MISIJA: nemogoče

Včeraj zvečer sem preganjala dolgčas, se zabetonirala v dnevno sobo in se spraševala, kako naj preživim nedeljski večer ob buljenju v televizijski ekran. Medtem, ko so vse stare ome gledale Maria, jaz nisem imela pojma, kam naj preklopim. Irena Sirena je pisala o Robinu Williamsu in vseh se ponavljajočih filmih, jaz pa ji dam popolnoma prav. Gospo Doubtfire, sem gledala najmanj trikrat. Je že res, da sem se vsakič do solz nasmejala, a kar je peveč je preveč. Stare finte, prizori in Robinova maska so mi že precej najedali, zato sem prekopila dalje in uganite kaj. S svojimi krakajočimi glasovi, cviljenjem ali s čim že, so me dobesedno prestrašili kandidati za Super zvezdo na Net tv.

Med naše zvezde se pred leti izstrelili Januša in Nuško Drašček, ki sem ju še nekako prebavljala, pravzaprav niti nista bila tako slaba. Peterček mi je bil celo všeč zaradi svoje preprostosti in čeprav ne premore ne vem kakšne razgledanosti, njegovo petje ni slabo in si je zaslužil zmago, kljub temu, da obstajajo boljši. Nuška mi je tudi precej všeč, dobro poje in resnično nimam ničesar proti njej. Dobesedno zgražam pa se nad vsemi ostalimi, tako lanskoletnimi kot letošnjimi. Med ‘zvezde’ so izstrelili skupino Pijamas, ki je precej blesava in neumna. Sledi vsem tistim slovenskim estradnikom, ko se očitno ne zavedajo kako prekleto zanič so, ki nočejo ali pa ne morejo sprevideti, kakšna polomija so. Njihova najnovejša skladba Pod oknom sem stal, je miks vseh skladb, ki smo jih pravzaprav že slišali. Vsake toliko časa nekdo od njih zacvili, spremenili so le besedili, ki gre sicer v uho, a je popolnoma nesmiselno. Pa kaj je to? Ne vem ali naj se jočem, ali naj se smejim. Pomirjena sem le zato, ker vem, da se ne bodo dolgo obdržali, če se ne bodo popravili, tako kot so se Turbo Angels z njihovo Zamrznil je čas, ki so končno sprevideli, da je besedilo pravzaprav pomembno.

Že celotna zasnova oddaje je porazna. Studio, ki ne bi mogel biti manjši je napunpan z občinstvom, vsak gledalec je postreljen na svoj sedež, pod prisilo ploskajo, kar pa je v bistvu popolnoma upravičeno. Vsak teden gostijo glasbenika, ki pa ima ponavadi še manj pojma o vokalnih spretnosti, kot vsi skupaj v dvorani. In Domen Kumer? Že od vsega začetka ga ne prenesem. Deluje precej vzvišeno, hinavsko, lažnivo in ni mi jasno kako bo ocenjeval druge, če pa še sam ne zna peti. Dobro, nanizal je nekaj domnevnih poletnih hitov, a to je tudi vse. To še ni opravičilo, da se obnaša, kot da je bika prijel za jajca. Vse to še nekako razumem, pač Net tv ni program, ki bi bil zmožen narediti dobro oddajo, pa tudi s financami so verjetno na psu. Vendar kljub temu, ali se ne najde vsaj en, ki bi imel trohico razumevanja in vse tisti obupne kandidate (torej skoraj vse) odslovil in rekel, da petje pač ni na njih. Ne, to smatram za misijo nemogoče. Vso cviljenje in krakanje, brundanje, predvsem pa fušanje, nihče ne pokritizira. Ne zahtevam, da se zgledujejo po Ameriškem idolu, kjer pevci premorejo potencial in so že vsi po vrsti zmagovalci, ker pojejo resnično dobro. Le na dušo jim polagam, da jim ne bi smeli dajati praznega upanja. Saj vem, da je pred kamero težko peti in je drugače kot pa doma pod tušom, a vseeno. Se ne najde vsaj nekdo, ki bi jim rekel, da pevska kariera vendarle ni za njih? Očitno ne.