MISIJA: nemogoče

Kot prvo, sploh ne vem več kako naj začnem. O tem je bilo že toliko povedanega in napisanega, da bi bilo nesmiselno ponavljati že znano. Vseeno je tema sama po sebi preveč vabljiva in idealno posiljena, zato se pač ne morem upreti.

Zavijem v trgovino in deset minut kasneje v roki držim cel kup cunj, ki jih moram pomeriti. Gola stojim pred ogledalom. Nisem si všeč. Hočem popolnoma ploski trebušček in nočem širokih ramen. Zaradi vseh pričakovanj po popolnosti si v hipu zaželim, da bi bilo moje telo iz gline.

Se sama sebi zdim lepa? Seveda ne. Bi želela kaj spremeniti? Ja. Prepričana sem tudi, da si nikoli ne bom popolnoma všeč. Svet se okrog mene vrti s popolnostjo, ki mi vsak dan dopoveduje kako grda in neumna pravzaprav sem. Da se moram skriti za cel teden, ker mi je sredi čela zrasel velik mozolj. In joj, zredila sem se za dva kilograma. Kaj pa zdaj? Me bodo imeli še vedno radi? Sem zato ničvredna? Moram telovaditi zato, da bi bila lepa in ne zato, da bi bila zdrava? Ne vem kaj naj naredim, da bo to tudi prav. Hočem ugajati, po drugi strani pa kljubovati in nočem podrediti idealom lepote, želim slediti le svojim mislim in poslušati kaj mi pravi telo. Vendar nikakor ne morem prezreti idealov in se sprehoditi po ulici, ne da bi bila pozorna na vsa smejoča se dekleta, ki so na plakatih in reklamah tako popolne. Tudi, če zato plačujejo ceno in tudi, če so slike super duper obdelane; še vedno so tu in me vsakič znova opominjajo, da bi se morala počutiti grozno, ker sem jedla piškote. Ne bom gledala televizije in ne bom poslušala radia, niti slučajno ne bom prelistala revije, ker mi na vsaki strani obljublja izgubo sedmih kilogramov v petih dneh brez stradanja in me rotijo naj pošljem sms, ker bom deležna popusta pri shujševalnih tabletah in mi polagajo na srce naj se namažem s samoporjavitveno kremo, ker pač to vsi počnejo. Kaj je normalno in kaj debelo? Še sama ne vem. Počutim se umazano, kadar nekoga označim za debelega, saj čutim to kot žaljivko, ne kot realnost. Ker bi bila tudi sama užaljena, če bi mi kdo rekel naj že enkrat shujšam in da bi me lahko bilo sram, ker sem taka.

Reklame in ideali poneumljajo, v trenutku se počutim grozno, ker vem, da moji lasje zares nikoli ne bodo tako sijoči in ker sem prepričana, da bom pri štiridesetih vsemu navkljub imela nekaj gub. Debeli ljudje so grdi, umazani, revni, neumni in ničvredni, medtem ko so suhi lepi, bogati in uspešni, kajne? Tako pravijo.

Ups, Marilyn Monroe. Danes bi ji rekli bucka. Ni bila suha in zato veliko lepša od marsikatere tridesetkilogramske zvezdnice, ki straši z vdrtimi ličnicami.

Točno tista je zdaj gola, ki je še pred časom objemala s pucuzanim Markom in točno tista, ki je tako vztrajno zatrjevala, da ona pa se že ne bo slekla.

Danes na goloto gledam s popolnoma drugačnimi očmi, ko sem bila še mlajša pa mi je bilo človeško telo še tako zelo tuje, golota grda in poljubljanje nekaj nagnusnega. Odločena sem bila, da jaz pa se že ne bom poljubljala in če bom kdaj igralka za nobeno ceno ne bom poljubila glavnega igralca, kaj šele, da bi okrog skakljala naga.

