Pomisleki


‘Ko sem bila jaz mlada, se nisem tako obnašala’

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 7.03.2008

Berem poste o najstnikih, poslušam mnenja, nerganja in kritike, ob tem pa si mislim svoje. Ne samo, da vsakemu, ki ga je voljen poslušati, solijo pamet o najboljši vzgoji in pridigajo o domnevnih napakh, mladino smatrajo za razvajene, nehvaležne lenuhe.

Zaprem vrata svoje sobe in za sabo pustim pravo razdejanje. Izgovarjam se, da je to le ustvarjalni nered, mami pa se zvrti ob pogledu na sobo. Ne najdem ključev, ne najdem mesečne in ne najdem telefona. Premečem sobo. Nič. Pogledam v dnevno, v kuhinjo in se spomnim, da mi v torbi manjka učbenik za biologijo. Stvari so se nenadoma vdrle v zemljo. Še vedno iščem kot zmešana in po petih minutah končno najdem telefon. S prazno baterijo. Pogledam na uro in že zamujam, ko se spomnim, da sem učbenik pustila v šoli. Ključev in mesečne še vedno ni, zato vzamem drobiž za vozovnico. Peljem se v dvigalu, ko ugotovim, da so ključi v žepu in vozovnica v denarnici. Bruh.                     

Seveda sobe ne pospravim, ko pridem domov. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi kozarec odnesla v kuhinjo, pobrisala mizo in si obleke zložila v omaro. Potem se začne. Ker ji pogled na moj nered očitno megli misli, začne pospravljati sama, jaz pa znorim, saj ne prenesem, da bi se kdorkoli mojih stvari dotikal. Pa smo tam. Ni mi jasno, kako lahko kakšna mama od svoje najstnice pričakuje, da bo samo do sebe posesala stanovanje (ne da bi v zameno kaj pričakovala), si sama zaslužila žepnino, imela vedno pospravljeno sobo, se strinjala, da ima res veliko preveč ličil in oblek ter da zagotovo še dolgo ne bo potrebovala novih. Svet bi bil prelep. Dobro, vsak ima svoje dolžnosti, ampak vseeno; nemogoče je pričakovati, da bi se pospravljanja veselila.   

Z mano se ni dobro prepirati. Še posebej ne, kadar sem prepričana v svoj prav in me od mišljenja nihče ne more odvrniti, pa še se postavi ves svet na glavo. Ne maram vsiljevanja mnenj in ljudi, ki vsakemu solijo pamet, drugačnega mnenja nikakor nočejo sprejeti in ga zaradi tega celo ponižujejo. Sploh kadar se pojavijo očitki po zgornjem kopitu, skočim do stropa. Popolnoma normalno in očitno je, da je bilo pol stoletja nazaj vse drugače. Seveda ni vsak najstnik imel telefona in seveda ni bilo pri vsaki hiši televizije in seveda v povprečni družini ni bilo toliko denarja, da bi vsak otrok imel žepnino in seveda se dekleta niso ličila, ko pa še za kruh ni bilo in seveda so se otroci do svojih staršev obnašali drugače in obratno.

Ne maram, da me primerjajo sami s sabo in sovražim očitke, kako smo leni, razvajeni, žaljivi in nehvaležni. Sovražim pričakovanje spoštovanja, ko pa ga do nas sami ne čutijo. Da je odnos mladine prava grozljivka, sem slišala že velikokrat, pa ne vem ali naj se s tem strinjam.

Mogoče res ne poslušam. Mogoče res jezikam. Mogoče res smeti ne odnesem takoj. Mogoče smo izgubljeni. Mogoče nismo v sedanjosti, temveč nekje drugje. Čutimo vrednote, a jih ne najdemo. Menda ni nič globjega.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na '‘Ko sem bila jaz mlada, se nisem tako obnašala’'

Naroči se na novice preko RSS ali Trackback na '‘Ko sem bila jaz mlada, se nisem tako obnašala’'.

  1. andraz182 andraz182 pravi,

    9.03.2008 ob 11:19

    Pa saj je tako bilo vedno (in verjetno tudi vedno bo). Starši bodo vedno zateženi, mladina pa si bo vedno več upala , jezikala in bila zatežena … Tudi naši starši so bili nekoč otroci in verjamem, da so bili tudi oni podobni; le priznat ne upajo :D

  2. beebzzzz beebzzzz pravi,

    21.03.2008 ob 19:04

    ne vem js pa niti nimam takih problemov z mamo. ne rečem, da se ne skregama učasih, vendar ne velikokrat. Sam, ko pa začbne s tem kak je blo, ko je bla ona mlada pa mi pa res prekipi :roll:

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.