Vsi bi radi peli
Vsako nedeljo se prekrižam ob goveji župi in Avsenikih, ki jih tako vztrajno vrtijo na nekaterih radijskih postajah. Na zdravje je nekakšna lažja različica narodno zabavne oddaje in lahko trdim, da jo dedek zagotovo smatra za oddajo leta. Ampak kakor koli, vse to še nekako preživim. Potem pa se na sceno pripokajo Avril Lavigne, Hannah Montana, Hilary Duff in za na konec še High School Musical, ki je že tako sladek, da je že gnenek. Vsi bi radi peli, plesali, bili slavni in bogati, kljub temu, da še nihče ni prerasel plenic.
Avril Lavigne je stara štiriindvajset let, kaže jih osemnajst, obnaša se za petnajst in poje za enajst. Je že res, da na vsak način hoče biti drugačna in nase navleče kar ji pač pride pod roke in kao fura nek rokovski stil. Ne samo, da mi gre s tistim roza špagetom sredi glave neskončno na živce, nikakor ne morem preboleti, da se je ženščina poročila. Ponočuje, vsem po vrsti kaže sredinca in se skupaj s svojim možem vlači po lokalih. Počne to mogoče poročena ženska? Ne.
Od nekod se je privlekla Hannah Montana. Pa ne, da bi imela do tega velik interes, a ne znam izgovoriti niti njenega imena, kaj šele, da bi bila pripravljena prostovoljno poslušati njeno glasbo. Po odru skače z brezžičnim mikrofonom ob tropu migajočih plesalcev s peroksidom na glavi in bi na vsak način rada bila pevka.
Nikoli nisem razumela poante musikla. Človek v resničnem življenju namreč nikoli ne bi vstal in kar naenkrat začel peti in pod nujno v vsaki pesmi stokal o nesrečni ljubezni in hkrati opeval prečudovito jutro. A High School Musical sploh ne bi bil slab, če jaz ne bi bila takšna sovražnica vsega narejenega, zazrtega v oblake in tako osladnega, da v trenutku postaneš sladkorni bolnik. Vsi glavni igralci pa so seveda morali začeti s svojo visoko ciljajočo pevsko kariero. Bog pomagaj.
Dejstvo je, da bi očitno vsi radi peli. Ne vem ali si želijo le pozornosti, občutka, da jih ima nekdo vendarle rad in v njem vidi nekaj dobrega ter se po njem vzgleduje ali pa delajo norca iz samega sebe, ker preprosto pred sabo ne vidijo prihodnsti, ki bi bila bolj bleščeča.
Seveda, večina ljudi je ujeta v sanje o slavi in bogastvu in večnemu občudovanju. In zgoraj našteta “glasba” ni nič več kot le nekaj poiskusov, da bi dosegli to. Komerciala na kvadrat. Glasba, v kateri je glasba postala nepomembna. Ja, strinjam se. Komerciala je bullshit.