MISIJA: nemogoče

Slovenska tla so se močno tresla na začetku leta, natančneje po novoletni požrtiji in pospravljanju okraskov ter božičnega kiča. Medtem, ko si je Božiček dal veliko opraviti s pospravljanjem sani v klet, so se gostinci zbali za svoj zaslužek. Pravzaprav upravičeno, ker je Slovenija spet hotela biti enaka vsej evropski smetani. In po eni strani je prav tako. Če se ne bi pojavile polemike in vprašanja o zasebnosti in demokraciji. Prihološke zadeve, češ da je stvar vsakega posameznika, če kadi ali ne in da ga zares ne bi smeli omejevati z zakonom. Po prevodu, pustite ga umreti v miru. Ampak po pravici povedano, se je zakon dobro obnesel. Tudi kadilci se ne pritožujejo tako kot bi se lahko, čeprav še vedno pahnem v smeh, ko se spomnim na ducat človečkov, ki so v zimskih mesecih tako vztrajno vlekli palčko, ji dovolili biti od slednje odvisni in zmrzovali kljub deke, ki so jim jo ponudili gostinci na terasi. 

Po uvodnih besedah je torej jasno, da se Slovenija na vsak način trudi biti najboljša, hoče izstopati in si pridobiti spoštovanje. In to kljub prepisanemu govoru Janše in nizki volilni udeležbi. Denarja imamo torej spet preveč in zato ga lahko mirne duše mečemo skozi okno. Brez ozira na socialne probleme ljudi, ki še za kruh nimajo kaj šele za kaj drugega. Vendar kakor koli, padla sem skoraj s stola, ko sem prebrala, da se je torej tudi Nizozemska odločila za tako imenovani ‘umri pokončno in v miru’ zakon. In ja, to je točno tista država z Amsterdamom, mlini na veter, dekleti na klic s tulipanom v laseh. In nenazadnje tudi država, kjer je marihuana legalna. Vse lepo in prav, če se zdaj ne bi šli tudi oni Evropske unije in uvedli zakon o prepovedi kajenja, ob enem pa dovolili kajenje marihuane. Wtf ?!! Pa saj sem najmanj stokrat že rekla, da kmalu že nič več ne bo čudno, a kaj ko se spet moreš iskreno vprašati ali imajo Nizozemci sploh kaj v svoji tulipanski betici. Naj kadijo travco, naj se gonijo po Amsterdamu, a naj si vendarle že enkrat priznajo, da z rožastim zakonom izpadejo več kot očitno neumni. Seveda vsak izgovor, da je marihuana zdrava in blagodejno vpliva na naše počutje pride več kot očitno prav. Pa tudi poceni ni in ja, komu pa se da zvijati? Meni ne. Hvala bogu, bi rekla mama.       

Moški se vedno pritužujejo kako nas ne razumejo; da kompliciramo, da smo tečne in da oni pač niso nič krivi, da nas nikoli ne morejo prečitati in tako posledično ne morejo nikoli vedeti kaj pravzaprav zares hočemo. Zavijajo z očmi, ko jih zvlečemo v kino na romantično komedijo in v oči jim stopijo solze ob omembi nakupovanja. Vendar so v juniju tudi oni končno dobili zadoščenje. Prežvekujejo in žvečijo o zmagovalcu letošnjega prvenstva in ob tem žlempajo vrček piva, nam pa kot tolažba ostane Seks v mestu.

