MISIJA: nemogoče

Veliko raje bi pisala o čem drugem in novica me nikakor ne veseli, a ker se me je dotaknilo, si ne morem kaj, da o tem ne bi napisala nekaj besed.   

Pred dnevom so se nekateri razpisali o njegovi domnevni smrti, nekateri so trdili, da so to le neumne laži in trači. Mene se je dotaknilo, a ne dovolj, da bi novicam lahko verjela; danes pa je postalo uradno. Tudi sama sem bila prepričana, da je vse skupaj le laž; zdelo se mi je podlo in neokusno, zdaj pa vem, da je nenazadnje smrt tako velikega človeka bilo že dolgo nekaj pričakovanega. Da z njegovim zdravjem gre le še navzdol, je bilo jasno proti koncu njegovega mandata in očitno je bilo, da časa nima na pretek in mogoče je to tudi sam čutil.

Da je politika ena velika čorba in da so politiki le podaljšana noga, sem dognala že zelo zgodaj, zato ne vem ali smem napisati, da mi je bil pri srcu. Je že res, da sem ga v večini branila, poskušala razumeti njegovo včasih spektakularno obnašanje, a v večini je bil prav zaradi svoje trme in posebnega značaja, sam kriv za domnevne obtožbe. Bil je velik posebnež in od ostalega političnega golaža je tako zelo iztopal. Verjetno sem ravno zato do njega čutila veliko mero spoštovanja in občudovanja, ker se je marsikomu znal postaviti po robu.  Prav zato mi je bil všeč; ker ni dopustil, da bi mu kdorkoli solil pamet. Mislim, da ga bomo pogrešali.

Včasih sem se z njim strinjala, drugič spet ne. Njegovim izjavam sem se morala nasmehniti, pa naj so bile še tako zelo ironično postavljene. Včasih nisem bila voljna poslušati njegovih suhoparnih govorov, zdaj pa vem, da je verjetno čutil in se zato umaknil. Vsekakor je bil velik politik in zogotovo bo s svojimi dejanji in mislimi ostal v spominu mnogih. Pekel je kruh, živel na Zaplani in na stara leta ostal sam in dočakal. Smrt.

Ko sem včaraj gledala podivjane Srbe na ulicah Beograda, sem bila vse bolj prepričana, da se zgodovina ponavlja. Pred leti, ko je bila Srbija krizno žarišče, sem bila še premajhna, da bi bila nekatere stvari sposobna razumeti, zdaj pa Srbe razumem in jih spoštujem zaradi njihove pripadnosti narodu.

Bila se še v plenicah, ko sem ugotovila, da je moj oče tata in da posledično nisem čistokrvna Slovenka in da se mi po žilah pretaka črnogorska kri, da o značilnostih južnjakov sploh ne govorim; saj jih je kot listja in trave. Tako tistih, ki so vredna občudovanja, kakor tudi tistih, ki jih drugi zaničujejo. Ne branim balkanskega nacionalizma, a Črno goro imam prav tako kot Slovenijo rada in trudim se, da ne bi nobenega naroda posploševala. V mojih mislih Črna gora včasih postane moj drugi dom, svojega očeta pa včasih prav zaradi njegovih južnjaških značilnosti tako občudujem, spoštujem in ga imam nadvse rada. Ponosna sem nanj in ponosna sem na svojo kri.

Povsod je tako; vsak narod je nenazadnje le narod z značilnostni ali predsodki, ki jih drugi pripisujejo, pa naj bodo dobri ali pa slabi. Lahko se prepričuješ kolikor se hočeš, vendar balkanci se ne bodo povlekli v svoje lukje, tiho jokali in čakali, da se nanje zruši svet. Razumevajoč pogovor je za Slovence, Srbi se bodo podali na ulice in ob tem rušili, razbijali, kričali in glasno izražali svoja čustva ter se borili do zadnje kaplje krvi, samo da bi zaščitili svoj narod. Slovenci ne bi nikoli demonstrirali, na miren način bi želeli stvari postaviti na svoje mesto, Rupel pa bi krivil vse okrog sebe, samo nase ne bi pomislil. Vendar pa se mi dozdeva, da temperament ni daleč od vandalizma in mogoče je prav zaradi balkanske vročekrvnosti Srbija zdaj tam, kjer je. ‘Temperament s smrtnimi žrtvami je za kurac temperament.’  

