Pomisleki


Resničnostna meja

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 30.04.2008

Zadnje čase se pojavljajo besni očitki in naenkrat neznanska skrb za otroke. Postavljajo se vprašanja o gromozanskem vplivu resničnostnih šovov, ki jih je na naših tleh vedno več, mene pa očitno nekaj sili k temu, da o tem razmišljam in posledično spet pišem.

Vsi po vrsti si grizejo nohte in šele zdaj, ko je stekla voda v grlo in je škoda že narejena, pametujejo. V oddaji Trenja so se namreč “nadvse resno” lotili vprašanja o kršenju človekovih pravic v resničnostnem šovu in kolikor je pač bilo mogoče gledalcem na pladnju ponudili različna mnenja in besede, ki so se med sabo kresale. Malo morje različnih mnenj in izgovarjanja na trpeče mladostnike, ki so prisiljeni to svinjarijo gledati. Okej, eno je prisila, drugo prostovoljstvo in resnično si ne bi upala trditi, da ob ogledu kdo trpi. Če trpiš, situacijo pač poskušaš izboljšati. V tem primeru lahko preklopiš kanal in na nacionalki gledaš dokumentarni film o dinozavrih. Vendar se bojim, da ne bo velike razlike.

Še vedno sem mnenja, da so vzgoja in moralne vrednote, ki so ti jih starši kot otroku vcepili v glavo, ključnega pomena. Mene jih je mama naučila, zato vem, da v šovu prikazanem na komercialki nikakor ni vse lepo in prav in prepričana sem, da name ne vpliva toliko kakor bi lahko. Čeprav se lahko uvrščam v skupino mladostnikov in sprejmem ves tisti golaž o odraščanju, skrkanju informacij iz okolja v katerem živimo, podivjanih misli in neznosni skrbi o tem, kaj bodo rekli drugi; pa nadvse dobro vem, da obnašanje, ki je bilo prikazano v oddajo ni zavidanja vredno in vem, da name to ne more vplivati. Če bi zares hoteli spremeniti vplive okolja in predvsem medijev, ki ljudem sporočajo misel popolnosti in mladostnike vzpodbujajo k nič kaj prida dejanjem, bi morali prepovedati vse – od filmov, ki jih predvajajo v zgodnjih urah, kjer je nasilja na splošno ogromno in spolnosti na vsakem koraku, ki naj bi baje otrokom dajala slab vzgled, pa do poročil, kjer so prikazane mnogo bolj realne strahote, ki so povrh vsega resnične. Kar je nekoč veljajo za tabu, je danes nekaj povsem normalnega in mogoče je včasih tako prav. Časi se namreč spreminjajo, pa naj bo to včasih dobro ali slabo.  

Kaj tekmovalci pravzaprav v hiši počnejo? So morda cvrli bikova jajca, se kopali v svinjski krvi, na svojih ustih začutili mišjo dlako, brskali po smeteh in teden dni spali v pasjih uticah? Ne samo to; tekmovalni duh vzpodbujajo v poniževalnih mislih na dvaindevetdeset tisoč eurov, kar je očitno edina tolažba, motiv in goreča ambicija že tako zafrustriranih tekmovalcev. Slednji se verjetno niso prijavili, ker strmijo k plodni prihodnosti in očitno niti zato, ker bi bilo njihovo življenje tako razburljivo in pestro, ampak predvsem, ker jim je grozno dolgčas, ker nimajo pojma kaj bi sami s sabo in ne vidijo izhoda iz svojega nadvse dolgočasnega življenja. Nihče od teh vreč krompirja pa se seveda ne bi branil večjega zaslužka in ščepca medijske pozornosti, ki se bo kakor feniks spremenila v kup smetja, ko ga bodo pozabili. Kakor češnjo na torti pa v hišo pošljejo brezdomca z gnilimi zobmi, iz katerega so se mnogi norčevali in ga zbadali z opazkami v smislu, naj se že enkrat umije. Bohotili so se v luči wanna have uspeha in ob tem izpadli največji hinavci ter popolni bedaki. Zdaj je zunaj in zobe, ki mu bodo na ulici med prodajanjem Kraljev ulice spet odpadli, mu bo BK Studio očitno popravil. Pomoč za crknit.  

Notranjost hiše je torej natrpana s četico zagrenjenih izbranih mladcev, ki se vsak teden trudijo opraviti zadano nalogo, ki z vsakim tednom postaja bizarnejša. Poleg zgoraj naštetega, mi namreč vsak teden postane jasno, da Big Brother postaja nič kaj človeški in vse prej kakor resničen. Ne, to ni realnost. Kdo pri zdravi pameti pa bi se iz ljubega miru šel pse in gospodarje, ob tem pa nase navlekel gromozanski kostum in se ponižal?

Žal me nihče ne more prepričati, da imajo tekmovalci zdravo pamet, ker so se zavestno odločili prestopiti prag hiše Big Brother. Zapravljanje časa, medtem ko življenje brzi mimo njih, z momljanjem in klepetanjem o nadvse zanimivih in poučnih temah, kakor npr. kaj bodo danes jedli, kdo je komu ukradel zobno ščetko in kateri gospodarji so bili prizanesljivejši do svojih podložnikov. Zato seveda ne presenečajo želje in prošnje gledalcev, da naj se nekomu dokončno že utrga, naj že pride do konfliktov, pretepa, zmerjanja, vedno zaželenega seksa in bogsigavedi česa še. Me mogoče presenečajo dogodki preteklega tedna “tko bom reku Dejana” in ”tote” Tjaše, ki jo dialekt tako prekleto poneumi, da se mi dviguje vsakič, ko jo slišim? Seveda ne. Na mrtvo so se ga napili, se metali po tleh, rjoveli kakor v živalskem vrtu, se zmerjali, sklofkali in se na koncu za posladek še zjokali. Verjetno pa je prav zaradi tega gledanost še večja.

