MISIJA: nemogoče

Pred časom sem spet dobila dokaz, da se po ulicah ne morem sprehajati brez vsake skrbi in da me je upravičeno lahko strah. Natančno se spomnim vsakega prigovarjanja staršev naj pazim nase; ko sem ob stavku naj prečkam cesto le ob zeleni luči, vedno zavila z očmi. Danes mi je jasno, da njihove skrbi niso bile neupravičene in niti pomisliti nočem kaj vse bi se lahko zgodilo. Sploh več ne morem izključiti možnosti nasilja, nadlegovanja, nesreče ali zlorabe; da o zaprtju v klet za štiriindvajset let sploh ne govorim. Pravzaprav pa me kaj takega več ne sme presenetiti in mogoče je narobe ravno to, da bomo kmalu kaj takega jemali za nekaj čisto samoumevnega ali celo normalnega, ker je tega čedalje več.

Najbrž nisem bila edina, ki je bila deležna ogorčenja ob razkritju grozljive in brutalne usode Elisabeth, ki jo je oče štiriindvajset let zadrževal v kleti kot kakšnega psa. Takšne usode si resnično ne zasluži nihče. Seveda si niti v sanjah ne morem predstavljati kako se je ona ob tem počutila, kaj čuti sedaj in kakšne posledice bodo ona in njeni otroci nosili celo življenje. Verjetno takšnega gnusa in mraka v sebi nikoli ne bom občutila in še zdaleč nisem jaz tista, ki bi lahko sodila zgodbi, ki je skoraj neresnična in neverjetna. Velikokrat so namreč zločini pojasnljivi, včasih celo logični. Razumem strašno željo pa bogastvu, dolgočasje in mogoče tudi adrenalin ob kraji in ostalih podobnih rečeh, a zaprtje dekleta, po kateri se pretaka tvoja lastna kri in posilstvo slednje; to pa je nekaj kar nima pojasnila, kaj šele opravičila. Po vrhu vsega ji je naštepal sedem otrok, jo pustil živeti izolirano od ostalega sveta skoraj četrt stoletja, jo vsake toliko obiskal in si jo vzel za svojo. Kaj se takšni živali plete po glavi? Ali ob tem resnično ne občuti niti malo sramu in občutka, da je storil nekaj grdega in neodpustljivega?

Nihče ne zna povedati kakšno kazen si zasluži, ne da bi se ob tem spraševal ali bi ob tem resnično zadoščeno pravici. Primerne kazni za takšna dejanja preprosto ni. Smrtna kazen je smešna in še zdaleč ni dovolj, ob dosmrtni ječi pa bi prej ali slej zgrabil priložnost in se ob ničvrednem življnju ubil. Ne samo, da bi ga morali pribiti na križ z desetimi žeblji v modah, da bi dva dni z glavo navzdol visel obešen kakor ničvredna cunja, tudi hoja po ognju zanj ne bi bilo dovolj. Zmela bi ga v prah, mu odrezala prste in mu v usta zbasala lastno črevesje ter kravjo drisko z migajočimi se glistami. Potem bi ga vrgla morskim psom, mu krvaveče rane posula s soljo in ga ponudila tridesetim potrebnim, zavaljenim, smrdljivim starcem, ki bi ga obdelali kakor največjega cucka. Brez udov bi ga še živega zakopala, da bi cvilil kakor otrok, trpel in si želel smrti. A svinja nemarna bi bila kljub vsemu v prednosti. 

Kako naj v prihodnosti zavarujem svoje otroke, če jih bom nekoč imela? Kako naj jim zaupam in jim dopovem, da me je strah, da se jim bo kaj zgodilo? Ali naj bom ob posilstvu vesela že zato, ker se ni zgodilo kaj hujšega in bom to jemala za nekaj normalnega?