Če otroku vzameš bonbon, bo začel jokati, tako kot sedaj jočejo Srbi, ker so jim vzeli Kosovo, pofukano južno pokrajino polno Albancev, ki niti približno niso sposobni imeti države. Srbe razumem. Mogoče bi bila tudi jaz ena izmed tistih, ki bi se podala na ceste in zahtevala pravico, čeprav bi morda vedela, da se s tem ne bi ničesar spremenila.  Z uničevanjem ameriškega veleposlaništva, se stvari pravzaprav ne spremenijo, kajti Srbi uničujejo svojo Srbijo, mnogim rodni Beograd, čedalje bolj pa se mi dozdeva, da Američanom dol visi za gnilo Kosovo. Tudi če požgemo vse Mc’Donaldse bodo še vedno na strani Kosova, morda tudi brez razloga ali samo zato, da bi po njihovem ‘pač nekaj dogajalo’.

Dvignem prst in se podpišem pod geslo Kosovo je Srbija.

Pa me zdaj ubijte.

Mogoče sem dala jasno vedeti, da nisem velika ljubiteljica slovenske glasbe in izvajalcev, a nekateri resnično ne premorejo niti malo dostojanstva in ponosa, da bi lahko dognali kako zanič pravzaprav so. Mogoče zares ne vedo, da so tako zelo slabi, ali pa se tega ne zavedajo, a vseeno gonijo svoje. Sploh ne bom začela z imeni, ker bi se lahko našel kdo, ki bi me hotel v trenutku na mrtvo premlatiti in zagotovo bi bila deležna očitkov. Zato bom le rekla, da je slovenska glasbena scena resnično na psu. Zaradi nekaterih se mi zvrti, seveda pa se še najdejo nekateri, ki mogoče niso tako znani, a ne opletajo z globokimi dekolteji in so dobri. Jan Plestenjak je nekaj drugega; zdi se mi, da sploh ne spada k nam, pa je vseeno tu in zaradi njega slovenska glasba postaja spremenljiva. Dokaj.

Njegovi začetki so bili resda klavrni, pa kaj. Vztrajal je in to se mu je tudi obrestovalo, izboljšal je imidž, izboljšal pevske sposobnosti in mi prirasel k srcu. Mogoče so bile njegove začetke pesme res napisane na prvo žogo in je bila želja po slavi prevelika. Mogoče bi mu usta najraje zalepil z lepilnim trakom in mu iz srca sevtoval naj se raje vrne h kitari in naj mikrofon pusti lepo pri miru, a Jan je postal kvalitetnejši. Nikar mu ne očitajte, da mu je slavo prinesla mama, saj ni ona tista, ki bi zaradi svoje karizme vsako dvorano napolnila do zadnjega. Jan stoji sam na odru in on je tisti, zaradi katerega oboževalke padajo v nezavest. In res je lep. Mogoče ga moško občinstvo ne mara prav zato, ker je čudovti tudi s straniščno školjko na glavi. Pa še kitaro igra.

Alyina A veš mi je po njegovi zaslugi čisto všeč, očitno pa se je končno tudi spametovala in se znebila tistih roza špagetov na glavi. Mogoče je res pocukran, ponavljajoč in beden s svojim značilnim kriljenjem z rokami, a njegova glasba mi je vedno bolj všeč. Rekli boste, da razmišljam čisto po žensko in da sem prepojena z romantiko, a niti to me ne zaustavi, da ga branim.

