MISIJA: nemogoče

Balkan je v očeh sveta spet črn, umazan, beden, usmiljenja in pomoči potreben. Južnjaki so spet prostaški, nasilni, vulgarni. Iskreno, vse našteti so pravzaprav res, a so še marsikaj drugega. So tudi ponosni, imajo čast, se znajo boriti, ne prenesejo zatiranja in se nikoli ne predajo. So čustveni, temperamentni in glasni. Takšni so bili, ko so se borili za svojo zemljo, ko so se po robu postavili vsem, ki niso bili z njimi. Hoteli so vse ali nič. Razmišljali so s srcem in ne z glavo. Takšen je tudi Haaški obtoženec Radovan Karadžić. Ponosen Črnogorec obtožen vojnih strahot, ki so ga v pest ujeli šele po dobrem desetletju skrivaja. Zamaskiranega v brado kralja Matjaža in na pogled popolnoma nedolžnega zdravnika. Beoema. Strahopetca, ki se je skrival za imenom že umrlega Srba, vendar rešitelja in idola v očeh mnogih Srbov. Psihologa in psihopata. Krasna kombinacija.

S prijetjem Karadžića se na Balkanu ne bo popolnoma nič spremenilo. Srbi ne marajo Hrvatov in muslimanov ter obratno, sledi vojne pa ne bo mogla izbrisati nobena obtožba. Materam iz Srebrenice ne bo nihče vrnil otrok, možev in očetov, ki so jih izgubile. Nihče ne bo razumel in občutil bolečine, ki so jo čutile in nihče ne bo zacelih ran. Vsaka vojna zahteva žrtve in prinaša posledice. Srbi nikakor niso nedolžni, kakor tudi niso bili popustljivi, velikokrat nečloveški. A kdo je rekel, da jim nasprotniki niso vrnili milo za drago? Tudi Hrvati in muslimani so pobijali; klali nedolžne otroke. Krvoločno so se branili, pod sabo neusmiljeno teptali srbske žrtve in ob tem niso čutili obžalovanja. Tudi ta vojna je bila nesmiselna. Če bo le sreča, pa nikoli ne bom občutila strahu, žalosti in bede ljudi v Srebrenici in drugih krajev, ki so bila deležna vojnih katastrof.

Rada imam Balkan. Počutim se domače, dobro in srečno. Rada imam srbščino in rada imam srbske ljudi. Njihova čustva, ki so vedno iskrena, njihov pravi humor, njihovo glasbo in filme. Bjelo dugme, Zdravko Čolić, Željko Joksimović, film Ko to tamo pjeva in še veliko drugega, dobrega in tako južnjaškega. Občutek, da sem napol njihova. A kaj, ko so tako prekleto tmasti. Ženejo svoje, mislijo, da so najpametnejši, da je samo njihova volja prava in edina. Podobno je bilo tudi ob neodvisnosti Kosova. Čeprav so vedeli, da je bitka izgubljena, se niso predali in so svoje gnali naprej. Ob tem pa uničevali svojo državo.

Pisala sem o tem, da je moj oče tata, Črnogorec  z vsemi lastnosti. Ko se pogovarja po telefonu, je glasen. Resnično glasen. Preklinja, je prav strahljivo iskren in domač z osebo, ki jo komaj pozna. Vedno govori srbsko, tudi kadar se pogovarja s Slovenci. Takšen je in sprejeli so ga popolnoma vsi. Vse imam njegovo. Oči, usta, roke, brado, stopala, lase… Tudi značajsko sva si tako prekleto podobna. Tako, da sva včasih skregana samo zato, ker nihče noče popustiti in priznati, da ima nekdo drug vendarle prav. Vendar mene srce nikoli ne bi pripeljalo tako daleč kot je Srbe.

