Pomisleki


Mučna pornografija. Povsod

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 30.08.2008

Le zakaj je smešno, če nekdo reče, da je pornografija umetnost? Umetnost česa? Zaigranih krikov, ugodja večno nepotešenih in zaslužka potrebnih žensk, ki se s svojimi umetnimi kremplji oklepajo orodja pomilovanja vrednih moških, ki so nemočni že, če jim pokažeš naramnico modrčka in stokajo že ob najmanjšem dotiku? Če je tako, je vse eno veliko sranje, ki ga delajo za večno potrebne gledalce, ki se jim to zdi nekaj častnega. Pa ne bi rekla častnega, temveč zgolj jemajoč kot neko potrebo. Potrebo po tistih petih minutah jošk in riti, ko zadevo opraviš, se sprazniš in vse ostalo zate postane dolgočasno. Nekaj, v čemer vidijo svetlobo neznanskga užitka, ki pa kmalu postane neprebavljiv. In nekaterim se celo dozdeva, da si akterji manejo roke, ker so si nagrebli na kupe denarja in ker se bosta cedila med in mleko. Mogoče pa ni tako.

Mene niti najmanj ne zanima kaj se dogajo za vrati spalnice. Kaj kdo počne, kaj govori ali šepeče, je popolnoma njegova stvar, ki se me ne tiče, če nisem v to vpletena. In nikakor nisem še ena izmed tistih zafrustriranih babn’c, ki so trdno prepričane v svoj prav in stabulizirane do konca. Pa tudi se ne bojim besede seks in se ne pretvarjam, da ne obstaja. Ampak priznajmo si. Oseba, ki se guzi pred kamero, pač nikoli ne bo spoštovana. Vsaj s strani družbe ne, v kateri je to le še ena tabu tema. No, če smo čisto iskreni; mi jo napihujemo in iz nje delamo velik tabu. Pa kaj, če se je nekdo kopal brez kopalk. Obrni se in ne glej. Saj veš kaj boš videl. Vsi vemo, da sta samo dve možnosti. A ljubezni v pornografiji pač ne boš našel. Lahko iščeš in gledaš koliko ti srce poželi, a kmalu ti postane jasno, da je vse prazno. Nobenih pristnih čustev. Vse zaigrano do potankosti. In gnusno.

Spolnost nam vsiljujejo na vsakem koraku. V vsakem filmu jo je vsaj za ščepec. Pravzaprav služi kot nekakšna popestritev suhoparne vsebine. Na splošno sploh ne prinaša nobene zgovorne misli, le redko dopolnitev strastne ljubezni. Pa saj to ni vedno slabo. Nima se smisla zapirati med štiri stene; svetom, ki kar kriči od zla in glavo zakopati v pesek. Tu je. Nad nami visi kakor velikanski in neomajen balon.

Svojih mladoletnih potomcev nikoli ne bomo popolnoma zaščitili pred svetom. Lahko se jih oklepamo kakor vemo in znamo. Nak. Tu je. Prej ali slej se bo prisiljen s tem spoznati. Upam seveda, da ne skozi brutalen seks na kakšnem zaprašenem dvd-ju.

Vse je v glavi in v občutku dostojanstva. Včasih je dostojanstvo nekaterih preveč zgovorno.

  • Share/Bookmark

Olimpijski duh v Pekingu

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 24.08.2008

Kitajska je za mnoge še vedno dežela izgubljena v mnogih stoletjih. Uprta v prihodnost in gostiteljica letošnjih olimpijskih iger, športne prireditve z največjo simboliko doslej. V upanju, da bo svet Kitajsko končno razumel in v prepričanju, da po igrah za Kitajce nikoli ne bo več enako.

Kaj pomenijo olimpijske igre za Kitajsko? Za državo, ki se je rojevala v revolucijah, živela v vojni, v kateri je premoč spoznala z nasilne strani Japonske in živela pod komunističnim režimom? Vprašanje ali Kitajci postajajo olimpijski narod, se postavlja v vrsto za kup tistih kako se vesti in kako se predstaviti svetovnemu občinstvu. Niti pod razno se po cesti ne smeš sprehajati z rokami v žepih, kaj šele da bi pljuval ali na tla vrgel cigaretni ogorek! Vse samo zato, ker so vse oči športnega občinstva te dni bile uprte v Peking, milijonsko mesto, kjer so se v preteklih dneh mešale kulture iz celega sveta.