Tudi kot oseba je čisto okej. Svoje slave in uspeha se zaveda, vendar se ne nosi, je z nogami trdno na tleh in je dovolj skromen. Njegove pesmi pa so dobre, včasih celo odlične in vsekakor izmed redkimi slovenskimi, ki bi jih hotela zavrteti še enkrat. Ne vem kaj mu je bilo, da je v Sam da ti maš mene rada vsilil imena mest, njegovo Sobo 102 sem slišala milijonkrat, da bi jo še bila voljna poslušati in ja, Lolita, Iz pekla do raja; Bolezen, Barka iz perja in še mnoge. Všeč so mi.

Jan je postal boljši, njegove pesmi in glas kvalitetnejši, vsekakor pa je za sabo pustil tudi leta, ko se je skrival za očali z debelim okvirjem in moške pripravil do tega, da polezenijo od zavisti. Zaradi njega mi je lažje; mogoče obstaja še upanje, da bo v prihodnosti slovenska scena še kaj več od cviljenja, poskakovanja in vzdihovanja na odru.

ker hujša. Prvi vstane od mize in se kot po tekočem traku odpravi v dnevno, da se mu ne bi pocedile sline. Pa vendar. Tako zelo rada ga imam kadar uživa pri jedi in resnično vsi smo se na njegove navade ter misli navadili; torej nihče ni bil presenečen, kadar je že stotič izjavil, da bo hujšal. Že zpet in znova.

Kuhal ni že celo večnost. Pravzaprav sploh ne verjamem, da bi znal kaj toplega in užitnega, razen jajc in hrenovk pripraviti. Pa saj ne, da bi za mamo lahko trdila, da je izvrstna kuharica; ne spomnim se kdaj je nazadnje kaj spekla. Kuha pač, ker mora. In točno to mi je všeč. Kako čudno bi bilo namreč, če bi se ji vse, česar bi se lotila, tudi posrečilo. Babica, katera kuhinja je za prste polizat, mi sploh ne pusti blizu, ker hoče vse opraviti sama. In fak, na koncu ji vse tako dobro uspe. Mama pa mi, odkar sem zažgala krofe in je ob tem zmanjakalo elektrike, ne zaupa več, ker se boji, da bom kuhinjo spustila v zrak. Prav. Pri naših ‘tam dol’ gre itak vse počasi. Življenje je počasnejše. Uživa se dalj časa, ker vedo, da je življenje le eno. In tudi tata to ve. Zato uživa.  

Smešno bi bilo, če bi ljudje bili popolni, sploh pa si popolnosti ne predstavljam ne samo pri sebi, temveč predvsem pri tati. Ne predstavljam si ga, vsak dan sveže pobritega, z izklesano postavo, ne predstavljam si ga brez velikega nosa in lepotične pike na hrbtu. Ne predstavljam si ga brez naglasa, brez svoje balkanske vročekrvnosti in nasmeha. Vse te posebnosti so ga naredile takšnega kot je in takšnega kot ga sprejemamo, vsi ki ga imamo radi.  

Še nikoli ni bilo na njegovi omarici toliko časopisov kot zadnji teden. Poleg Dela, tudi vsa tajužna, pri katerih se moram tako zelo namučiti, da preberem samo naslov. Cirilico namreč berem tako počasi kot otroci v tretjem razredu; da pisanja sploh ne omenjam, moja srbščina pa sicer ni tako klavrna kot se morda zdi. Ne samo, da me je spodil od televizije, ko so bila poročila, pa jih drugače sploh ne gleda. Medtem, ko nisem pisala je namreč Kosovo postalo neodvisno, pa naj to pomeni karkoli pač, meni še vedno ni jasno. Upam samo, da Slovenija ne bo spet stisnila repa med noge tako kot vedno.

Spet je izginila oseba, ki bi bila pripravljena pojesti moj puding. Pa saj bo verjetno vse spet po starem. Upam, da bo britvico za enkrat pustil pri miru. Brada južnjakom prav lepo pristoji.