Rekli so, naj že enkrat začnem spoštovati svoje telo in ga sprejemati kljub napakam. Dvomim, da spoštovanje lahko pokažem tako, da se slečem in ga postavim na ogled. Tako me že takoj označijo za glupačo in od mene zares nihče ne more pričakovati, da bi bila zmožna spraviti dva stavka v poved. Lepa, a tako zelo neumna. Pa še poceni baje.  

Na steni sobe imam sliko Marilyn Monroe. Ne samo, da je bila čudovita, njene slike so ene izmed najlepših in golota na slednjih je bila tako zelo estetska, da nimaš občutka, da je to pravzaprav nekaj prepovedanega. Pa ne bom rekla prepovedanega, temveč nekaj kar bo vedno povsod vzbudilo pozornost, ogorčenje, včasih zavidanje. Sabina je lepa. To je bilo jasno, tudi ko je bila oblečena. Še vedno pa ne morem verjeti, da je zaradi pozornosti odvrgla cunje. Samo njeno je bilo telo, zdaj je od vseh.

V poštnem nabiralniku se mi nabira zajeten kupček nauporabnih, nesramnih in neumnih elektronskih sporočil. Pravzaprav moram biti precej dobre volje, da se branja slednjih resnično lotim. Ne samo, da me blesava verižna sporočila v stilu, da bom umrla, če v naslednjih nekaj sekundah sporočila ne pošljem petdesetim osebam, resnično vržejo iz tira, isto sekundo jih izbrišem, pa čeprav mi že v nsalovu grozijo, da me bo doletela grozljiva usoda, če to storim. Torej, me je nekaj očitno zelo razveselilo, da se sporočila začela prebirati in zraven vse ostale čorbe, dobim tole:

>poslali so mi ta e-mail…ni prav prijetna na zacetku ampak ti
>pomagarazmišljat. Pozorno jopreberite. To pismo pošiljam z njenim namenom,
>da tiveliko za razmišljat, in zaradi tistega kar pravi…Ce verjamesaline,
>usoda obstaja..Ampak tudi ce zgodbe spodaj nastete nisopozitivne. .s
>svojega zivljenjalahko naredimokar zelimo.. Dovolj je da si to zelis.. Sam
>preberi….se posebejzadnji del..ZGODBA 1:Kelly Sedey je imelazeljo: da bi
>jo njenfant, s keterim je bila ze 3 leta, David Marsden,zasnubi. Tako,
>nekega dne, ko je bila znjim na vecerji, jojeDavidzasnubil!!!Privolila
>je,ampak takoj zatem je odsla, saj jebila znekom zmenjena20 minut dlje od
>tam.Ko je prisla v pisarno, jeopazila da ima naracunalnikunovae-mail
>sporocila.pogledala jih je: obicajnaprijateljevapisma…Ampak nate je
>videla eno, katero prejse nikoli ni videla. To je to pismo. Takoj ga je
>zbrisala brez dabi jo sploh prebrala.VELIKA NAPAKA!!!Tistega vecera, jo
>jepoklicala policija.Bilo je glede Davida. Imelje prometnonesreco z
>osemnajst-letnikom.Niprezivel…ZGODBA 2: Kate Robbenson je prejela to
>pismo, in ker je verjela vusodo, jo je poslalaparim prijateljem, ampak ni
>imela dovolj e-mailov katerimbi poslala teh deset kopij ki bi jih bilo
>treba poslat. Po 3dnehje sla Kate na ples v maskah.Kasneje tistivecer, kose
>odpravljala do avta, da bi se vrnila domov,jo je pijanecna
>krajuubil.ZGODBA3:Richard S. Willis je pismo poslal45 minut potem ko jo je
>prebral.Po 4 urah,je hodil po cesti, da bi sel intervjuvatnekozelo pomembno
>osebo,ko se je odlocilda bo sel k Cinziji Bell,njegoviskrivni ljubezni ze
>od 5 let.Cinzija ga je videla in mu povedala daje vanj zaljubljena ze
>2leti.Tri dni kasnejejo jezasnubil. Cinzia in Richardsta sevedno porocena,
>imatatri otroke,veselisokakor nikdar prej!TO JE PISMO:Za vogalom
>imamprijatelja, v tem mestuki nima konca. Dnevi minejoin tednihitro tecejo,
>in predenj sem setegazavedala, je letoposlo in nikoli vec
>nisemvidelamojegaprijatelja.Za zivljenje je tohitra in nevarna dirka.On
>vedami je sevednozelo vsec, kakorv dnevihko sem se pojavljalacampanello
>pojavljala pred njegovimi vrati, in on pred mojimi. Ko smo bili mlajsi
>kakor sedajko smoutrujeni in navelicani starci.Prevec utrujeni da bi se
>igralizabiteigrice.”Jutri” sem si rekla”Bom poklicala Jima samo da bi
>mupokazala da sevedno mislim nanj” in odlasala sem na jutriin tako se je
>razdalja mednama vecala in vecala… Zaovinkom!Ze kilometre stran.”Tukaj je
>telegram, gospe” “Jim je danes umrl”.In to je tistokar smo dobili na
>koncu.Za ovinkom, zgubljen prijatelj.Povej vednokar mislis.Ce koga ljubis,
>POVEJ MU.Nebojsetvojih custev. Pojdi ven in vsem povej kar mislis.Ker ko se
>bos odlocla, da je cas, bo prepozno.Prevzemi nadzornad dnevom.Nikoli si ne
>premisli. Zelo je pomembno,stojob strani tvojim prijateljemin tvoji
>druzini, ker so ti pomagali postat tokar si.Poslji to pismopred3 mi urami
>po tem ko si jo prebrala10 im razlicnim osebam.Ce bos to naredila,bos
>dobilaveliko srece v ljubezni.Oseba katera teprivlaci, bo kmalu razumelakaj
>cutis.Ce tega ne bos naredila,bos imela veliko nesrece in nebo prijetno te
>poslusat.TO NI IGRA!!!Prebrala si “zgodbe”na zacetkupisma, in njihove
>posledice.MORASjo poslati drugace bos imela velikonesreco.

