Pomisleki


Olimpijski duh v Pekingu

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 24.08.2008

Kitajska je za mnoge še vedno dežela izgubljena v mnogih stoletjih. Uprta v prihodnost in gostiteljica letošnjih olimpijskih iger, športne prireditve z največjo simboliko doslej. V upanju, da bo svet Kitajsko končno razumel in v prepričanju, da po igrah za Kitajce nikoli ne bo več enako.

Kaj pomenijo olimpijske igre za Kitajsko? Za državo, ki se je rojevala v revolucijah, živela v vojni, v kateri je premoč spoznala z nasilne strani Japonske in živela pod komunističnim režimom? Vprašanje ali Kitajci postajajo olimpijski narod, se postavlja v vrsto za kup tistih kako se vesti in kako se predstaviti svetovnemu občinstvu. Niti pod razno se po cesti ne smeš sprehajati z rokami v žepih, kaj šele da bi pljuval ali na tla vrgel cigaretni ogorek! Vse samo zato, ker so vse oči športnega občinstva te dni bile uprte v Peking, milijonsko mesto, kjer so se v preteklih dneh mešale kulture iz celega sveta.

Pred štirimi leti so se končale tam, kjer so se nekoč začele. Po otvoritveni mojstrovini smo spremljali tekmovalce v veličastnih dvoranah in po tihem upali, da bo tudi za nas ostala kakšna medalja. Čakali na priložnost, da bomo lahko naše športnike potrepljali po ramenu, jim čestitali in jih kovali v zvezde. Slovenski športniki si to letos zaslužijo, saj so dokazali, da ne popustijo pod pritiski. Z njimi je slavila celotna olimpijska reprezentanca in seveda vsa naša dežela. Nosilci kolanj in finalisti so ogromno naredili za ugled Slovenije po svetu in jo predstavili kot državo z največ kolajn na število prebivalcev. Tudi jaz sem začutila košček ponosa in veselja ob himni; niti predstavljati pa si ne morem kaj so ob tem občutili športniki, ki so stali na stopničkah. Je to ponos ali so to neponovljivi občutki, ki ti jih nihče ne more vzeti? Je takrat vse pozabljeno in je ves trud poplačan? 

Šport me sploh ne zanima. Moja logika je bila preprosta; vseeno mi je ali zmagajo Španci ali Portugalci, vsi igrajo za denar. A nekaj je čudno. Olimpijske igre me zanimajo. Pravzaprav so me prevzele. Ko sem že četrti dan zapored spremljala atletiko, vzhihovala ob vseh tistih mišicah, si potihem izbrala svojega favorita in gledala napor ter trud, me je prešinilo ali je z mano kaj narobe. Gledam atletiko! Šport! Kaj je z mano? Ampak dejstvo je, da se olimpijske igre pravzaprav razlikujejo od ostalih športnih prireditev. Nekaj čarobnega, posebnega in sijočega je na njih, nekaj kar me pritegne. Nekaj kar me drži tako dolgo, dokler ni konec. Lepo je videti športnike, ki se po štirih letih vračajo, ko v njih utripa močna želja po priznanju za delo preteklih let. In se mi zdi, da je to smisel športa. Pokazati tisto, za kar si delal.

Ne maram odbojke. Še manj nogometa. Sreča in radost sta odvisni od usode nesrečne žoge, ki si jo podajo enajst igralcev na vsaki strani? Blesavo in nesmiselno. Pri kraljici športa pa je nek čar. Nekaj posebnega. Slovenski športnik, sam svoj sreče kovač, jo je dvignil do še pred desetletjem nedosegljivih višav. Zlati olimpijec Primož kozmus pa je tudi odprl vročo temo o športnih pokojninah, o kateri se je  zgolj žepetalo… Mogoče mi je všeč ravno to, da so tekmovalci za svoj trud nato nagrajeni in priložnost, da pokažejo česa so sposobni?

Ne maram razočaranja. Pravzaprav se ga bojim. Bolj kot tega, da bom razočarala sebe in s tem potlačila svoje upe, se bojim da bom razočarala tiste, ki so vame verjeli. In razočaranja so prav pri športu najgrenkejša. Ne samo, da se tvoja pričakovanja in upi v hipu sesujejo kakor hišica iz kart, razočaraš svojo deželo, svoje bližnje.

Olimpijske igre so zgolj majhen, a pomemben del v mozaiku, ki se gradi. Majhen, ker večji šele prihajajo. Lahko noč, Peking!   

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.