Pomisleki


Seks v mestu / Ameriške sanje

Zapisano pod Filmi, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 2.07.2008

Feministična serija, kakor so jo mnogi poimenovali in jo popredalčkali h kultu televizijskih serij, je na začetku junija dobila dvojčka. Po velikem rompompomu, pričakovanjih, graciozni napovedi, je v kino pripotoval film. Po seriji, ki se kar ni hotela končati, so boljšim polovicam postregli s filmom. Pravzaprav izključno nam dekletom, ženskam, babnicam ali kakor koli pač že hočete, saj so že ob tako obupnem obisku mariborskih kinematografov, sedeže grele samo ženske željne novih dogodivščin in nadaljevanja kultne serije. Nenazadnje tudi tudi dva predstavnika moškega spola. Za prvega sem skoraj zagotovo prepričana, da je gej, drugemu pa je v očem pisalo, da bi jo najraje popihal skozi vrata ali pa si vsaj za slabe tri ure na glavo nataknil smetnjak poln vrečk pokovke in dietne kokakole. In ja, Seks v mestu je resnično film za ženske. Ali pa ženske geje.

Na splošno resnično nisem velika oboževalka nadaljevanj, torej Shrek 2 in drugi filmi, ki se na vsak način želijo dokopati do nekdanje slave, ponavadi pa ostanejo le v senci, nikoli ne pritegnejo moje pozornosti. Pravzaprav sploh ne vem kaj mi pri tem ni všeč. Mogoče to, da bi na vsak način radi zaslužili mastne denarce s prodajo takšnih in drugačnih izdelkov s podpisom filma? Torej torbic, obeskov in majic iz Kitajske, ki niso vredne penija, a je na slednji pač narisan zeleni debelušček, torej Shrek in je zato vredna pravcato bogastvo. Bi se radi dvignili v oblake nekdanje slave, podoživeli nekdanje ameriške sanje? Tudi Sex and the City Movie je pač senca uspešne nadaljevanke. Kaj več od nakupovanja čevljev, dobro znanih pogovorov o seksu, Samanthinega poželenja in večnih vprašanj Carrie, pa tudi nisem pričakovala. Pravzaprav je cel film en sam styling, modna pravljica, modna pista in tudi ko pritečejo solze, so tako sladke in mehke, da je srečen konec že na samem začetku predviden. Štiri mične gospodične v Manolovkah osvajajo Manhattan in vztrajajo pri svojih nasmeških, sladkih kakor sladkorna pena.

Sprašujem se, kje bi normalna ženska našla toliko časa za klepet, nakupovanja, vsakodnevne večerje ali kosila in predvsem za toliko nepotrebnega razmišljanja. Še kako dobro vem, da ženske resnično vsako moško besedo pospravimo v določen predalček in vse do potankosti premislimo. Smo torej veliko bolj praktične, natančnejše in nenazadnje imamo veliko bolšji spomin. Ampak ali je resnično vse to potrebno? Po prevodu, tem ženskam je za umret dolgčas. Hrepenijo po seksu, obsedenosti s čevlji in iskanju Mr. Tapravega. Ko ga najdejo je ta pač preprosto preveč idealen. Tako smo torej na začetku.

Velikokrat sem se iskala med štirimi dekleti in se spraševala ali sem kateri vsaj malo podobna. Carrie, kolumistka in ob enem glavni lik kultne serije, ki naj bi predstavljala intelektualko, obsedenko s čevji in modo, žensko v majhnem stanovnju, ki ga ima tako zelo rada in ob enem tisto, ki v vsekem delu serije sama sebi postavi toliko vprašanj in nikoli ne najde pravih odgovorov. Bili so trenutki, ko se mi je zasmilila. Tudi zato, ker ni bila srečna, če si vsak teden ni kupila vsaj treh novih parov čevljev, ki so bili seveda oh in sploh dragi; zeleni, ki jih je kombinirala k recimo rdeči obleki, po možnosti z gromozansko rožo okoli vratu. Krmarila je iz razmerja v razmerje, a na koncu vedno pristala v objemu Živine, torej preživelega, razumevajočega limuzinca, a šele, ko se osemstopešnajstič skregata in se razideta, se vse prek varata, on se celo poroči, ob vsem tem pa se vseeno kao močno ljubita. Večna ljubezen in te stvari.