in tole:

Ne vem, če je na tem kaj res, pa vendar posredujem v vednost… Obvestite svoje sestre, mame, ľene, punce, kolegice,… Če je kaj resnice na tem.
Ce je komu kaj znano tole, prosim, da mi sporocite, ker je pac tole zelo zanimiva zadeva…lahko pa tudi antireklama…Drugace je pa zadeva ze poslana naprej na POP TV za oddajo preverjeno, pa se bo slej kot prej pojavil pravi odgovor…pa vseeno posiljam v vednost… 
 
————————————————————- Punce pripravite te na eno bolj sokantnih novic….vsaj za mene je bila, saj sem cel dan lahko premisljevala le o tem…
 
Pred nekaj dnevi smo imeli doma obisk 2 zakoncev, katerima je umrla hcerka. Nic nenavadnega nebi bilo, ce nebi bil razlog, zaradi katerega je umrla tako nehuman in grozljiv. Punca je bila stara 34 let, ko je umrla.No, da KONCNO preidem k stvari. Punca je dobila raka na maternicnem vratu, kateri se je razsiril po telesu in zaradi tega, ker je prepozno sla k zdravniku, jo le ti nso mogli resiti. Punca je dobila RAK MATERNIČNEGA VRATA zato, ker je uporabljala vlozke ALWAYS.
Ste mogoce opazile, da ni (oz.je minimalno st.reklam) za Always vlozke? Na Always vlozkih je klor, ki je kriv za nastanek raka na maternicnem vratu. Ljudje, ki so producirali Always vlozke so klor dajali namensko na vlozke, da bi ubijali zenske. Vse pa zaradi tege, ker je na svetu (celotno gledano) prevec ljudi in ce “ubijajo” zenske, potem le te ne morejo rojevati otrok.

