Pomisleki


Tata se mi smili,

Zapisano pod Ljubezen, Moja družina, Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.02.2008

ker hujša. Prvi vstane od mize in se kot po tekočem traku odpravi v dnevno, da se mu ne bi pocedile sline. Pa vendar. Tako zelo rada ga imam kadar uživa pri jedi in resnično vsi smo se na njegove navade ter misli navadili; torej nihče ni bil presenečen, kadar je že stotič izjavil, da bo hujšal. Že zpet in znova.

Kuhal ni že celo večnost. Pravzaprav sploh ne verjamem, da bi znal kaj toplega in užitnega, razen jajc in hrenovk pripraviti. Pa saj ne, da bi za mamo lahko trdila, da je izvrstna kuharica; ne spomnim se kdaj je nazadnje kaj spekla. Kuha pač, ker mora. In točno to mi je všeč. Kako čudno bi bilo namreč, če bi se ji vse, česar bi se lotila, tudi posrečilo. Babica, katera kuhinja je za prste polizat, mi sploh ne pusti blizu, ker hoče vse opraviti sama. In fak, na koncu ji vse tako dobro uspe. Mama pa mi, odkar sem zažgala krofe in je ob tem zmanjakalo elektrike, ne zaupa več, ker se boji, da bom kuhinjo spustila v zrak. Prav. Pri naših ‘tam dol’ gre itak vse počasi. Življenje je počasnejše. Uživa se dalj časa, ker vedo, da je življenje le eno. In tudi tata to ve. Zato uživa.  

Smešno bi bilo, če bi ljudje bili popolni, sploh pa si popolnosti ne predstavljam ne samo pri sebi, temveč predvsem pri tati. Ne predstavljam si ga, vsak dan sveže pobritega, z izklesano postavo, ne predstavljam si ga brez velikega nosa in lepotične pike na hrbtu. Ne predstavljam si ga brez naglasa, brez svoje balkanske vročekrvnosti in nasmeha. Vse te posebnosti so ga naredile takšnega kot je in takšnega kot ga sprejemamo, vsi ki ga imamo radi.  

Še nikoli ni bilo na njegovi omarici toliko časopisov kot zadnji teden. Poleg Dela, tudi vsa tajužna, pri katerih se moram tako zelo namučiti, da preberem samo naslov. Cirilico namreč berem tako počasi kot otroci v tretjem razredu; da pisanja sploh ne omenjam, moja srbščina pa sicer ni tako klavrna kot se morda zdi. Ne samo, da me je spodil od televizije, ko so bila poročila, pa jih drugače sploh ne gleda. Medtem, ko nisem pisala je namreč Kosovo postalo neodvisno, pa naj to pomeni karkoli pač, meni še vedno ni jasno. Upam samo, da Slovenija ne bo spet stisnila repa med noge tako kot vedno.

Spet je izginila oseba, ki bi bila pripravljena pojesti moj puding. Pa saj bo verjetno vse spet po starem. Upam, da bo britvico za enkrat pustil pri miru. Brada južnjakom prav lepo pristoji.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.