Že štiri leta nisem bila v Črni gori. Ljudje te sprejmejo z odprtimi rokami. Pri njih si vedno dobrodošel. Vedno ti bodo skuhali kavo, vedno bodo pripavljeni na pogovor. Pogrešam babo in dedo. Selo. Vonj narave, vonj sena in sveže pokošene trave. Škripanje postelje, žimnice in debele, štrikane nogavice. Čudovito črnogorsko primorje. Kućo. Ljudi po mestu, ki nikoli ne spi. Glasne, ponosne, z dvignjeno glavo, zgovorne in časne ljudi. Vse delajo z veliko žlico strasti, ki je pri Slovencih nikoli ne bomo deležni. Mirni, vase povlečeni, nekoč hlapčevski, delavni Slovenci ne bodo nikoli povsem razumeli južnjakov. Vendar jih imajo vseeno radi. Nekoč smo bili eno.

Moj priimek več ali manj vedno napišejo s trdim č-jem. Saj ne, da mi bi bilo vseeno, a sploh se mi s tem ne da ukvarjati, izgubljati čas in vsakemu razlagati kako in kaj. Moj priimek je pravzaprav zelo lep. Nekaj posebnega, tipičnega in ponosnega.

Na svoje korenine sem zelo ponosna. Tako slovenske, kakor tudi črnogorske. Morda sem nekaj vmes. Slovenka, ki jo bogati balkanska kri. Slovenija bi bila prečista, preveč nedolžna in mirna brez južjakov. Balkancev, ki so zatavali v nedolžno Slovenijo. 

‘Možda za 50 godina i bude rata. Ako bi neka od dvije/tri strane pomislila da bi mogla pobjediti. Ali sad… Sad su to ciste gluposti. Jer, neko treba poceti rat. A toliko snage u BiH niko nema. Pa cak i da neko ima volje za ratom.’

vir  

Katera vera je pravilnejša? Kateri Bog je večji, boljši, prizanesljivejši, kateri uči bolje? Govoriti o tem je nesmiselno. Pravijo, da je vsaka vera prava in uči dobro. Da so vsi Bogovi, oziroma tisto kar se pod to besedo predstavlja, veliki in pošteni.

Do vere sem bila vedno nekoliko skeptična. Če tako pravijo vsi okoli mene, če so v to vsi tako zelo prepričani in okrog tega zganjajo takšen cirkus, potem že mora obstajati, so rekli. So nebesa, je pekel, so angeli in je Bog. On že ve, kaj je prav in kaj ne. Tisti, ki drži vse niti v rokah. On določa, če kdo pristane na cesti, on določa koliko mesa bomo pojedli za kosilo in on je tisti od katerega je vse odvisno. Če veruješ, si predan svoji veri, si pokoren in se ravnaš po zapovedih, boš srečen in tvoje življenje bo idilično. Če boš kradel, lagal in preklinjal, boš preklet, nesrečen in čakala te bo kazen. Včasih zaklejem, tudi zlagala sem se že. Bom zato kaznovana? Bom razbila kozarec, se mi bo na obleko prilepil žvečilni?

V kaj torej verujem? Kakšna je moja vera? Nisem krščena. Moja mama je katolik, moj tata pravoslavec. Kaj sem torej? Zaenkrat nič. Oba o veri zelo malo govorita. Mogoče jo dojemata kakor iluzijo in sta se pač sprijaznila, da jima je bila položena v zibelko. Sploh ne vem, če v kaj še verjameta. Mogoče sčasoma vera iz tebe izpuhti in se kasneje spet vrne. Tata verjame v trdo delo in trud, mama v nekaj za kar še sama ne ve ali sploh obstaja. Jaz pa se lahko torej sama odločim kaj bom. Lahko si spletem preprogo sredi hodnika in se pričnem klanjati Alahu, lahko se tudi obrijem in se zavijem v oranžno zaveso. Lahko sem karkoli. Jaz nisem nič. Ne verujem in ne verjamem.    

Vse se zgodi z razlogom. Kozarec bom razbila, ker bom neprevidna in ne zato, ker se je Bogu tako zahotelo in ker hoče, da pobiram črepinje. Moram priti do razumskih razlag in moram nositi odgvornost svojih dejanj, ne Gospodovih. Moram si znati prislužiti kruh, ker ni Bog tisti, ki mi bo na mizo položil hrano. Vse je odvisno od MENE same. Zato verjamem vase in v lastne sposobnosti. Verjamem, da se trud in prizadevnost poplačata, a ne verjamem v srečo in uresničitev sanj brez realne podlage. Kakor tudi ne v Boga.