Ne morem si kaj, da se ob tem ne bi nasmehnila. Čeprav nisem prepričana ali je prav, da sem mail prekopirala in da se o vrednosti slednjega javno sprašujem. Vendar mi zadeva ne da miru. Pošiljatelj je v sporočilu naredil ogromno napak, tudi njegov besedni zaklad ni ne vem kako bogat, vendar maila nisem spreminjala. Nihče mi ne more očitati, da sodim med naivneže in tudi tokrat se glasno sprašujem ali je kaj na tej stvari. Na živce mi gredo laži in izmišljotine, ne maram ljudi, ki so globoko v oblakih. Zanima me samo ali svet premore res naivneža in polpismenega človeka, ki v svoji betici nima pameti in si celotno stvar izmisli. Maila se na prvi pogled precej razlikujeta, pravzaprav pa sta oba poslana z istim namenom. Kaj storim? Stisnem delete.  

Res je sicer, da Oskarjev nisem komentirala, sem jih pa jih gledala in Pop tv se je očitno na vse pretege trudil pridobiti pozornost ter jih kopirati. Neuspešno seveda. Po identični rdeči preprogi, skakljanju in žicanju Pirševe za intervju, se ji je še pridružil Kastelic, ki ni povedal nič, kar bi bilo v pretirani zvezi z Viktorji. Koga pa zanima njegovo gledanje Nini Osenar pod krilo? Njegovo hvalisanje je postajalo neprimerno in nekdo bi mu moral očitno povedati, da je na Viktorjih in ne na playboy zabavi.

Poskrbeli so torej, da sem po pol ure gledanja zehala kot za stavo in se očitno zgledovali po Big Brotherju, ki je prav tako poskrbel za še eno razvlečeno oddajo, kjer moraš obvezno preklopiti. Bila sem prepričana, da bosta Slon in Sadež zagotovo ponovila uspeh zmagoslavega Zrnca in to bi jima skoraj upelo. Motili so me sicer prispevki, ki so me tako zelo spominjali na verzijo ‘As ti tud not padu’ , a ona sta pač Slon in Sadež. Pika. Opolzka, precej nesramna, nora in posebna. Smešno je, da me to sploh ne moti in guess what. Večina šal je bila precej posrečenih, čeprav nekaterih dvorana sploh ni štekala. Pa kaj, dovolj je že, da jo prebobnata ona.

Nekateri so na vsak način hoteli biti smešni. Zehala sem ob Tomažu Domicelju, ki je zapravljal čas in strašil z grozljivim suknjičem. Očitno se ne more sprijazniti, da je stari fosil z marmelado. Vključno z Janom Plesetenjakom so se mi vsi zdeli precej pijani. Prvič in verjetno tudi zadnjič sem ga slišala, kako se je pošalil. Sploh mu ne paše. 

Siddharta je tokrat ostala brez viktorja in ni mi jasno, kako jih lahko premaga Zoran Predin, ki že vsaj leto ni nanizal nobenega komada, ki bi bil v vsakem primeru še en pražen krompir. Oprostim jim, da je viktorja dobila prsata Lili, ki je z Markom tako zelo lep par, da postaja že grozljivo, ne morem pa mimo drugih malenkosti, ob katerih so me zasrbeli prsti. Ob napovedi zmagovalca kategorije smo poslušali šušlanje kuverte in zijali v gnile in neposrečene kvadratke. Pot do odra je grozljivo dolga, še posebej za žensko, ki v petah ne zna hoditi. Želodec se mi je obračal ob snemanju golih stolov in nadvse slabo kamero in še slabšo sceno. Reflektorji iz osemdesetih? Nak.

Mogoče se mi je samo zdelo, da so peli na plejbek. Če so, jim pripišem še en velik minus. Omar je začel in zaključi v velikem slogu, a kaj ko me je tako prekleto spominjal na Robbia Williamsa. Presenetljivo, da je bila ideja z Big foot mamo in Slaki posrečena. In čudna.

Mtv Adria ga je spet dobila. Pa ne vem zakaj, je namreč precej dolgočasna priredba in nam ukradenega pravega Mtv-ija. Čeprav se ekipa nadvse trudi in mi je Ivan čisto všeč, raje zamižim ob kriljenju Martine, pa čeprav v shujšani verziji.