Z nogometom sva dokončno zaključila. Pri tekmi sem zadnjič doživela vse kar se pravzaprav sploh doživeti da in ob tem ostala popolnoma ravnodušna. Enajst igralcev na vsaki strani se podi za neumno žogo. Sreča in zadovoljsto države sta torej odvisna od devetdesetih minut cirkusa na zelenem parketu. Ne razumem tega čara. Te čarovnije oh in sploh žogobrcev. Če torej pogledaš eno tekmo, ti je za vse večne čase jasno kako se stvari streže. Lahko bi ga primerjali z romantičnimi komedijami, ki so vse dobesedno narejene na isto žogo; dva se srečata, se zaljubita, potem pride tretja črna oseba, dva gresta narazen, potem pa se jima odprejo nebesa, moški za las ujame letalo, ženska mu oprosti in spet smo na začetku. Tudi z nogometom je namreč enako. Že res, da se na zelenici vedno nekaj dogaja, kar pač postreže z razburljivostjo, a kaj ko izpadejo tako prekleto neumno. Če kadiš cigarete, si odvisen od desetcentimetrske palčke, če igraš nogomet, si pač od žoge. Zakaj bi se torej poniževala in skakljala za žogo, medtem ko drugi pritiskajo in mi govorijo kako naj igram? Že res, igajo za denar. Precej denarja. Toliko denarja, da nočem niti vedeti, ker bi tudi jaz v trenutku pustila šolo in presedljala na šport. V zadnjem času pa prvenstvo sploh nima nič opraviti s športom, temveč samo z denarjem in mislijo, kdo bo letos glavni. Ni bila nekoč poanta športa zdrav duh v zdravem telesu? Tega zdaj več ni. Bruh.  

Da ne govorim o domovinski pripadnosti. S fintami o tem kdo je boljši in da ja, naši so ja carji, vaši pa pičkin dim. ‘Nič nam ne morete in zmaga je naša’ wanna be fintami mi gre že vse pošteno na živce. Ni važno, samo da se razbija, razgraja, nasprotuje in ropa; pa magari svojo lastno državo. Gremo se tepst majmuni!  

Saj ne, da bi ga sovražila, tudi preziram ga ne, preprosto ne razumem ga. Tudi razgled na igralce me ne tolaži, ker se ne morem znebiti klišeja, da so vsi po vrsti tupi. Že zato, ker so nogometaši. Čeprav je to le še en predsodek več in še zdaleč ne velja za vse, ki se podijo za žogo. Upam.

Ne bom postregla s sliko Cristiana Ronalda, ker mi gre na živce. Naj bo ne vem kakšen profi, ne more me očarati. Že samo zato, ker je na meji moškega v žensko. Ker je v njem šminke za celo mamino in mojo toaletno torbico skupaj. Čakam samo, da si začne lakirati nohte in nositi tangice. Sicer pa kdo pravi, da jih že ne? Je lep ja. Zelo lep. To mu pa čisto nič ne pomaga, če v meni vzbudi vtis polnega samega sebe in samovšečnega, tudi če ga ne poznam. Prav nasprotno pa misli trupa navijačev, ki ga idealizirajo in ga postavljajo kot idola. Lepijo posterje po sobi in se po prsih brijejo samo zato, ker se on tudi. Rebelde finta. Da pa ne bom ponavljala že napisanega, naj samo povem, da mi gre na bruhanje ob vplivu ne samo serije, temveč tudi vseh nogometnih kvazi junakov, ki v prostem času snemajo reklamo za baterije in izkupiček nalagajo na že tako zajeten kup zlata.

Za Slovence se seveda spodobi, da se pri športu zaostaja. Vendar samo spomnite se kakšna frka je bila, ko so naši odplavali na prvenstvo. Domovinska pripadnost glupanov.

No, seveda moški, ki ne spremlja nogometa ni normalen in je samoumevno peder. Seveda je skrajno čudno tudi, če se na tekmi ‘pošten ded’c’ ne spusti v pretep in ob tem druge ne poliva s pivom. Ampak kaj, ko kmalu več ne bo nič čudno, ampak bo noro nekaj čisto normalnega. Spet brca v prazno.   

Jutri grem na morje. Reče se adijo do sobote.

Zapečena, že postarana koža od solarija, peroksidni lasje, ki jih lahko vsaj uporabi za izgovor, da je tupa, umetno oprsje, gora bižuterije in barvna oblačila, ki zagotovo niso primerna za poročeno žensko z otrokom. Že res, da je ne poznam in da mogoče nisem prava oseba, ki bi o njej lahko sodila. Lahko bi tudi preklopila kanal in je pač ne bi gledala. Konec. A kaj, ko se je najde povsod. Mogoče mi gre na živce že zato, ker jo je vsepovsod dovolj. Pravzaprav včasih celo preveč. Ker jo gledam vsak dan na že tako obrabljeni Papriki, v trgovini na naslovnici Playboya, Nove in v Kumrovem spotu. Ni kaj, ženščina se je znašla.

