivična, ker se na zadnji dan leta zares še nikoli nisem zabavala in je bilo le eno veliko trpljenje, ki sem ga morala preživeti med starejšimi, biti vljudna, prenašati vse tiste komentanje in vprašanja, ki se jih niti najmanj ne tičejo. Zato to sovražim. Sovražim vse kar je povezano z novim letom in zares upam, da se bo ves ta nemir, ki ga čutim sčasoma razkadil, ko bom v družbi tistih, s katerimi sem lahko to kar sem.  

Letošnjo Silvestrovanje je potekalo po pričakovanjih, torej je bilo grozljivo. Če skrajšam, bilo je na smrt dolgočasno in pomilovanja vredno. V celem večeru sem najmanj petkrat šla do stranišča in uganite nekaj; to je bil najboljši del.

Verjetno je problem v tem, da imata starša predsodek, da se mi bo kaj zgodilo. Da me bo kdo posilil, napil, dal v pijačo ectasy in da bo tako moje življenje uničeno in ne vem kaj še vse. Seveda se vse to lahko zgodi, če ne bi bila tako previdna kot sem, dovolj zrela za svoja leta, s prepričanjem, da se ne bom napila in da ne bom kadila, zaradi mojega odpora do teh stvari. Zares jima nikoli nisem dala vzroka, da bi lahko do mene bila nezauplijiva, pa mi kljub temu ne zaupata dovolj, da bi me pustila na trg, ki je le kakšnih dvesto metrov oddaljen od restavracije, kjer sem tokrat pasla dolgčas. Zares ne maram takšnih čudovitih restavracij, kjer se vse sveti (le kako pripravijo pribor do tega, da se sveti tako, da si lahko v odsevu popraviš make up?), toči se drago vino, lastniku pa se smeji, ker bo veliko zaslužil. Saj ne rečem, da ni lepo, ker je zares čudovito. Prižgane sveče na stopnišču, natakarji polni hinavščine in namišljene prijaznosti v zlikani obleki, da se hočeš v istem trenutku obrniti, ker si misliš, da zares ne spadaš tja. Nato mi postrežejo z neko oranžno zadevo na tako velikem krožniku, da bi lahko mačka razrezal. Kot prvo, nisem niti vedela, kako naj se zadeve lotim, ali je cela stvar sploh užitna in kaj sploh je. Še zdaj ne vem kaj sem jedla in tako je tudi boljše. Porcije so seveda, kot se za takšno restavracijo spodobi miniaturne in domov sem odšla lačna ter ob dveh zjutraj doma jedla čokolino.

Poslušala sem smešne pogovore, se zalivala z oranžno tekočino, ki naj bi bila sok in zaradi tega bila vsaj petkrat na stranišču, gledala sem v goli hrbet ženske, ki je sedela poleg nas, pisala čestitke in ves večer poskušala ugotoviti katero pesem vrtijo. Ja, tudi glasba je bila grozljiva. Poslušali smo že zastarele skladbe izpred nekaj let in najbolj žalostno je, da so imeli plačanega DJ-a, ki pa je očitno že preko petdeset, da ne ve kaj se posluša. Ni to še ena izmed najstniških muh, ker bi bila poplnoma zadovoljna s kakšnimi starejšimi skladbami, ki si zaslužijo pohvalo in zares ne potrebujem Christine Aguilere, da bi bila zadovoljna, le naj se spametuje in naj ne dovoli, da zadnje minute preživimo v znamenju Jana Plestenjaka in njegove Sobe 102, ki mi je čisto všeč, a ne dve sekundi pred vstopom v novo leto.

Vesela sem, da je konec in jezna, da se nisem preprosto pokrila preko glave z blazino, zaspala in se potem pač zbudila v novem letu. Tako bi bilo še najpreprostejše, vendar je včasih potrebno gledati tudi na druge, ne le nase, malo potrpeti in se s tem izogniti prepirom ter mogoče pridobiti tudi kakšno izkušnjo več. Kakšne so moje želje v novem letu? S tem se ne ukvarjam preveč, ker bi me vest preveč pekla, če svojih obljub ne bi izpolnila. Želim pa si predvsem zdravja, saj je brez slednjega vse brez smisla in seveda ljubezni, dobrih odnosov ter uspeha, ki ga nikoli ni dovolj.