Mogoče jim še manjka malo izkušenosti in profesonalnosti. Vsekakor pa naj si priskrbijo sposobnejše kamermane in mogoče bodo Viktorji nekoč na nivoju.  

Berem poste o najstnikih, poslušam mnenja, nerganja in kritike, ob tem pa si mislim svoje. Ne samo, da vsakemu, ki ga je voljen poslušati, solijo pamet o najboljši vzgoji in pridigajo o domnevnih napakh, mladino smatrajo za razvajene, nehvaležne lenuhe.

Zaprem vrata svoje sobe in za sabo pustim pravo razdejanje. Izgovarjam se, da je to le ustvarjalni nered, mami pa se zvrti ob pogledu na sobo. Ne najdem ključev, ne najdem mesečne in ne najdem telefona. Premečem sobo. Nič. Pogledam v dnevno, v kuhinjo in se spomnim, da mi v torbi manjka učbenik za biologijo. Stvari so se nenadoma vdrle v zemljo. Še vedno iščem kot zmešana in po petih minutah končno najdem telefon. S prazno baterijo. Pogledam na uro in že zamujam, ko se spomnim, da sem učbenik pustila v šoli. Ključev in mesečne še vedno ni, zato vzamem drobiž za vozovnico. Peljem se v dvigalu, ko ugotovim, da so ključi v žepu in vozovnica v denarnici. Bruh.                     

Seveda sobe ne pospravim, ko pridem domov. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi kozarec odnesla v kuhinjo, pobrisala mizo in si obleke zložila v omaro. Potem se začne. Ker ji pogled na moj nered očitno megli misli, začne pospravljati sama, jaz pa znorim, saj ne prenesem, da bi se kdorkoli mojih stvari dotikal. Pa smo tam. Ni mi jasno, kako lahko kakšna mama od svoje najstnice pričakuje, da bo samo do sebe posesala stanovanje (ne da bi v zameno kaj pričakovala), si sama zaslužila žepnino, imela vedno pospravljeno sobo, se strinjala, da ima res veliko preveč ličil in oblek ter da zagotovo še dolgo ne bo potrebovala novih. Svet bi bil prelep. Dobro, vsak ima svoje dolžnosti, ampak vseeno; nemogoče je pričakovati, da bi se pospravljanja veselila.   

Z mano se ni dobro prepirati. Še posebej ne, kadar sem prepričana v svoj prav in me od mišljenja nihče ne more odvrniti, pa še se postavi ves svet na glavo. Ne maram vsiljevanja mnenj in ljudi, ki vsakemu solijo pamet, drugačnega mnenja nikakor nočejo sprejeti in ga zaradi tega celo ponižujejo. Sploh kadar se pojavijo očitki po zgornjem kopitu, skočim do stropa. Popolnoma normalno in očitno je, da je bilo pol stoletja nazaj vse drugače. Seveda ni vsak najstnik imel telefona in seveda ni bilo pri vsaki hiši televizije in seveda v povprečni družini ni bilo toliko denarja, da bi vsak otrok imel žepnino in seveda se dekleta niso ličila, ko pa še za kruh ni bilo in seveda so se otroci do svojih staršev obnašali drugače in obratno.

Ne maram, da me primerjajo sami s sabo in sovražim očitke, kako smo leni, razvajeni, žaljivi in nehvaležni. Sovražim pričakovanje spoštovanja, ko pa ga do nas sami ne čutijo. Da je odnos mladine prava grozljivka, sem slišala že velikokrat, pa ne vem ali naj se s tem strinjam.

Mogoče res ne poslušam. Mogoče res jezikam. Mogoče res smeti ne odnesem takoj. Mogoče smo izgubljeni. Mogoče nismo v sedanjosti, temveč nekje drugje. Čutimo vrednote, a jih ne najdemo. Menda ni nič globjega.