MISIJA: nemogoče

Vsakdo, ki zasliši ime srbske prestolnice v teh dneh najprej pomisli na Evrovizijo. Po eni strani je vse lepo in prav, a bojim se, da letošnjega prenosa spet ne bom mogla pogledati do konca. Vsako leto namreč postaja hujše in vedno več je norčevanja iz glasbe in resnično ne morem trditi, da ne dvomim o podobnem scenariju tudi letos. Na prvem polfinalnem večeru me je namreč skoraj kap ob skakljanju irskega purana in podobnih takšnih ali drugačnih stvorov.

Seveda se ne morem kar sprehoditi mimo Rebekinega nastopa. Bila je dobra. Glede na druge pravzaprav zelo dobra. A bojim se, da je vso lepoto, ki so jo Srbi poveličevali, z vrečastim plaščem in nasplošno kičastim nastopom skrila. Čeprav mi osebno Rebeka ni preveč ljuba in kljub temu, da dečva zna peti, ima zelo zoprn glas, priznavam, da je lepa. Če bi izpustila kletko, robota odeta v črno s čelado na glavi in oblekla kaj prijaznejšega očem, bi nedvomno imela možnost. Skupaj z zavidanja vrednimi plesalkami in plesalci, s seksi obleko in dobro koreografijo bi ji napovedala kopijo grške predstavnice Helene Paparizou, ki je pred dvema letoma osvojila prvo mesto in to več kot zasluženo, zdaj pa me je več kot očitno spominjala na morilsko striptizeto odeto v kuščarsko barvo ob dveh robotskih sužnjih. Že na Emi je grozljivo odpirala usta, zdaj pa se je poleg tega že skoraj drla. Vendar kljub temu je naša in prepričana sem, da je Rebeka od tekmovanja odnesla veliko. 

Kaj se tiče letošnjega zmagovalca; upam, da bo spodoben, ampak ne vem, če lahko to tudi pričakujemo. Bosno in Hercegovino preprosto moraš imeti rad, Dima Bilan je za pojest, medtem ko sta Grčija in Armenija na prvem polfinalnem večeru odlično opravili. Željko je shujšal in spet mi je všeč, na vse pretege pa pogrešam Mojco Mavec in njen nežno božajoč glas. Pa kaj, če je prepisala kolumno. Oprostite ji že!

Jutri grem tudi sama v Beograd; ampak dejansko. Tokrat tretjič, v upanju da se bom imela vsaj pol toliko lepo, kot sem se imela prejšnič. Rada imam srbske ljudi in njihovo iskrenost, njihov jezik, ki je napol tudi moj, kulturo in navade, jutri pa se bom ponovno zaljubila v mesto. Pa bre!

Pred časom sem spet dobila dokaz, da se po ulicah ne morem sprehajati brez vsake skrbi in da me je upravičeno lahko strah. Natančno se spomnim vsakega prigovarjanja staršev naj pazim nase; ko sem ob stavku naj prečkam cesto le ob zeleni luči, vedno zavila z očmi. Danes mi je jasno, da njihove skrbi niso bile neupravičene in niti pomisliti nočem kaj vse bi se lahko zgodilo. Sploh več ne morem izključiti možnosti nasilja, nadlegovanja, nesreče ali zlorabe; da o zaprtju v klet za štiriindvajset let sploh ne govorim. Pravzaprav pa me kaj takega več ne sme presenetiti in mogoče je narobe ravno to, da bomo kmalu kaj takega jemali za nekaj čisto samoumevnega ali celo normalnega, ker je tega čedalje več.

Najbrž nisem bila edina, ki je bila deležna ogorčenja ob razkritju grozljive in brutalne usode Elisabeth, ki jo je oče štiriindvajset let zadrževal v kleti kot kakšnega psa. Takšne usode si resnično ne zasluži nihče. Seveda si niti v sanjah ne morem predstavljati kako se je ona ob tem počutila, kaj čuti sedaj in kakšne posledice bodo ona in njeni otroci nosili celo življenje. Verjetno takšnega gnusa in mraka v sebi nikoli ne bom občutila in še zdaleč nisem jaz tista, ki bi lahko sodila zgodbi, ki je skoraj neresnična in neverjetna. Velikokrat so namreč zločini pojasnljivi, včasih celo logični. Razumem strašno željo pa bogastvu, dolgočasje in mogoče tudi adrenalin ob kraji in ostalih podobnih rečeh, a zaprtje dekleta, po kateri se pretaka tvoja lastna kri in posilstvo slednje; to pa je nekaj kar nima pojasnila, kaj šele opravičila. Po vrhu vsega ji je naštepal sedem otrok, jo pustil živeti izolirano od ostalega sveta skoraj četrt stoletja, jo vsake toliko obiskal in si jo vzel za svojo. Kaj se takšni živali plete po glavi? Ali ob tem resnično ne občuti niti malo sramu in občutka, da je storil nekaj grdega in neodpustljivega?

