MISIJA: nemogoče

Prileteli so tako nenadoma, postali tako hitro slavni in se izstrelili v objeme kričečih najstnic, da mi je slabo. Mogoče se bodo kmalu potuhnili, sem si mislila. Prav, naredili so en hit, zdaj ga vsi pojejo, jutri pa bodo skupino že pozabili. Vendar sploh ni bilo tako. Še zdaj so tu in spravljajo v obup vse v njih blesavo zatrepane najstnice.

Zares mi njihova glasba ni bila nikoli všeč. Recimo da rečem, da igrajo dobro. Vsak od treh patronov obvlada svoj inštrument, med tem ko se podhranjen pevec zvija pred mikrofonom in tako nastane skladba. Oki doki. Ne štekam pa njihovega stila. Frizura pevca je ogabna; svetli prameni sredi črnega sračjega gnezda, ki so kot ptičji kakci in naj me koklja brcne, če skupaj s posteljo tehta štirideset kilogramov. Njegov zapacan fris je kot iz izložbe, s preluknjanim jezikom, ustnico in kaj jaz vem s čim še vse. Ni mi jasno. Naj se šemi kakor koli se sam želi, le če mu je tako všeč. A se mi dozdeva, da to počne samo zato, ker išče pozornost. Vem, da ni vse v redu, če za nekoga ne veš ali je moški ali je ženska. Takrat je v vsakem primeru nekaj narobe. In žal mi je, če ne bi vedela za koga se gre, ne bi bila prepričana v spol.

Ni mi jasno, kaj je tako neverjetnega na sračjem gnezdu na dveh nogah, podhranjenemu najstniku z dredami, Gustavu, ki si zagotovo lika lase in tistemu ‘taplavemu’, ki ga še nisem slišala spregovoriti, pa čeprav so na sceni že več kot dve leti. Karizma tako kot pri Mike Jagerju? Razlika je le ta, da je slednji še vedno zadrogorana, a ne več mlada opica, novejši štirje, pa mlajši, a nič bolj privlačni.  

Vseeno pa se mi ne zdi, da se s slavo nisi dvignili v višave. Pohvalno, a kljub temu to še ni razlog, da bi mi bili všeč. Ne razumem njihove glasbe, njihovega stila, s priredbami njihovih pesmi pa so se prodali. Tudi jaz bi to storila, če bi bila na njihovem mestu. V svetu preprosto ne moreš uspeti s pesmijo, ki napisana v angleščini, a to je druga zgodba. Za konec pa dodajam še sliko pevca, ker se ravno bližamo pustu.