Da Paprika ne premore veliko domišljije tako že vemo. Mogoče so glasbene želje z Uršo rahla popestritev suhoparnega programa, a ne verjamem, da je to dvignilo kvaliteto kanala. Novo pečeni voditeljici pa manjka precej voditeljskega znanja. Saj ne rečem, da je govorjenje v prazno in pogovarjanje z desetletnimi froci super duper lahko, a pogrešam vljudnost, razgledanost in precej besednega zaklada. Ne smem reči, da je zoprna ali afnasta, ker je pravzaprav zelo prijazna in komunikativna, vendar nisem je pripravljena prostovoljno gledati.

Šele zdaj spoznavam, kako je videz na televiziji pomemben in da občutek za estetiko ni zanemarljiv. Samo predstavljajte si jo na poročilih. Cingljala bi s svojimi pozlačenimi zapestnicami, paradirala z joški, ki več kot očitno niso dar matere narave, si s svojimi umetnimi kremplji v reklamah popravljala frizuro in že tako presvetel puder.

Mogoče se motim in verjetno res nisem prava oseba, ki bi lahko sodila njen zakon. A če mi je dana pravica svobode govora, lahko rečem, da se mi čedalje bolj dozdeva, da se je poročila prav zaradi denarja. Lahko mogoče kako drugače zaključimo, ko jo pogledamo? Vsi poznamo tiste obrabljene fraze, da lahko videz vara, a če bi vsi tako razmišljali bi se vsak sprehajal v škodskem krilu. Še ena izmed tipičnih blondink poročena samo zaradi belega Ferrarija?    

Se zares ne najde nihče, ki bi ji bil zmožen povedati, da je že tako ali tako kakor zapečen piščanec in da solarija resnično več NE potrebuje? Zakaj je torej vedno oblečena kakor na brazilskem karnevalu, ko pa je že vsem jasno, da so maškare že mimo in da vse skupaj več ni seksi, temveč prostaško in brez okusa?

Poročena s štirinajst let starejšim moškim in mama enoletnega otroka. Zares ne bi rada bila nesramna, a bilo bi me sram, če bi imela takšno mamo. Mogoče imam v glavi preveč klišejev, ki ustvarjajo podobo spodobne mame in ja vem, časi se spreminjajo. A tudi, če bodo nekoč roboti rojevali otroke, ne morem sprejeti dejstva, da je ravno ona mama. In kdo se mu posveča in ga ima rad medtem, ko se ona slika za naslovnice, govori neumnosti na Papriki, se prevaža v svojem Ferrariju in snema butaste spote? Kdaj sem že rekla, da bi vsakdo rad na vsak način pel in se štepal na svoje joške. Posnela je spot, ki se na Papriki zavrti vsakih pet minut. Ampak okej, pesem sploh ni tako slaba. Če si seveda pristaš srbske glasbe in vseh teh oh in sploh zadev. Tako kot ona, je seveda tudi spot brez okusa. Nadela si je celo lasuljo, dokazala da je popolnoma brez ritma in zavrgla možnosti, da bi jo kdo smatral za razgledano, ponosno mlado mamico z okusom. Ponovno je torej videz tisti zaradi katerega si ustvarimo mnenje o neki osebi. Mogoče smo prav zaradi tega naveličani sami sebe in nikoli nismo zadovoljni. Nihče me ne bo mogel prepričati, da videz ni pomemben. Imeti mamo, ki je kakor poceni kurba pa je dovolj ponižujoče, pa naj bo ne vem kako simpatična.

Samo navaditi se je treba, da me včasih pač zmanjka. Za dva dni, za dva tedna ali slab mesec. Ampak vedno se vrnem. Z novimi objavami in čisto svojim razmišljanjem.

Mogoče so počitnice pravi čas, ko bom lahko spet pisala …