Pomisleki


Misliš, da sem debela?

Zapisano pod Aktualno, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 28.03.2008

Kot prvo, sploh ne vem več kako naj začnem. O tem je bilo že toliko povedanega in napisanega, da bi bilo nesmiselno ponavljati že znano. Vseeno je tema sama po sebi preveč vabljiva in idealno posiljena, zato se pač ne morem upreti.

Zavijem v trgovino in deset minut kasneje v roki držim cel kup cunj, ki jih moram pomeriti. Gola stojim pred ogledalom. Nisem si všeč. Hočem popolnoma ploski trebušček in nočem širokih ramen. Zaradi vseh pričakovanj po popolnosti si v hipu zaželim, da bi bilo moje telo iz gline.

Se sama sebi zdim lepa? Seveda ne. Bi želela kaj spremeniti? Ja. Prepričana sem tudi, da si nikoli ne bom popolnoma všeč. Svet se okrog mene vrti s popolnostjo, ki mi vsak dan dopoveduje kako grda in neumna pravzaprav sem. Da se moram skriti za cel teden, ker mi je sredi čela zrasel velik mozolj. In joj, zredila sem se za dva kilograma. Kaj pa zdaj? Me bodo imeli še vedno radi? Sem zato ničvredna? Moram telovaditi zato, da bi bila lepa in ne zato, da bi bila zdrava? Ne vem kaj naj naredim, da bo to tudi prav. Hočem ugajati, po drugi strani pa kljubovati in nočem podrediti idealom lepote, želim slediti le svojim mislim in poslušati kaj mi pravi telo. Vendar nikakor ne morem prezreti idealov in se sprehoditi po ulici, ne da bi bila pozorna na vsa smejoča se dekleta, ki so na plakatih in reklamah tako popolne. Tudi, če zato plačujejo ceno in tudi, če so slike super duper obdelane; še vedno so tu in me vsakič znova opominjajo, da bi se morala počutiti grozno, ker sem jedla piškote. Ne bom gledala televizije in ne bom poslušala radia, niti slučajno ne bom prelistala revije, ker mi na vsaki strani obljublja izgubo sedmih kilogramov v petih dneh brez stradanja in me rotijo naj pošljem sms, ker bom deležna popusta pri shujševalnih tabletah in mi polagajo na srce naj se namažem s samoporjavitveno kremo, ker pač to vsi počnejo. Kaj je normalno in kaj debelo? Še sama ne vem. Počutim se umazano, kadar nekoga označim za debelega, saj čutim to kot žaljivko, ne kot realnost. Ker bi bila tudi sama užaljena, če bi mi kdo rekel naj že enkrat shujšam in da bi me lahko bilo sram, ker sem taka.

Reklame in ideali poneumljajo, v trenutku se počutim grozno, ker vem, da moji lasje zares nikoli ne bodo tako sijoči in ker sem prepričana, da bom pri štiridesetih vsemu navkljub imela nekaj gub. Debeli ljudje so grdi, umazani, revni, neumni in ničvredni, medtem ko so suhi lepi, bogati in uspešni, kajne? Tako pravijo.

Ups, Marilyn Monroe. Danes bi ji rekli bucka. Ni bila suha in zato veliko lepša od marsikatere tridesetkilogramske zvezdnice, ki straši z vdrtimi ličnicami.

  • Share/Bookmark

‘Ko sem bila jaz mlada, se nisem tako obnašala’

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 7.03.2008

Berem poste o najstnikih, poslušam mnenja, nerganja in kritike, ob tem pa si mislim svoje. Ne samo, da vsakemu, ki ga je voljen poslušati, solijo pamet o najboljši vzgoji in pridigajo o domnevnih napakh, mladino smatrajo za razvajene, nehvaležne lenuhe.

Zaprem vrata svoje sobe in za sabo pustim pravo razdejanje. Izgovarjam se, da je to le ustvarjalni nered, mami pa se zvrti ob pogledu na sobo. Ne najdem ključev, ne najdem mesečne in ne najdem telefona. Premečem sobo. Nič. Pogledam v dnevno, v kuhinjo in se spomnim, da mi v torbi manjka učbenik za biologijo. Stvari so se nenadoma vdrle v zemljo. Še vedno iščem kot zmešana in po petih minutah končno najdem telefon. S prazno baterijo. Pogledam na uro in že zamujam, ko se spomnim, da sem učbenik pustila v šoli. Ključev in mesečne še vedno ni, zato vzamem drobiž za vozovnico. Peljem se v dvigalu, ko ugotovim, da so ključi v žepu in vozovnica v denarnici. Bruh.                     

Seveda sobe ne pospravim, ko pridem domov. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi kozarec odnesla v kuhinjo, pobrisala mizo in si obleke zložila v omaro. Potem se začne. Ker ji pogled na moj nered očitno megli misli, začne pospravljati sama, jaz pa znorim, saj ne prenesem, da bi se kdorkoli mojih stvari dotikal. Pa smo tam. Ni mi jasno, kako lahko kakšna mama od svoje najstnice pričakuje, da bo samo do sebe posesala stanovanje (ne da bi v zameno kaj pričakovala), si sama zaslužila žepnino, imela vedno pospravljeno sobo, se strinjala, da ima res veliko preveč ličil in oblek ter da zagotovo še dolgo ne bo potrebovala novih. Svet bi bil prelep. Dobro, vsak ima svoje dolžnosti, ampak vseeno; nemogoče je pričakovati, da bi se pospravljanja veselila.   

Z mano se ni dobro prepirati. Še posebej ne, kadar sem prepričana v svoj prav in me od mišljenja nihče ne more odvrniti, pa še se postavi ves svet na glavo. Ne maram vsiljevanja mnenj in ljudi, ki vsakemu solijo pamet, drugačnega mnenja nikakor nočejo sprejeti in ga zaradi tega celo ponižujejo. Sploh kadar se pojavijo očitki po zgornjem kopitu, skočim do stropa. Popolnoma normalno in očitno je, da je bilo pol stoletja nazaj vse drugače. Seveda ni vsak najstnik imel telefona in seveda ni bilo pri vsaki hiši televizije in seveda v povprečni družini ni bilo toliko denarja, da bi vsak otrok imel žepnino in seveda se dekleta niso ličila, ko pa še za kruh ni bilo in seveda so se otroci do svojih staršev obnašali drugače in obratno.

Ne maram, da me primerjajo sami s sabo in sovražim očitke, kako smo leni, razvajeni, žaljivi in nehvaležni. Sovražim pričakovanje spoštovanja, ko pa ga do nas sami ne čutijo. Da je odnos mladine prava grozljivka, sem slišala že velikokrat, pa ne vem ali naj se s tem strinjam.

Mogoče res ne poslušam. Mogoče res jezikam. Mogoče res smeti ne odnesem takoj. Mogoče smo izgubljeni. Mogoče nismo v sedanjosti, temveč nekje drugje. Čutimo vrednote, a jih ne najdemo. Menda ni nič globjega.

  • Share/Bookmark