Kadar me kdo vpraša po najljubšem letnem času, sploh ne vem kaj naj rečem. Lahko bi rekla, da poletje, vendar se proti koncu tako zelo veselim jeseni in kmalu nato spet zime, da lahko te misli v trenutku izbišem iz glave.

Nekateri mejo med pomladjo in zimo začrtajo, ko zagledajo prve zvončke, trobentice in bogve kaj še vse, meni pa jasno, da je pomlad tu, ko mi zmanjka izgovorov in bi naredila greh, če bi se ob sončnem vremenu skrila pod posteljo. Pred leti sem ob takšnem času rezala rožice, metuljčke in jih lepila na okno, zdaj pa čistim. Spomladansko čistenje, se temu reče, ne? Sicer pa mi sploh ni jasno, kaj pričakujejo od nas, da delamo v zimskih počitnicah. V času novoletnih se bašemo s pecivom in zapravljamo denar za darila, v velikonočnih barvamo jajca, zdaj pa kaj? Naj grem smučat po blatu? Bruh.

Moja mama je stara šestinštirideset let, tata šteje dve leti več in od njiju ne morem več pričakovati, da bi povila sina ali drugo hčerko. Ob tem se mi dobesedno trga srce. Ne prenesem misli, da bom resnično njun edini potomec. Že dolgo si želim brata ali sestro, vendar vem, da je to le želja, ki bo vedno ostala neuresničena.

Ni bilo vedno tako. Ko sem bila še mlajša, sem se bala misli na brata ali sestro; strah me je bilo namreč, da me starša ne bi imela več rada, da bi vso pozornost namenila njunemu sinu ali drugi hčerki. Verjetno sem bila preveč razvajena ali sebična, da bi lahko razumela; pa saj sem verjetno še danes malo. Vendar vsekakakor premalo, da bi v prihodnosti imela le enega otroka. Nikoli in nikdar, te osamljenosti mu ne privoščim.

Pravzaprav je žalostno, da je lahko oče vsak, ki mu med nogami nekaj binglja. Ne glede na to ali je za to dovolj zrel, ali je na tako veliko odgovornost pripravljen in ali si otroka resnično želi. Otrok je nekaj kar lahko narediš v petih minutah, vendar vzgojiti ga in mu ponuditi vse kar zasluži je veliko težje.
Meni sta moja starša ponudila vse kar sta imela, da bi me dobro vzgojila sta se trudila po svojih najboljših močeh in zares upam, da jima je uspelo. Če ne bom pripravljena na otroka in si ga ne bom želela, ga pač ne bom imela. V to sicer dvomim, ker imam nadvse rada otroke in si jih želim, a če si ne bom postavila ustreznih temeljev za potomca, ga ne bom imela in pika. Svojemu otroku hočem nuditi varnost in toplino. Hočem, da dobi, tisto kar si zasluži in svojemu otroku hočem biti najboljša mama kar jih premore ta svet. Z vsemi napakami in vrlinami. Hočem, da je ponosen name. Vzgojila ga bom v moškega ali žensko v najboljši luči, se zanj zavzela in ga imela rada z vsem srcem.

Če bi bila zdaj noseča, otroka ne bi obdržala. Nimam mu namreč ničesar ponuditi razen ljubezni; to pa za vzgojo otroka še zdaleč ni dovolj. Zato ne obtožujem žensk ali deklet, ki se za kaj takega odločijo. Bile so dovolj nore, da so se spustile v odnos, dovolimo jim, da sprejmejo posledice. Za tako veliko odgovornost je potrebna želja, predvsem pa pripravljenost.

Biti edinec prinaša svoje dobre strani, vendar vsemu navkljub zavidam vsem tistim, ki jih je pot vodila ob bratu ali sestri. Rada bi se prepirala s starejšo sestro, ali pa učila mlajšega brata. Rada bi občutila nelagodje, rada bi zavijala z očmi ob starejšem bratu ali sestru in rada bi poslušala nevzdržno jokanje mlajše sestre ali bratca. Hočem to.