Pred štirimi leti so se končale tam, kjer so se nekoč začele. Po otvoritveni mojstrovini smo spremljali tekmovalce v veličastnih dvoranah in po tihem upali, da bo tudi za nas ostala kakšna medalja. Čakali na priložnost, da bomo lahko naše športnike potrepljali po ramenu, jim čestitali in jih kovali v zvezde. Slovenski športniki si to letos zaslužijo, saj so dokazali, da ne popustijo pod pritiski. Z njimi je slavila celotna olimpijska reprezentanca in seveda vsa naša dežela. Nosilci kolanj in finalisti so ogromno naredili za ugled Slovenije po svetu in jo predstavili kot državo z največ kolajn na število prebivalcev. Tudi jaz sem začutila košček ponosa in veselja ob himni; niti predstavljati pa si ne morem kaj so ob tem občutili športniki, ki so stali na stopničkah. Je to ponos ali so to neponovljivi občutki, ki ti jih nihče ne more vzeti? Je takrat vse pozabljeno in je ves trud poplačan? 

Šport me sploh ne zanima. Moja logika je bila preprosta; vseeno mi je ali zmagajo Španci ali Portugalci, vsi igrajo za denar. A nekaj je čudno. Olimpijske igre me zanimajo. Pravzaprav so me prevzele. Ko sem že četrti dan zapored spremljala atletiko, vzhihovala ob vseh tistih mišicah, si potihem izbrala svojega favorita in gledala napor ter trud, me je prešinilo ali je z mano kaj narobe. Gledam atletiko! Šport! Kaj je z mano? Ampak dejstvo je, da se olimpijske igre pravzaprav razlikujejo od ostalih športnih prireditev. Nekaj čarobnega, posebnega in sijočega je na njih, nekaj kar me pritegne. Nekaj kar me drži tako dolgo, dokler ni konec. Lepo je videti športnike, ki se po štirih letih vračajo, ko v njih utripa močna želja po priznanju za delo preteklih let. In se mi zdi, da je to smisel športa. Pokazati tisto, za kar si delal.

Ne maram odbojke. Še manj nogometa. Sreča in radost sta odvisni od usode nesrečne žoge, ki si jo podajo enajst igralcev na vsaki strani? Blesavo in nesmiselno. Pri kraljici športa pa je nek čar. Nekaj posebnega. Slovenski športnik, sam svoj sreče kovač, jo je dvignil do še pred desetletjem nedosegljivih višav. Zlati olimpijec Primož kozmus pa je tudi odprl vročo temo o športnih pokojninah, o kateri se je  zgolj žepetalo… Mogoče mi je všeč ravno to, da so tekmovalci za svoj trud nato nagrajeni in priložnost, da pokažejo česa so sposobni?

Ne maram razočaranja. Pravzaprav se ga bojim. Bolj kot tega, da bom razočarala sebe in s tem potlačila svoje upe, se bojim da bom razočarala tiste, ki so vame verjeli. In razočaranja so prav pri športu najgrenkejša. Ne samo, da se tvoja pričakovanja in upi v hipu sesujejo kakor hišica iz kart, razočaraš svojo deželo, svoje bližnje.

Olimpijske igre so zgolj majhen, a pomemben del v mozaiku, ki se gradi. Majhen, ker večji šele prihajajo. Lahko noč, Peking!   

  • Share/Bookmark

Po Sloveniji in drugod

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 18.08.2008

Vsake toliko me zmanjka in izpuhtim za nekaj časa. Vendar vedno se vrnem z novimi objavami in s čisto svojim pogledom na svet. Sicer ne po moji volji, sem tokrat zaplavala v gorati del Avstrije in se vrnila polna takšnih in drugačnih vtisov.

Ne morem reči, da veliko potujem. Vendar lahko zatrdim, da sem v skromnih letih, ki so za mano, videla precejšen del Evrope, če že ne sveta. Nekoč se bom zagotovo odpravila čez lužo in obiskala vse tiste skrite kotičke sveta, ki me mikajo. Od Pariza in Londona, pa vse do dežel, kjer se prepletajo različne, nenavadne kulture in kjer sledi puščajo nam drugačni ljudje. To poglavje življenja me še čaka.

Nisem ravno privrženka mirnih, naravno sicer bogatih, domačih vasic. Veliko raje odkrivam mesta, ki v družbi nekaj pomenijo in me zanimajo. Ne smučam in ne hodim v hribe. Kaj naj torej pet dni počnem v vasici s stotimi prebivalci, kjer se jejo le dunajski zrezki in domača plečna pečenka? Bilo je lepo, vsaj kar se okolja in narave tiče. Vendar nisem ne okoljevarstvenik, ne pretiran ljubitelj narave, da bi se samovoljno odpravila v zahrbten in precej dolgočasen kraj. Sama sem sicer najraje doma, a nimam nič proti potovanju, ki širi moja obzorja in v kateren uživam. Avstrija pa je tokrat le spraznila naše denarnice in naš avto okradla bencina. Vendar sem se ob neskončnem dolgčasu v osrčju avstrijskih planin, prepustila razmišljanju o gostoljubju slovenske dežele in njenih sosedov.