Stanovanje se deli na dve strani, ki ju ločujejo rešetke, ki še dodatno spominjajo na živalski vrt. Poležavajo in svoje nožice postavljajo na ogled celotni Sloveniji, ki je očitno tako zelo hinavska, da to z užitkom gleda.    

Voditeljica popolnoma sovpada z okoljem in če me ne bi s črnimi lasmi tako spominjala na starko z lasuljo in preklano ustnico, bi mi bila celo všeč. V četrtek je dokazala namreč, da ni neumna, čeprav je bila najglasnejša glede ličil preizkušenih na živalih. Enako kakor, če bi se mesar zavzemal za pravice živali.

Pazite kaj sanjate. Veliki brat vas gleda.

Okej.  

  • Share/Bookmark

Rebelde / Beverly Hills

Zapisano pod Filmi, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 24.04.2008

Karkoli počnem ali kamorkoli pogledam, povsod je Rebelde. Ne samo, da so na glasbene police poslali svoj menda že peti album z bogsigavedi kakšno glasbo; vsi tisti, ki imajo parfum Rebelde, zvezek ali štumfe z glavami junakov, so vredni pogleda.

Vse kar lazi in plazi se zgleduje po junakih iz serije in postaja odvisno od petinštiridesetih minut cukra in prekratkih kril. To pa za seboj zagotovo prinaša marsikaj slabega. Če bo namreč Mia poslušala Avsenike in jedla ob tem govejo župo, jih bo enajstletnica, ki gleda serijo, tudi. Le da pri tem ne gre za župo, temveč za pretepanje, način oblačenja, ki nikakor ni nazadnjaški, ljubezenske oh in sploh afere, predvsem pa način obnašanja, ki je – hm, uporniški? Junaki se namreč upirajo vsem; za vse so krivi drugi in karkoli kdo naredi, nikoli jih ne bo prav, ob tem pa postajajo precej žaljivi. Je to realnost? Seveda ni; v kateri privatni šoli pa bi prenašali takšno obnašanje? Še malo pa bodo dekleta govorila prostaško samo zato, ker tako govorijo nekateri izmed junakov serije. Dobro, saj sem tudi jaz gledala Razočarane gospodinje in zato še nisem spakirala moža v skrinjo in ga razrezala na desetcentimeterske kose, pa tudi Esmeraldo sem pred dooolgimi časi videla, pa še zato nisem oslepela, ampak vseeno. Serijo gledajo namreč mladi, ki odraščajo in črpajo vplive zunanjega sveta, se iščejo in vtaknejo nos v vsako stvar, ki jim požene kri po žilah. Nisem pa prepričana, da znamo mladi vedno presoditi kaj je dobro in kaj ne.

To, da je Miguel prevaral Mio z Luis Julian, je zdaj glavna novica šolskih hodnikov in sploh več ni pomembno ali je bil test težek, pomembna je samo afera in pretep med glavnimi junaki. O tem, da serija ni narejena in na splošno posneta kvalitetno, pa sploh ne bom govorila. Mogoče bi to (to kaj?) tudi jaz gledala, a resnično ne maram nadaljevank in filmov, ki so prazni in katerih vrečka nima najmanjšega smisla ter kvalitete. Bruh.

  • Share/Bookmark

Ker mi je všeč

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.04.2008

Klemen Slakonja

  • Share/Bookmark

Nazaj sem

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 19.04.2008

Zadnje čase pogosto prelistam Blogrolo (resnično ne bi razpravljala o kvaliteti že menda desetega brezplačnega tednika, ki resnično ni nič posebnega), kjer vsak bloger z visoko vnemo zatrjuje, da bo nehal pisati takoj, ko ne bo imel več ničesar za povedati. To pa smatram kot nekaj težkega in ne verjamem, da je vsak sposoben kritično presoditi kdaj bi bilo dobro, da pač nehaš pisati.

Pišem od avgusta. Okej, priznajmo, da ne redno. Verjetno ne samo zato, ker so moji posti relativno dolgi, vendar tudi zato, ker potrebujem prekleto dolgo časa, da neko stvar napišem. In če faking ne bi bila tako zelo kritična do vsega kar naredim, bi šlo verjetno vse skupaj hitreje.  Če bi pisala redneje in če bi bila resnično za kakšno leto starejša, bi bil blog verjetno tudi bolj obiskan, a če si nalijemo čistega vina, pišem predvsem zase, pa naj se vam ob tem prosim ne zaleti. Rada se izražam v besedah, opisujem čustva in neskončno rada sem odkrita, če se že drugače moram velikokrat ugrizniti v jezik. Tako rada povem kaj mislim brez slabe vesti. Včasih sem rada nesramna. En mesec brez pisanja? Precej polno čustev, ki nikakor ne morejo izpuhteti iz tebe.

Kdo ve kako dolgo bom še zdržala. Who cares.

  • Share/Bookmark