Vera je tolažba. Še zadnje upanje iz katere se ponavadi črpa moč. Življenje pa je neprividljivo. Kruto. Boleče. Nepravično. Nehala sem verjeti, da je kdo nad nami. Bog? Če bi obstajal, bi bilo življenje pravično. Drugačno. In če obstaja, kaj počne? Se mu v glavi vrti od vseh hudodelstev? Nesramen si. Nekateri si ne zaslužijo prezgodnje smrti, hude izgube, trplenja, bolezni, žalosti in boležine. Kaj počneš? Je sploh še kaj pravično? Normalno? Izgubila sem vero.   

V glavo so nam vcepili, da je mogoč partnerski odnos le med različima spoloma. Tako je rekel Bog in pika. Druge možnosti ni. Parada ponosa pa me je opomnila na tiste, ki čutijo drugače. Ki se pač ne ravnajo po klišejih in upajo, da jih bo družba nekoč sprejela kot sebi enake. Ne verjamem, da se bo kdaj kaj spremenilo, ljudje so namreč frustrirani, konzervativni, nesramni in še marsikaj.

Daleč od tega, da bi bila ksenofobična. Resnično me ne zanima kaj kdo počne v postelji, če je kot oseba okej in zdi se mi, da so pomembnejše druge vrednote. Vendar kaj so s Parado ponosa sploh dosegli? Razen pretepov, žalitev in gnus nekaterih, nič. Slabe reklame ni manjkalo; šlatanja in poljubljanja pred kamerami v smislu ponosem sem, ker sem gej pa je bilo dovolj za naprej in za nazaj. Takšno obnašanja meče namreč slabo luč na vse homoseksalce, vključno z neko Salome pa Marleno, ki se nikakor ne moreta odločiti kaj pravzaprav sta. Ne poznam ju. Upam samo, da to počneta pač zaradi reklame in ne zato, ker sta mentalno tako usmerjeni. Okej, njuna stvar, ampak se lahko sploh pričakuje, da ju bo kdo jemal resno? Nikakor se tega ni potrebno sramovati, a obstajajo lepši in normalni načini, da to poveš.   

Človek je pač človek. Ne zanima me s kom spi in kaj v postelji z njim dela, dokler je na meji dobrega okusa. Lepo bi bilo, če bi jih okolje sprejelo za svoje, a vendar se nekateri vedejo prav ogabno. Kako lahko pričakujejo, da jih bo kdo sprejel, če se mečkata pred parlamentom? Mislim, da ne potrebujejo parade. S tem spomnijo starokopitneže, da obstajajo in jim tako dajo razlog več, da jih prezirajo, se iz njih norčujejo in ponižujejo. Geji in lejzbike so vedno bili, a vsi so se vedno posrali v hlače, ko je prišel čas, da to povedo.  

Kaj je s otroki in poroko? Verjetno res ne bi smeli stopiti pred božje obličje, a če hočejo papir naj ga imajo. Sicer pa je poroka itak do konca smešna. Papir, ki ti ponavadi prinaša kup težav. Z otroci je malo drugače. Saj ne, da ju dve ženski ali dva moška ne bi mogla imeti dovolj rada ali mu ne bi znala vzgojiti prave vrednote. Vendar otroci so resnično nesramni. In nikoli ne lažejo. Če bi bila lejzbika, svojemu otroku resnično ne bi privoščila zafrkavanja na račun dveh mamic. Probem je, da peklensko boli in da ne gre kar tako mimo.

Kako ga torej prepoznam? Po hoji ‘nanoter’, oprijeti majčki in piskavim glasom? Ni nujno. In nenazadnje sploh ni važno. So okej in v bistvu niso dosti drugačni. Vsi smo namreč ljudje. Z majčko do popka ali brez.

Po novem je poljubljanje dveh žensk moderno. Torej je zalizovanje sredi diskoteke Maje in Anje nekaj čisto normalnega. Jees! Zdaj pa sem super duper moderna! Na živce mi gre to.