Vsak narod označujejo določene lastnosti, ki seveda ne veljajo za vse. Zato zelo nerada posplošujem. Kljub temu pa vsi vemo kakšen sloves ima določena država v svetu. Slovenija se počasi razvija v precej močno državo tudi na področju turizma. Počasi cepljamo po stopinjah močnih evropskih držav. Vsak majhen dosežek je za Slovence velik korak in upravičeno smo lahko ponosni na svojo deželo.

Lahko zatrdim, da so bili Slovenci gostoljubni kamorkoli sem prišla, kljub visokim cenam. Slovensko primorje je lepo in resnično smo lahko ponosni na majhen pljunek v oceanu, ki je lep in prijazen. Zares nikoli nisem razumela zakaj toliko Slovencev letuje na Hrvaškem, ki pravzaprav ni nič posebnega, vsaj kaj se tiče Istre; zelo neurejeno, prav nič prijazno in vsiljivo. Splošno gledano, mi Hrvati nikoli niso bili všeč. Le zakaj dobim vedno občutek, da so brez razloga prevzetni in hinavski? Ponosni na morje, ki je v večini umazano in neprijazno. Iz tebe pa seveda izmolzejo ves denar. 

Avstrija je seveda drugačna. Že res, da mrgoli tujcev željnih večjega zaslužka, ki so velikokrat prav nesramni, a če sodim po domačinih samih in gostoljublju, sem lahko zadovoljna. Seveda to ne morem trditi za celotno državo, a nikjer ni bilo papirčka. Kaj je to? Kje so cigaretni ogorki, prazne steklanice in nepokošena trava? Pozabili smo jih na Hrvaškem.

Slovenija je lepa in brez sramu se lahko postavljamo s svojo državo. Strup pa je v majhnih stekleničkah, pravijo.  

dsc00118.JPG  

  • Share/Bookmark

Koliko je vredno prijateljstvo / Moški prijatelj

Zapisano pod Ljubezen avtor: afnaa, 6.08.2008

Obkrožajo me lažnivi, hinavski in nesramni ljudje, pred katerimi ponavadi zaloputnem vrata še preden bi me lahko prizadeli. Vendar okrog mene so tudi ljudje, ki jih imam rada in jih spoštujem. Prijateljstvo. Vendar ali pravo zares obstaja? Če je iskreno, je neprecenjivo. Pravzaprav je poleg zdravja in družine najpomembnejše. Za katerega je vredno potrpeti, dajati in ga negovati. Tisto, ki ti nariše nasmeh na obraz, te izpopolnjuje, te ima rado in te sprejema kljub vsem napakam.

Človeka presodim v petih sekundah in do zdaj se še nikoli nisem zmotila. Tudi, če čustva dobro skriva za masko vem ali mu lahko zaupam. Torej so moji prijatelji redki izbranci, za katere vem, da jim lahko zaupam. Mogoče jih tudi zaradi moje nezaupljivosti toliko bolj cenim.

Bolj izjema kakor pa pravilo, je prijateljstvo med moškim in žensko. Vendar sem vseeno mnenja, da se lahko obnese, če med njima ni velike spolne privlačnosti. Kar pa je iskreno, precej težko. Moški je lahko ženski dober prijatelj, najboljši pa težko. Prijatelje dojemam kakor veliko družino. Družino na katero se lahko naslonim v težkih trenutkih in se smejim v dobrih. Imam sošolce, moške znance in tudi prijatelje. Nikakor ne bi želela uničiti našega odnosa z neumno napako ali ga spremeniti v kaj več, saj nikoli ne bi bilo isto. Vendar se prijateljstvo med moškim in žensko močno razlikuje od prijateljstva med dvema ženskama. Tipičnega moškega namreč težko spraviš za rešetke kakšne trgovine, pa tudi opravljanje in svetovanje glede najnovejših modnih smernic odpade. Vendar prav zato je odnos lahko zelo dober. Če sta si podobna, najdeta skupno temo, drug drugemu pomagata razumeti ženske ter moške možgane, je odnos vreden zavidanja. A moški potrebujejo prijetelja s katerim lahko pije pivo, brez zadržanja riga, igra nogomet in se pogovarja po moško. Ženske pa prav tako ne zdržimo brez opravljanja in nakupovanja.

Pravo prijateljstvo je resnično neprecenljivo. Mogoče celo vrednejše od ljubezni. Prijatelj namreč ostane, ljubezen pa kmalu izpuhti.