Izložbe so v vsaki trgovini polne prekajenih srčastih balonov, svetlečih srčkov in ne mine dan brez blesavih ‘aj lov jujev’, meni pa se ob vsem tem sranju dviguje. Praznik so za roge privlekli iz Amerike in na račun njega prodajalci mastno služijo, da se kar cedi, od mene pa pričakujejo, da ga bom z odprtimi rokami sprejela. Pa kaj se grejo?

Mogoče praznika ne sprejemam in ga ne razumem, preprosto za to, ker že dolgo nisem občutila metuljčkov v trebuhu. Da se na nekoga navežem tako zelo, da sem mu sposobna zaupati in da bi zanj naredila vse, za kar bi me prosil, potrebujem ogromno časa. Mogoče se samo bojim, da bi me spodneslo in potem bi me bolelo. Vendarle pa mislim, da to ne upraviči mojega mnenja, da je valentinovo kurac od ovce. Čisto tako, po domače. Ljubezen je prelepa in lahko jo izkažuješ vsak dan, zato pa res ne potrebuješ blesavega praznika. Da se žena joče v dnevni samo za to, ker se mož nanjo ni spomnil in ker je tako prekleto razočarana, ker ji ni kupil posrane rože? Ne, hvala.

Ljubezen še zdaleč ni en dan v letu. Je tako lepo čustvo, da ga je za en dan škoda. Potrebno se ji je posvečati in jo gojiti vso leto, ne le en kurčev dan v letu. Da pa so 14. februarja polne cvetličarne moških, ki bi radi na ta dan popravili vse, kar so v prejšnjih zajebali, pa je preveč. Ampak seveda rože, bonboniero, plišastega medvedka s srčkom v objemu preprosto moraš kupiti. Če ne, nisi normalen. Potem pa se začne nekdo mršiti. Da mu kao rože niso všeč, ali pa da je številka moderca prevelika, da mu spodnje gate s srčki niso všeč. Na, tu maš deset evrov, pa si sam kupi kaj ti paše. Jaz se tega več ne grem.

Dan nazaj me je vprašal en kaj naj kupi svoji. Da razmišlja o srčku z aj lov ju in da sta skupaj dober teden. Vrglo me je na rit. Ljubček, kaj je s tabo? Skupaj sta en teden, ti pa bi ji že aj lov juje kupoval? In sem šla, tu se za mene vse konča.

Moj tata mami kupi rože na valentinovo samo takrat, ko se spomni. In ona ni razočarana ali objokana, je pa vesela, da se je spomnil, ker se lansko leto pač ni. Pa še zdaleč ne zato, ker je ne bi imel rad, preprosto zato, ker mu prazniki pomenijo nul koma nul. Aja točno, danes je to. In gre v cvetličarno po posrano rožo. Konec dejanja.

Vsako leto godrnjamo, da je izbor obupen, da bi bilo boljše, če bi vrgli koruzo in sploh ne bi več upali. Vendar resnično, letošnji izbor in celoten izbor je bil grozljiv, blesav in resnično pomilovanja vreden. O predizborih nisem izgubljala besed, ker jih preprosto nisem gledala, pa ne vem zakaj. Po besedah nekaterih sem si prihranila marsikatero solzo in lažno upanje, ki pa jih je vsako leto še preveč.

Voditelja sta si očitno zastavila cilj, da celotno stvar izpeljeta čisto na izi, kakor da se jima fučka za vse. Mariu so delo za teden dni podaljšali in zdelo se mi je, da hoče čim prej končati, svoje povedati in oditi domov spat. Njegova sovoditeljica Bernarda, s plastičnimi baloni okrog vratu, mi je bila vedno zelo všeč, saj je vsakič tako pozitivna in svoje delo dobro opravi. Kljub temu, da je Mariove pripombe vedno nagradila s smehom, pa sta bila čisto okej in mogoče si vendarle ne smem dovoliti, da bi tako izkušena voditelja preveč kritizirala.   