Jutri grem na morje. Pridem nazaj čez slaba dva tedna.

Feministična serija, kakor so jo mnogi poimenovali in jo popredalčkali h kultu televizijskih serij, je na začetku junija dobila dvojčka. Po velikem rompompomu, pričakovanjih, graciozni napovedi, je v kino pripotoval film. Po seriji, ki se kar ni hotela končati, so boljšim polovicam postregli s filmom. Pravzaprav izključno nam dekletom, ženskam, babnicam ali kakor koli pač že hočete, saj so že ob tako obupnem obisku mariborskih kinematografov, sedeže grele samo ženske željne novih dogodivščin in nadaljevanja kultne serije. Nenazadnje tudi tudi dva predstavnika moškega spola. Za prvega sem skoraj zagotovo prepričana, da je gej, drugemu pa je v očem pisalo, da bi jo najraje popihal skozi vrata ali pa si vsaj za slabe tri ure na glavo nataknil smetnjak poln vrečk pokovke in dietne kokakole. In ja, Seks v mestu je resnično film za ženske. Ali pa ženske geje.

Na splošno resnično nisem velika oboževalka nadaljevanj, torej Shrek 2 in drugi filmi, ki se na vsak način želijo dokopati do nekdanje slave, ponavadi pa ostanejo le v senci, nikoli ne pritegnejo moje pozornosti. Pravzaprav sploh ne vem kaj mi pri tem ni všeč. Mogoče to, da bi na vsak način radi zaslužili mastne denarce s prodajo takšnih in drugačnih izdelkov s podpisom filma? Torej torbic, obeskov in majic iz Kitajske, ki niso vredne penija, a je na slednji pač narisan zeleni debelušček, torej Shrek in je zato vredna pravcato bogastvo. Bi se radi dvignili v oblake nekdanje slave, podoživeli nekdanje ameriške sanje? Tudi Sex and the City Movie je pač senca uspešne nadaljevanke. Kaj več od nakupovanja čevljev, dobro znanih pogovorov o seksu, Samanthinega poželenja in večnih vprašanj Carrie, pa tudi nisem pričakovala. Pravzaprav je cel film en sam styling, modna pravljica, modna pista in tudi ko pritečejo solze, so tako sladke in mehke, da je srečen konec že na samem začetku predviden. Štiri mične gospodične v Manolovkah osvajajo Manhattan in vztrajajo pri svojih nasmeških, sladkih kakor sladkorna pena.

Sprašujem se, kje bi normalna ženska našla toliko časa za klepet, nakupovanja, vsakodnevne večerje ali kosila in predvsem za toliko nepotrebnega razmišljanja. Še kako dobro vem, da ženske resnično vsako moško besedo pospravimo v določen predalček in vse do potankosti premislimo. Smo torej veliko bolj praktične, natančnejše in nenazadnje imamo veliko bolšji spomin. Ampak ali je resnično vse to potrebno? Po prevodu, tem ženskam je za umret dolgčas. Hrepenijo po seksu, obsedenosti s čevlji in iskanju Mr. Tapravega. Ko ga najdejo je ta pač preprosto preveč idealen. Tako smo torej na začetku.

Velikokrat sem se iskala med štirimi dekleti in se spraševala ali sem kateri vsaj malo podobna. Carrie, kolumistka in ob enem glavni lik kultne serije, ki naj bi predstavljala intelektualko, obsedenko s čevji in modo, žensko v majhnem stanovnju, ki ga ima tako zelo rada in ob enem tisto, ki v vsekem delu serije sama sebi postavi toliko vprašanj in nikoli ne najde pravih odgovorov. Bili so trenutki, ko se mi je zasmilila. Tudi zato, ker ni bila srečna, če si vsak teden ni kupila vsaj treh novih parov čevljev, ki so bili seveda oh in sploh dragi; zeleni, ki jih je kombinirala k recimo rdeči obleki, po možnosti z gromozansko rožo okoli vratu. Krmarila je iz razmerja v razmerje, a na koncu vedno pristala v objemu Živine, torej preživelega, razumevajočega limuzinca, a šele, ko se osemstopešnajstič skregata in se razideta, se vse prek varata, on se celo poroči, ob vsem tem pa se vseeno kao močno ljubita. Večna ljubezen in te stvari. 