Nihče ne zna povedati kakšno kazen si zasluži, ne da bi se ob tem spraševal ali bi ob tem resnično zadoščeno pravici. Primerne kazni za takšna dejanja preprosto ni. Smrtna kazen je smešna in še zdaleč ni dovolj, ob dosmrtni ječi pa bi prej ali slej zgrabil priložnost in se ob ničvrednem življnju ubil. Ne samo, da bi ga morali pribiti na križ z desetimi žeblji v modah, da bi dva dni z glavo navzdol visel obešen kakor ničvredna cunja, tudi hoja po ognju zanj ne bi bilo dovolj. Zmela bi ga v prah, mu odrezala prste in mu v usta zbasala lastno črevesje ter kravjo drisko z migajočimi se glistami. Potem bi ga vrgla morskim psom, mu krvaveče rane posula s soljo in ga ponudila tridesetim potrebnim, zavaljenim, smrdljivim starcem, ki bi ga obdelali kakor največjega cucka. Brez udov bi ga še živega zakopala, da bi cvilil kakor otrok, trpel in si želel smrti. A svinja nemarna bi bila kljub vsemu v prednosti. 

Kako naj v prihodnosti zavarujem svoje otroke, če jih bom nekoč imela? Kako naj jim zaupam in jim dopovem, da me je strah, da se jim bo kaj zgodilo? Ali naj bom ob posilstvu vesela že zato, ker se ni zgodilo kaj hujšega in bom to jemala za nekaj normalnega?

Vsako nedeljo se prekrižam ob goveji župi in Avsenikih, ki jih tako vztrajno vrtijo na nekaterih radijskih postajah. Na zdravje je nekakšna lažja različica narodno zabavne oddaje in lahko trdim, da jo dedek zagotovo smatra za oddajo leta. Ampak kakor koli, vse to še nekako preživim. Potem pa se na sceno pripokajo Avril Lavigne,  Hannah Montana, Hilary Duff in za na konec še High School Musical, ki je že tako sladek, da je že gnenek. Vsi bi radi peli, plesali, bili slavni in bogati, kljub temu, da še nihče ni prerasel plenic.

Avril Lavigne je stara štiriindvajset let, kaže jih osemnajst, obnaša se za petnajst in poje za enajst. Je že res, da na vsak način hoče biti drugačna in nase navleče kar ji pač pride pod roke in kao fura nek rokovski stil. Ne samo, da mi gre s tistim roza špagetom sredi glave neskončno na živce, nikakor ne morem preboleti, da se je ženščina poročila. Ponočuje, vsem po vrsti kaže sredinca in se skupaj s svojim možem vlači po lokalih. Počne to mogoče poročena ženska? Ne.

Od nekod se je privlekla Hannah Montana. Pa ne, da bi imela do tega velik interes, a ne znam izgovoriti niti njenega imena, kaj šele, da bi bila pripravljena prostovoljno poslušati njeno glasbo. Po odru skače z brezžičnim mikrofonom ob tropu migajočih plesalcev s peroksidom na glavi in bi na vsak način rada bila pevka.

Nikoli nisem razumela poante musikla. Človek v resničnem življenju namreč nikoli ne bi vstal in kar naenkrat začel peti in pod nujno v vsaki pesmi stokal o nesrečni ljubezni in hkrati opeval prečudovito jutro. A High School Musical sploh ne bi bil slab, če jaz ne bi bila takšna sovražnica vsega narejenega, zazrtega v oblake in tako osladnega, da v trenutku postaneš sladkorni bolnik. Vsi glavni igralci pa so seveda morali začeti s svojo visoko ciljajočo pevsko kariero. Bog pomagaj. 

Dejstvo je, da bi očitno vsi radi peli. Ne vem ali si želijo le pozornosti, občutka, da jih ima nekdo vendarle rad in v njem vidi nekaj dobrega ter se po njem vzgleduje ali pa delajo norca iz samega sebe, ker preprosto pred sabo ne vidijo prihodnsti, ki bi bila bolj bleščeča.