Samantha. Hm. Če bi lahko, bi pokazala. Kakor koli, ona mi je izmed štiriperesne deteljice še najbolj všeč, pa čeprav je daleč od mojega ideala prave, moderne ženske. V filmu je poskrbela za humoristične vložke, njena odkritost sicer nikoli ne najde pravega mesta in dan ne bi bil dan, če se ne bi spolno potešila, a kaj ko na koncu faše raka. Kazen za njeno razuzdanost??

Kao tipična predstavnica ženskega spola, Charlotte, išče popolnega moškega, se ob tem sprašuje ali sploh obstaja in upa, da bo nekoč vendarle lahko zanosila, a na koncu pristane s plešastim dobrovoljčkom, grdavsom, ki mu kocine v šopih poganjajo za in v ušesih. Tudi ona je torej je odpadla, čeprav se mogoče tudi jaz sprašujem ali je kje tisti. Mr. Big ali kaj pač.

Ostane mi torej samo Miranda. Zajebana, pametna in zoprna odvetnica, ki v vsakem jajcu vidi dolgo, smrdečo dlako. Kritična in zahtevna do sebe in do ostalih, z obema nogama trdno na tleh, ob enem pa premalo iskrena do svojih čustev, da bi si na glas priznala, da pravzaprav ljubi očalastega bebavnika, ki ji je naredil otroka. Če črtamo zadnje, je verjetno ona edina, ki mi je vsaj malo podobna. Seveda ni nikoli zadovoljna, niti s sabo ali s kom drugim, pa saj v bistvu nobena od vseh štirih akterk nikoli ni. Ženske pač. Po svoje prisrčne, a tako zelo neresnične. Bojim se namreč, da je film na desnem bregu, medtem ko je resničnost na levem. Tudi če si obkrožen z dobrimi prijateljicami, med vikendi divjaš iz zabave na zabavo in si pri tem narišeš ti črtice, nikoli ne boš vsak dan zapravil 400 dolarjev za kakšno ‘malenkost’, če nimaš zares ogromno pod palcem.

V dve uri in pol filma so strnili lahko tudi samostoječo zgodbo štirih prijateljic iz serije in film napumpali z vrsto dogodkov. Od pohajkovanja po mestu, neštetih ‘kofetkanj in večerjic’ s prijateljicami, pogovorov, selitve Carrie tja in nazaj, vrnitve, nenazadnje tudi skoraj poroke, stoječega seksa, nakupovanja in španciranja v visokih petkah do detajla urejenih gospodočnic, ki z veseljem paradirajo sem ter tja. Too much. Mirno bi namreč lahko spustili kakšen prizor in se tako ubranili vsega tega kiča. Ampak, da me ne bi razumeli narobe; film sploh ni slab. Če upoštevamo kakšno poplavo butastih romantičnih komedij smo doživeli v zadnjem letu, lahko zaključimo, da je film soliden. Dober. Pa saj je bila tudi serija osemstopetdesetih sezon dobra. In čeprav moram zakašljati, ker sem večinoma gledala le ponovitve, ki se že sto let vsako poletje vrtijo na komercialki, se verjetno počutim prav zaradi slednje bolj žensko. Kljub iluzije, ki jo ustvarja. Ne verjamem namreč, da je New York le vrečka cunjic belopoltih damic, ki nimajo pravega dela. Se iščejo.

Mogoče s prenosnikom pred sabo podoživim trenutek iz Carrijine sestavljanke. Pa tudi jaz ne bi bila jaz, če ne bi opazila kako grozne nohte ima, a kaj ko jo to dela vendarle malo bolj človeško. Reklama seveda naredi svoje. Sarah Jessica Parker (torej Carrie) je zadnja dva meseca krasila vse naslovnice, sladoled pa po novem jemo seksi v mestu. Čakam samo še na hamburger iz McDonald’ sa vrh katerega bo plapolala zastavica Versace in posebna ponudba s pet procentnim popustom iz sosednje trgovine.

It’ s all about sex. And money.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na 'Seks v mestu / Ameriške sanje'

Naroči se na novice preko RSS ali Trackback na 'Seks v mestu / Ameriške sanje'.

  1. šuši šuši pravi,

    2.07.2008 ob 09:21

    Popravek: sex and the city ;)

    Nč ni škodljivo, če se zavedaš, da ni resnično. To je moj zaključek filma. Imajo določene tipične značilnosti, potencirane do neba. Da še omejeni opazijo, da nismo več v srednjem veku. Vrednote pa si je treba ustvariti, preden si sploh dovolj star, da greš gledat tak film.

  2. afnaa afnaa pravi,

    2.07.2008 ob 11:28

    Hvala, sem popravila :D

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.