Skoraj bi me kap, ko je Manca pristala komaj na devetem mestu. Res je sicer, da je njena oprava bila podobna babičini iz Rdeče kapice, a že zaradi vpliva, ki se jo je še držal iz Melodij morja in sonca, je bilo za pričakovati, da se uvrsti med prvih pet. Wernerjeva Brigitka je vendarle pokazala, da zna še kaj drugega, kot pa samo paradirati s svojimi joški in staviti zgolj na videz. Kljub temu, da je njena ‘violinistka’ držala violino narobe, pa z njenimi gromozanskimi trepalnicami njen nastop niti ni bil tako slab. Vsakakor pa sem nekaj več pričakovala od Eve Černe. Rada imam njen glas, a v svoji uniformi je bila kot neka super junakinja, ki je pripravljena rešiti svet, le s pol metra večjim obsegom svojih bokov. In ja, spet tiste finte z blagom. Znorela pa sem in preprosto nisem mogla verjeti, ko je pred njo začel poplesavati fant v kavbojkah ter resnično sem mislila, da je napaka in da se je koreografiji priključil lučkar. Ne vem kaj je hujše; televizija pri Angelsih, obrita obrv Raaya ali bebav nasmešek njihovega Janija Pavca?

Helena Blegne se je očitno vrnila in to v vsej svoji luči. Veliko lepša in zrelejša, pa čeprav shujšana in v pasu tanka kot list papirja. Mislim, da sem o tem že enkrat pisala, kajne? O tem kako se nekateri na vsak način trudijo prekriti svoja leta. Njej je to zagotovo uspelo.

Vsako leto seveda isto. Ema ne mine brez Nuše Derende, Darje Švajger in Alenke Godec, ki v času glasovanja prekrakajo evrovizijske viže, uganite kaj. Vsako leto je taaako dolgočasno. Ne razumite me narobe, vse tri so pevke z odličnim vokalom in kljub premočnemu mejkapu so tudi letos pele odlično.

Ko so se vse pesmi odvrtele sem se vprašala, kaj to je vse? Potem pa mi govorijo, naj se odločim. Odločim med čim? Slabim in katostrofalnim?

Ni mi bilo jasno. So Langa zagrozili komercialki, da bo nad njih prišla Ciganska banda, če ne zmagajo? Njihova pesem me je spominjala na ljudsko ali pa osvobodilno bratstva in junaštva v času Tita. Okrog dveh bratov so skakale gospadične, očitno oblečene v narodno nošo, a vsekakor ne v slovensko. Pa kaj je s tem narodom? Res je, da ima vsak Cigan doma vsaj tri telefone in da so vsi pač noro tipkali, ampak živimo v Sloveniji bre in Slovenije ne predstavljajo Cigani. No, vsaj v večini ne. Ne vem komu se naj zahvalim, da niso zmagali, šlo je le za las, naprej pa torej pošiljamo Rebeko. Očitno je šparala s svojimi finančnimi sredstvi in nase navlekla kapri hlače, za njo je plesala lutka, njej pa bi le svetovala, naj naslednjič ne odpira ust tako na široko in na veliko. Sicer pa je pesem energična in ima refren, ki gre v uho. Če bi imela dobro koreografijo, z še boljšimi plesalci mogoče še kam pridemo. Upanje vedno ostaja.

V vsakem filmu nekdo nekoga podjebava, ga poskuša prelesičiti, na vsak način zmagati, mu meče polena pod noge in nenazadnje, skoraj v vsakem muviju, nekdo skoči čez plot. Včeraj sem si prihranila solze in nisem gledala Eme, pač pa fifti med komedijo in dramo, Man About Town. Film je precej dolgočasen, a je veliko boljši od nekaterih blesavih komedij, kjer se na vsak način trudijo biti smešni in preizkušajo že zarjavele trike, ki me ne ganejo. Ben Afflect spet zaigra copato, film pa je na svoj način precej resničen. Lik namreč ves čas išče sebe in premaguje svoje strahove iz svojega otroštva, nikakor pa se ne more soočiti s svojimi vsakodnevnimi težavami. Ves čas sumi, da ga žena vara, a si tega nikakor noče priznati, kasneje pa se njegovi dvomi izkažejo za resnične.