  • Share/Bookmark

Rada sem ženska

Zapisano pod Ljubezen avtor: afnaa, 4.08.2008

Moški dojemajo življenje in okolico na zelo preprost način. Ne otežujejo ga z nepotrebnimi mislimi, opravki in se velikokrat obnašajo popolnoma ravnodušno, kar ženske ne moremo sprejeti, ker smo preveč zapletene. Cepetamo, razmišljamo v nedogled in si rišemo najhujše scenarije, medtem ko moške zanimajo dejstva. Tako stojimo na dveh različnih mostovih.

O odnosih med moškim in žensko je bilo napisanega ogromno. Ne najdem tipične revije, ki nas ne bi obmetavala z nasveti, ki naj bi nam bili v velikansko pomoč pri izbiri idealnega partnerja. Pravzaprav pa vse govorijo isto; tako zelo se razlikujemo, da je prav neverjetno, da sploh shajamo. Vendar iskreno, drug brez drugega ne moremo. Dejstvo je, da je moški brez ženske mrtev. No, saj ne rečem, da se ženske otepamo moške družbe, a vsekakor smo bolj potrpežljive, sposobnejše, iznajdljivejše in bolj unikatne. Res pa je, da smo tudi cmerava, obtožujoča, tečna in napihujoča bitja. S tem mislim predvsem na to, da vse napihnemo kakor velik balon, ki ga bo vsak čas razneslo. Razneslo od jeze, razočanja in prizadetosti. Ženska sposobnost naplesti velike bale blaga iz niti, nikakor ni od muh.

Nikoli nismo povsem srečne. Vedno bo nekaj manjkalo in nikoli se ne bomo z vsem popolnoma strinjale. Vedno bo nek ampak, na katerega še same ne znamo odgovoriti. Velikokrat namreč sploh ne vemo kaj točno si želimo. Kaj pričakujemo in ali je to resnično nekaj, kaj smo si želele.

Moški ženske ne bodo nikoli popolnoma razumeli, a v resnici je stvar čisto preprosta. Ves čas iščemo simpatičnega, normalnega in vzgojenega moškega. Ne čutimo potrebe po športniku, pianistu in kuharju hkrati, prosimo le za malo razumevanja. Prišli bodo dnevi, ko bomo depresivne, tečne ter prepirljive in vse kar takrat potrebujemo, je malo miru. Razjezila nas bo vsaka malenkost. Če bo moški rekel ženski, da ji kavbojke pristojijo bolje kot krilo, bo hotela vedeti vse; zakaj tako misliš, kaj te je pripeljalo do tega, o čem si razmišljal prej, kakšna sta bila tvoj ton in barva glasu v točno določenem trenutku, kakšen je bil tvoj izraz na obrazu in kaj si misliš zdaj. Če ji ne daš prav in če se boriš za svoje mnenje si oplel. Ženska bo vedno korak pred moškim. Ko se bo umirila in bo neurje pojenjalo pa boš deležen poljuba vseh vesoljnih razsežnosti. Takrat bo vse oproščeno.   

Moškim se v svetu godi dobro. Bolje. To ugotovimo že samo, če opazujemo jutranji ritual tipične ženske in moškega. Ženska se mora zbuditi vsaj uro in pol prej, da je nato videti popolna in ko se po tuširanju, mazanju s tremu različnimi kremami, bolečemu odstranjevanju dlak, lakiranju nohtov, ličenju in preoblačenju ter slačenju pogleda v ogledalo, ni videti zadovoljna. Zato se še enkrat preobleče, nanese še eno plast maskare in doda uhane. Pri moškem se zadeva poenostavi. Ko se polula mimo straniščne školjke, se še zadnjič povoha in stopi pod tuš. Nato se obrije, obleče in stvar je gotova. Od njega se pričakuje, da bo nekega dne znal držati britvico, da bo nekoč našel spodobno službo in partnerico, ki bo zanj skrbela in mu po možnosti dala otroka. To je pravzaprav vse. Prava ženska pa mora kuhati, prati, pospravljati, pomivati, likati, znati mora poskrbeti za otroke, moža, po možnosti tudi za starše in predvsem zase. Mora biti lepa, postavna, pametna, z idealno službo, v kateri se mora dokazovati, da ji slednja ne pobegne v roke kakšnega povzpetniškega moškega. Mora biti dobra mati in žena. 

Vse našteto je nekaj, kar mi ni odveč in nekaj, kar dela ženske lepe, edinstvene in predvsem ženstvene. Maskara, kup ženskih revij na nočni omarici, tesna obleka, visoke petke, v katerih je trpela cel večer samo, da bi ti bila všeč in zvrhana merica dilem in nesigurnosti. Ženske.  

Če ji boš dodelil kompliment in pohvalil njene sposobnosti, ti bo v življenju veliko lažje. A naj bodo pristni; prava ženska hitro zavoha laž. Predvsem pa se ne pretvarjaj in ji daj vedeti, da si srečen, ker je tvoja. To si namreč zaslužimo.

  • Share/Bookmark