Samantha. Hm. Če bi lahko, bi pokazala. Kakor koli, ona mi je izmed štiriperesne deteljice še najbolj všeč, pa čeprav je daleč od mojega ideala prave, moderne ženske. V filmu je poskrbela za humoristične vložke, njena odkritost sicer nikoli ne najde pravega mesta in dan ne bi bil dan, če se ne bi spolno potešila, a kaj ko na koncu faše raka. Kazen za njeno razuzdanost??

Kao tipična predstavnica ženskega spola, Charlotte, išče popolnega moškega, se ob tem sprašuje ali sploh obstaja in upa, da bo nekoč vendarle lahko zanosila, a na koncu pristane s plešastim dobrovoljčkom, grdavsom, ki mu kocine v šopih poganjajo za in v ušesih. Tudi ona je torej je odpadla, čeprav se mogoče tudi jaz sprašujem ali je kje tisti. Mr. Big ali kaj pač.

Ostane mi torej samo Miranda. Zajebana, pametna in zoprna odvetnica, ki v vsakem jajcu vidi dolgo, smrdečo dlako. Kritična in zahtevna do sebe in do ostalih, z obema nogama trdno na tleh, ob enem pa premalo iskrena do svojih čustev, da bi si na glas priznala, da pravzaprav ljubi očalastega bebavnika, ki ji je naredil otroka. Če črtamo zadnje, je verjetno ona edina, ki mi je vsaj malo podobna. Seveda ni nikoli zadovoljna, niti s sabo ali s kom drugim, pa saj v bistvu nobena od vseh štirih akterk nikoli ni. Ženske pač. Po svoje prisrčne, a tako zelo neresnične. Bojim se namreč, da je film na desnem bregu, medtem ko je resničnost na levem. Tudi če si obkrožen z dobrimi prijateljicami, med vikendi divjaš iz zabave na zabavo in si pri tem narišeš ti črtice, nikoli ne boš vsak dan zapravil 400 dolarjev za kakšno ‘malenkost’, če nimaš zares ogromno pod palcem.

V dve uri in pol filma so strnili lahko tudi samostoječo zgodbo štirih prijateljic iz serije in film napumpali z vrsto dogodkov. Od pohajkovanja po mestu, neštetih ‘kofetkanj in večerjic’ s prijateljicami, pogovorov, selitve Carrie tja in nazaj, vrnitve, nenazadnje tudi skoraj poroke, stoječega seksa, nakupovanja in španciranja v visokih petkah do detajla urejenih gospodočnic, ki z veseljem paradirajo sem ter tja. Too much. Mirno bi namreč lahko spustili kakšen prizor in se tako ubranili vsega tega kiča. Ampak, da me ne bi razumeli narobe; film sploh ni slab. Če upoštevamo kakšno poplavo butastih romantičnih komedij smo doživeli v zadnjem letu, lahko zaključimo, da je film soliden. Dober. Pa saj je bila tudi serija osemstopetdesetih sezon dobra. In čeprav moram zakašljati, ker sem večinoma gledala le ponovitve, ki se že sto let vsako poletje vrtijo na komercialki, se verjetno počutim prav zaradi slednje bolj žensko. Kljub iluzije, ki jo ustvarja. Ne verjamem namreč, da je New York le vrečka cunjic belopoltih damic, ki nimajo pravega dela. Se iščejo. 

Mogoče s prenosnikom pred sabo podoživim trenutek iz Carrijine sestavljanke. Pa tudi jaz ne bi bila jaz, če ne bi opazila kako grozne nohte ima, a kaj ko jo to dela vendarle malo bolj človeško. Reklama seveda naredi svoje. Sarah Jessica Parker (torej Carrie) je zadnja dva meseca krasila vse naslovnice, sladoled pa po novem jemo seksi v mestu. Čakam samo še na hamburger iz McDonald’ sa vrh katerega bo plapolala zastavica Versace in posebna ponudba s pet procentnim popustom iz sosednje trgovine.

It’ s all about sex. And money.