Skok čez plot me ni presenetil. Moški je bil je namreč tako obremenjen sam s sabo, da se svoji ženi sploh ni posvetil, dojemal jo je kot nekaj samoumevnega, kar je nekaj najslabšega kaj se lahko zgodi v odnosu. Svoje ljubezni preprosto ne smeš dojemati kot nekaj vsakodnevnega. Odnos je treba spoštovati in če tega ni, so luknje prevelike, da bi jih lahko zašili. Kljub ženini veliki napaki, pa ni bila samo njena krivda za razpoke v zakonu. Hrepenela je po ljubezni, ki pa je od njega ni dobivala. Poleg tega, pa je jasno sporočila, da ji je zelo žal, da mu je svoj skok čez plot sama priznala. To že nekaj pove, rajt? Seveda je na koncu vse lepo in prav, on ji odpusti in popravi svoje napake ter se končno poišče. Mislim, da naredi prav. Oba se namreč še vedno ljubita. Njej je bilo tako zelo žal, da bi jo najraje objela in njen skok čez plot, ki pa ji ni popolnoma nič pomenil, moža privede do spoznanja in iskanja samega sebe, s tem pa njun odnos postane trdnejši, zveza pa močnejša.  

Moja starša se imata zelo rada. Tako sta si različna, da si ne bi nihče mislil, da sta poročena. Popolno nasprotje. Mama razumevajoča, tata starokopiten in verjetno pri njima drži tisto, da se nasprotja privlačijo. Ne vem kaj bi bilo, če bi kdo komu lagal ali ga prevaral. Mislim, da bi ji tata primazal klofuto, v naslednjem trenutku pa bil pri barabi in mu odpihnil glavo. Konec dejanja. Mama bi mu od novici, da spi z drugo, zavila vrat, v naslednjem trenutku spakirala, me odvlekla s sabo in nikoli je več ne bi videl. Mene pri vsem tem, ne bi nihče nič vprašal. Razmišljam pa, kaj bi pri tem naredila jaz. Če bi bila mama, bi jo potolkla z besedami in jo verbalno popolnoma uničila, ne bi je hotela videti. Če bi bil tata. Bi ga zavila v celofan, mu izkopala oči, mu pljunila v obraz in ga vrgla skozi okno? Ne. Bi mu pa primazala klofuto. Zagotovo in to prvič v življenju. Saj vem, da je ponavadi ravno obratno, a mislim da ne bi prenesla misli, da je prizadel mamo. Odnos med njima je preveč trden, predvsem pa preveč iskren, da bi se lahko kaj takega sploh zgodilo. Dokler bo mama srečna, tega ne bo storila in dokler jo bo tata imel rad, je nikoli ne bo prizadel. To vem. Zato imam srečo, da imam starša, ki mi nudita varnost in ljubezen. Ponosna sem nanju, rada imam trenutke, ko se pogovarjamo iskreno in smo eno, se imamo radi, drug drugega sprejemamo kljub neštetim napakam in si nudimo ljubezen. Stojimo si od strani, spoštujemo mnenja in se različnosti navkjub imemo tako zelo radi. Zato bi pojedla vsakega, ki bi nam to poskušal vzeti. Bruh.  

V vsakem blesavem intervjuju vprašajo vipa, če bi odpustili varanje. Seveda vsi rečejo, da ne. Halo. Kako veš, da ne? Pa saj si ravno ti tisti, ki verjameš, da ljubezen premaga vse ovire in to sranje. Tega preprosto ne moreš vedeti, tako kot tudi tega ne, kdaj ti bo soseda pozvonila, če bo potrebovala moko. Lahko samo slutiš, to pa nas še nikoli ni pripeljalo daleč. Recimo, če bom varana, bom mogoče oprostila, a pozabila in ponovno zaupala pač ne bom. To je dejstvo, ki je jasno vsem, ki me vsaj malo poznajo. Pa saj se ne nanaša samo na ljubezen; pri meni dolgo traja, da zaupam. Celo večnost. Grem stavit, da bi se hitro naveličali.    

