MISIJA: nemogoče

Pa me zdaj ubijte.

Mogoče sem dala jasno vedeti, da nisem velika ljubiteljica slovenske glasbe in izvajalcev, a nekateri resnično ne premorejo niti malo dostojanstva in ponosa, da bi lahko dognali kako zanič pravzaprav so. Mogoče zares ne vedo, da so tako zelo slabi, ali pa se tega ne zavedajo, a vseeno gonijo svoje. Sploh ne bom začela z imeni, ker bi se lahko našel kdo, ki bi me hotel v trenutku na mrtvo premlatiti in zagotovo bi bila deležna očitkov. Zato bom le rekla, da je slovenska glasbena scena resnično na psu. Zaradi nekaterih se mi zvrti, seveda pa se še najdejo nekateri, ki mogoče niso tako znani, a ne opletajo z globokimi dekolteji in so dobri. Jan Plestenjak je nekaj drugega; zdi se mi, da sploh ne spada k nam, pa je vseeno tu in zaradi njega slovenska glasba postaja spremenljiva. Dokaj.

Njegovi začetki so bili resda klavrni, pa kaj. Vztrajal je in to se mu je tudi obrestovalo, izboljšal je imidž, izboljšal pevske sposobnosti in mi prirasel k srcu. Mogoče so bile njegove začetke pesme res napisane na prvo žogo in je bila želja po slavi prevelika. Mogoče bi mu usta najraje zalepil z lepilnim trakom in mu iz srca sevtoval naj se raje vrne h kitari in naj mikrofon pusti lepo pri miru, a Jan je postal kvalitetnejši. Nikar mu ne očitajte, da mu je slavo prinesla mama, saj ni ona tista, ki bi zaradi svoje karizme vsako dvorano napolnila do zadnjega. Jan stoji sam na odru in on je tisti, zaradi katerega oboževalke padajo v nezavest. In res je lep. Mogoče ga moško občinstvo ne mara prav zato, ker je čudovti tudi s straniščno školjko na glavi. Pa še kitaro igra.

Alyina A veš mi je po njegovi zaslugi čisto všeč, očitno pa se je končno tudi spametovala in se znebila tistih roza špagetov na glavi. Mogoče je res pocukran, ponavljajoč in beden s svojim značilnim kriljenjem z rokami, a njegova glasba mi je vedno bolj všeč. Rekli boste, da razmišljam čisto po žensko in da sem prepojena z romantiko, a niti to me ne zaustavi, da ga branim.

Tudi kot oseba je čisto okej. Svoje slave in uspeha se zaveda, vendar se ne nosi, je z nogami trdno na tleh in je dovolj skromen. Njegove pesmi pa so dobre, včasih celo odlične in vsekakor izmed redkimi slovenskimi, ki bi jih hotela zavrteti še enkrat. Ne vem kaj mu je bilo, da je v Sam da ti maš mene rada vsilil imena mest, njegovo Sobo 102 sem slišala milijonkrat, da bi jo še bila voljna poslušati in ja, Lolita, Iz pekla do raja; Bolezen, Barka iz perja in še mnoge. Všeč so mi.

Jan je postal boljši, njegove pesmi in glas kvalitetnejši, vsekakor pa je za sabo pustil tudi leta, ko se je skrival za očali z debelim okvirjem in moške pripravil do tega, da polezenijo od zavisti. Zaradi njega mi je lažje; mogoče obstaja še upanje, da bo v prihodnosti slovenska scena še kaj več od cviljenja, poskakovanja in vzdihovanja na odru.