Pomisleki


Nogometna evforija

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.06.2008

Moški se vedno pritužujejo kako nas ne razumejo; da kompliciramo, da smo tečne in da oni pač niso nič krivi, da nas nikoli ne morejo prečitati in tako posledično ne morejo nikoli vedeti kaj pravzaprav zares hočemo. Zavijajo z očmi, ko jih zvlečemo v kino na romantično komedijo in v oči jim stopijo solze ob omembi nakupovanja. Vendar so v juniju tudi oni končno dobili zadoščenje. Prežvekujejo in žvečijo o zmagovalcu letošnjega prvenstva in ob tem žlempajo vrček piva, nam pa kot tolažba ostane Seks v mestu.

Z nogometom sva dokončno zaključila. Pri tekmi sem zadnjič doživela vse kar se pravzaprav sploh doživeti da in ob tem ostala popolnoma ravnodušna. Enajst igralcev na vsaki strani se podi za neumno žogo. Sreča in zadovoljstvo države sta torej odvisna od devetdesetih minut cirkusa na zelenem parketu. Ne razumem tega čara. Te čarovnije oh in sploh žogobrcev. Če torej pogledaš eno tekmo, ti je za vse večne čase jasno kako se stvari streže. Lahko bi ga primerjali z romantičnimi komedijami, ki so vse dobesedno narejene na isto žogo; dva se srečata, se zaljubita, potem pride tretja črna oseba, dva gresta narazen, potem pa se jima odprejo nebesa, moški za las ujame letalo, ženska mu oprosti in spet smo na začetku. Tudi z nogometom je namreč enako. Že res, da se na zelenici vedno nekaj dogaja, kar pač postreže z razburljivostjo, a kaj ko izpadejo tako prekleto neumno. Če kadiš cigarete, si odvisen od desetcentimetrske palčke, če igraš nogomet, si pač od žoge. Zakaj bi se torej poniževala in skakljala za žogo, medtem ko drugi pritiskajo in mi govorijo kako naj igram? Že res, igajo za denar. Precej denarja. Toliko denarja, da nočem niti vedeti, ker bi tudi jaz v trenutku pustila šolo in presedljala na šport. V zadnjem času pa prvenstvo sploh nima nič opraviti s športom, temveč samo z denarjem in mislijo, kdo bo letos glavni. Ni bila nekoč poanta športa zdrav duh v zdravem telesu? Tega zdaj več ni. Bruh.  

Da ne govorim o domovinski pripadnosti. S fintami o tem kdo je boljši in da ja, naši so ja carji, vaši pa pičkin dim. ‘Nič nam ne morete in zmaga je naša’ wanna be fintami mi gre že vse pošteno na živce. Ni važno, samo da se razbija, razgraja, nasprotuje in ropa; pa magari svojo lastno državo. Gremo se tepst majmuni!  

Saj ne, da bi ga sovražila, tudi preziram ga ne, preprosto ne razumem ga. Tudi razgled na igralce me ne tolaži, ker se ne morem znebiti klišeja, da so vsi po vrsti neumni. Že zato, ker so nogometaši. Čeprav je to le še en predsodek več in še zdaleč ne velja za vse, ki se podijo za žogo. Upam.

Ne bom postregla s sliko Cristiana Ronalda, ker mi gre na živce. Naj bo ne vem kakšen profi, ne more me očarati. Že samo zato, ker je na meji moškega v žensko. Ker je v njem šminke za celo mamino in mojo toaletno torbico skupaj. Čakam samo, da si začne lakirati nohte in nositi tangice. Je lep ja. Zelo lep. To mu pa čisto nič ne pomaga, če v meni vzbudi vtis polnega samega sebe in samovšečnega, tudi če ga ne poznam. Prav nasprotno pa misli trupa navijačev, ki ga idealizirajo in ga postavljajo kot idola. Lepijo posterje po sobi in se po prsih brijejo samo zato, ker se on tudi. Rebelde finta. Da pa ne bom ponavljala že napisanega, naj samo povem, da mi gre na bruhanje ob vplivu ne samo serije, temveč tudi vseh nogometnih kvazi junakov, ki v prostem času snemajo reklamo za baterije in izkupiček nalagajo na že tako zajeten kup zlata.

Za Slovence se seveda spodobi, da se pri športu zaostaja. Vendar samo spomnite se kakšna frka je bila, ko so naši odplavali na prvenstvo. Domovinska pripadnost glupanov.

No, seveda moški, ki ne spremlja nogometa ni normalen in je samoumevno peder. Seveda je skrajno čudno tudi, če se na tekmi ‘pošten ded’c’ ne spusti v pretep in ob tem druge ne poliva s pivom. Ampak kaj, ko kmalu več ne bo nič čudno, ampak bo noro nekaj čisto normalnega. Spet brca v prazno.   

Jutri grem na morje. Reče se adijo do sobote.

  • Share/Bookmark

Blackout

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 16.06.2008

Samo navaditi se je treba, da me včasih pač zmanjka. Za dva dni, za dva tedna ali slab mesec. Ampak vedno se vrnem. Z novimi objavami in čisto svojim razmišljanjem.

Mogoče so počitnice pravi čas, ko bom lahko spet pisala …

  • Share/Bookmark