Že od poletja naprej površno prebiram Obraze in revija je čisto okej. Lahek rumen tisk in čeprav so spet očrnili Britney, mi je revija všeč. Zanimivi članki, dobra kolumna Mance Košir, novice iz sveta glasbe, filma in .. no saj poznate te štose. Nikakor pa ne prebavim Alenke Sivke, ki hoče in kao piše o seksu. Pa ji nikakor ne uspeva, ker se mi vsakič, ko preberem samo naslov, obrača želodec.

Ko sem prvič brala njeno kolumno me je podrlo, a sem si mislila, da je imela pač slab dan, torej se na to sploh nisem ozirala. Drugič prav tako, tretjič pa več ni moglo biti naključje. Stereotipno pisanje o spolnosti, ki smo jih slišali še milijonkrat, kako je njej položaj oh in sploh, ker se pred seksom obrije in take klišejske fore.

Ni mi jasno, o čem ženska premišljuje, ko piše tiste tri odstavke in ima nalogo, da zapolni predzadnjo stran revije. ‘Aha, joj o čem pa naj tokrat pišem? O erotičnih filmih? Čakaj, kaj je že to? Aja točno, o tem sem že zadnjič, nekaj novega si moram izmisliti. Hmm.’  

Saj vem, da me nihče ne sili, da jo berem. Nihče tudi blogarjev ne sili, da pišejo poste, pa jih. Alenke nisem nikoli videla, ne poznam je, da bi lahko sklepala in opisovala njene značajske lastnosti in če mi le verjamete, me ne zanimajo. Vem le, da mi gre na bruhanje, ko berem njeno kolumno. Iz vesolja se vidi, da piše le za denar, da zapacka tiste tri ali štiri odstavke v zadnjem hipu in da je vse le plod njene domišljije. Ne verjamem, da ima ženska, kljub svoji strarosti toliko izkušenj in da je njeno spolno življenje bilo tako pesto kot ga opisuje.

Slika mi prikazuje žensko srednjih let, ki je poslovno uspešna, ki jo doma čaka družina. Mož, s katerim ima dober seks, otroci, ki jo spoštujejo in žensko, ki živi povprečno življenje ženske, ki se bliža petinštiridesetim letom. Nikakor pa to ni ženska, ki bi jo moški želel takoj podreti, pa naj bo še tako izkušena kot sama pravi. Naj je izučila še toliko moških, naj bo še tako dobra in pohotna, mene ne gane. Nimam pojma koliko ljubimcev je imela, o njihovih odnosih lahko le površno sklepam in me niti ne zanima. To je njeno privatno življenje, a zagotovo je za svoje pisanje dobro plačana, jaz pa ji ne bi dala niti centa.

Ne piše niti najmanj življenjsko, seks je v njenem pisanju predstavljen kot groba, prisilna stvar, ki ni odraz dveh, ki bi bila zaljubljena. Niti najmanj me ne zanima kaj je delala in ali je premišljevala kako mora plačati poločnice, medtem, ko jo je moški božal po stegnih. To je nekaj preveč osebnega, da bi ga lahko obesili na največji zvon in prosim ne recite mi, da je le poskušala realno predstaviti spolnost, ker ni res. Verjamem, da je odlična novinarka, da dobro piše, a naj se vendarle posveti kakšni drugi temi ali pa spolnost, ki je že sama po sebi občutljiva stvar, resnično podoživi. Pa ne za kakšnim grmom ali v dvigalu in nato ne poroča o tem, kako je razbuljiva misel, da bi te pri tem nekdo zalotil. To smo slišali že stokrat.