MISIJA: nemogoče

Ves ta direndaj okrog novega leta mi je šel že prav pošteno na živce in zdaj ga je končno konec. Če sem čisto iskrena, mi vstop v novo leto ne pomeni prav nič. Gore hrane, ki jo proti koncu pospravimo v koš in sodi alkohola, ki pa nikoli ne prinese prav nič dobrega. Mogoče sem krivična, ker se na zadnji dan leta zares še nikoli nisem zabavala in je bilo le eno veliko trpljenje, ki sem ga morala preživeti med starejšimi, biti vljudna, prenašati vse tiste komentanje in vprašanja, ki se jih niti najmanj ne tičejo. Zato to sovražim. Sovražim vse kar je povezano z novim letom in zares upam, da se bo ves ta nemir, ki ga čutim sčasoma razkadil, ko bom v družbi tistih, s katerimi sem lahko to kar sem.  

Letošnjo Silvestrovanje je potekalo po pričakovanjih, torej je bilo grozljivo. Če skrajšam, bilo je na smrt dolgočasno in pomilovanja vredno. V celem večeru sem najmanj petkrat šla do stranišča in uganite nekaj; to je bil najboljši del.

Verjetno je problem v tem, da imata starša predsodek, da se mi bo kaj zgodilo. Da me bo kdo posilil, napil, dal v pijačo ectasy in da bo tako moje življenje uničeno in ne vem kaj še vse. Seveda se vse to lahko zgodi, če ne bi bila tako previdna kot sem, dovolj zrela za svoja leta, s prepričanjem, da se ne bom napila in da ne bom kadila, zaradi mojega odpora do teh stvari. Zares jima nikoli nisem dala vzroka, da bi lahko do mene bila nezauplijiva, pa mi kljub temu ne zaupata dovolj, da bi me pustila na trg, ki je le kakšnih dvesto metrov oddaljen od restavracije, kjer sem tokrat pasla dolgčas. Zares ne maram takšnih čudovitih restavracij, kjer se vse sveti (le kako pripravijo pribor do tega, da se sveti tako, da si lahko v odsevu popraviš make up?), toči se drago vino, lastniku pa se smeji, ker bo veliko zaslužil. Saj ne rečem, da ni lepo, ker je zares čudovito. Prižgane sveče na stopnišču, natakarji polni hinavščine in namišljene prijaznosti v zlikani obleki, da se hočeš v istem trenutku obrniti, ker si misliš, da zares ne spadaš tja. Nato mi postrežejo z neko oranžno zadevo na tako velikem krožniku, da bi lahko mačka razrezal. Kot prvo, nisem niti vedela, kako naj se zadeve lotim, ali je cela stvar sploh užitna in kaj sploh je. Še zdaj ne vem kaj sem jedla in tako je tudi boljše. Porcije so seveda, kot se za takšno restavracijo spodobi miniaturne in domov sem odšla lačna ter ob dveh zjutraj doma jedla čokolino.

Poslušala sem smešne pogovore, se zalivala z oranžno tekočino, ki naj bi bila sok in zaradi tega bila vsaj petkrat na stranišču, gledala sem v goli hrbet ženske, ki je sedela poleg nas, pisala čestitke in ves večer poskušala ugotoviti katero pesem vrtijo. Ja, tudi glasba je bila grozljiva. Poslušali smo že zastarele skladbe izpred nekaj let in najbolj žalostno je, da so imeli plačanega DJ-a, ki pa je očitno že preko petdeset, da ne ve kaj se posluša. Ni to še ena izmed najstniških muh, ker bi bila poplnoma zadovoljna s kakšnimi starejšimi skladbami, ki si zaslužijo pohvalo in zares ne potrebujem Christine Aguilere, da bi bila zadovoljna, le naj se spametuje in naj ne dovoli, da zadnje minute preživimo v znamenju Jana Plestenjaka in njegove Sobe 102, ki mi je čisto všeč, a ne dve sekundi pred vstopom v novo leto.

Vesela sem, da je konec in jezna, da se nisem preprosto pokrila preko glave z blazino, zaspala in se potem pač zbudila v novem letu. Tako bi bilo še najpreprostejše, vendar je včasih potrebno gledati tudi na druge, ne le nase, malo potrpeti in se s tem izogniti prepirom ter mogoče pridobiti tudi kakšno izkušnjo več. Kakšne so moje želje v novem letu? S tem se ne ukvarjam preveč, ker bi me vest preveč pekla, če svojih obljub ne bi izpolnila. Želim pa si predvsem zdravja, saj je brez slednjega vse brez smisla in seveda ljubezni, dobrih odnosov ter uspeha, ki ga nikoli ni dovolj.