Pomisleki


Lepa si

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 27.09.2008

Sključena od mraza, s prekrižanimi nogami in prezeblimi prsti, ki jih vztrajno tiščim v žep, svoj pogled usmerjam v motno steklo jutranje rose. Zvoni mi telefon. Ne slišim. Gledam kako kapljica polzi po umazanem steklu. Počnem na videz nekaj popolnoma nepomembnega.

S hrbtom se naslonim na steklo in napol v snu, na zanemarjeni postaji zgodaj zjutraj, čakam avtobus. Oči se mi solzijo in dvakrat pomežiknem. Razmišljam o današnjem dnevu. Kaj me čaka. Kaj moram narediti. Strah me je. Pri tem me zmoti ženska. Pogledam njen obraz. Oči ji živčno švigajo sem ter tja. Začutim njeno nelagodnost, napetost, naveličanost življenja. Nekaj ji manjka. Premeri me od glave do pet, se namrgodi in sede. Lep, mladostno svež obraz mi sporoča, da je mlada; da ima še celo življenje pred seboj, ki samo čaka, da ga zagrabi. O nečem mrzlično razmišlja. Divje misli se ji podijo po glavi, skačejo in se med seboj prepletajo. Stisne ustnice. Nekaj jo tišči. Rabi pomoč, a si noče tega priznati. Kriči, a noče, da bi jo kdo slišal. Potem prižge cigareto. Povleče in dim se spremeni v oblaček. Na videz se sprosti. Podrobneje si jo ogledam. Grdo pobarvani lasje so nemarno speti v figo. Oblečena v razvlečen zgornji del trenerke s kapuco in kavbojke. Nisem pozorna na čevlje. Prav verjetno so umazani; kakor je umazana njena duša, njena načeta negotovost vase, njena dejanja. Še zadnjič povleče cigareto in jo ugasne. Vstane. Šele zdaj opazim. Piškoti in čokolada so prav očitno del njene zadnjice in bokov. Zdaj mi je jasno.

Neznana ženska je v meni vzbudila posebno zanimanje zaradi značaja, ki ni niti malo nenavaden ali redek. Presneto pogost pri čudovitih, po svoje nenavadnih in posebnih deklet ali žensk, ki jim manjka nekaj ključnega. Samozavest. Razmišljanje s trezno glavo, prepričanost in zaupanje vase in svoja dejanja. Kdaj bomo ženske snele svojo masko in se sprejele? Kdaj se bomo pogledale z nasmehom in si brez kančka sarkazma rekle, da smo lepe že zato, ker smo ženske? Posebne in neponovljive? Se uredile zase, skrile domnevne pomanjkljivosti in poudarile mnoge vrline, ki se jih morda sploh ne zavedamo?

Moških morda nikoli ne bom popolnoma razumela, a nekaj je, v kar sem popolnoma prepričana. Ne marajo našega jamranja. Kdo pa bi nas poslušal kako se pritožujemo prek in čez v nedogled zaradi malenkosti, ki jih drugače sploh ne bi opazil? Njegova si. Če je s tabo, ti zanj in on zate žrtvuje prosti čas, te razveseli in včasih razjezi, te greje in je tam, ko to potrebuješ, te ima rad. Všeč si mu. On je izbral tvojo zadnjico, trebušček in nos. Nisi popolna. On tudi ne. Rada ga imaš in on ima rad tebe, zato utihni in ga raje poljubi.

Na prenatrpanem avtobusu si najdem sedež. Mrzel, trd sedež in avtobus, ki se zatrese vsakič, ko se zaustavi pri rdeči luči in me vrže na rit ob ovinku. Vsaj deset različnih vonjev, ki jih zavoham, različni pogovori, ki sem jim priča in pločevinaste škatle na cestah, ki jih gledam. Vsako jutro znova. In okrog mene je nešteto negotovih deklet iz avtobustene postaje. Ki so tako lepe.

  • Share/Bookmark

Smisel laži

Zapisano pod Politika, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 13.09.2008

Razburkan teden pred volitvami, obdobje ko mediji na vroče novice čakajo kakor mačka na svoj plen, ko vsako malenkost razbohotijo in napihnejo kakor velik balon in z veliki očmi pričakujejo novo afero, me je vzpodbudil k razmišljanju o smislu laži. Podmazan jezik bo novo vlado popeljal na stolček za nadaljna štiri leta. V vsakem primeru bo prišlo do novih preprek, med seboj se bodo trla različna mnenja, novih katastrof v gospodarstvu in ekonomiji tudi ne bo manjkalo; tako da smo pravzaprav v vsakem primeru na istem. Politika je od nekdaj umazana igra, od daleč mamljiva, a v resnici zelo kruta. Dar nabrušenega jezika in veliko izmišljenih zgodbic na zalogi, pa je ogromen plus. Spreten lažnivec nas lahko prepriča, da je strašno pomemben, pa ne zna niti napisati besede intelektualec. Vendar poglejmo iz drugačnega zornega kota. Le kam nas pripelje večno poštenje? Skozi stoletja mnogi veliki diktatorji niso niti za trenutek pokazali občutka krivde ali sramu, pa danes pišejo zgodovino. Bili so tako spretni in prepričljivi, da so še sami sebi verjeli. In to je smisel dobrega laganja. Če je laganje sploh lahko dobro.

V življenju smo pogosto postavljeni med različne bregove. Po glavi se nam podijo takšna ali drugačna vprašanja, na katera mrzlično išemo odgovore in ponavadi nismo zadovoljni, ker se bojimo krute resnice. Kako se odločiti, kaj narediti in kaj reči, da bomo lepši, boljši in pametnejši?  Zaradi ogromne želje po ugajanju, se zatekamo k lažem. Čisto preprosto; tiste majhne, pa do velikih in debelih. V hipu si zgradimo veliko hišo, zamenjamo avto in službo. Naše življenje naj bi tako bilo boljše. Vendar nekaj je narobe. Spodaj, nekje v kotu, nas tišči in pritiska, dokler ne priznamo, da smo le majhna pika. Zaslišimo doneče trkanje vesti.

Majhni otroci preidejo v obdobje drobnih, nedolžnih laži. Ko jih starši pri tem zalotijo, običajno natvezijo kakšno zgodbico, nato pa s povešenimi očkami in sklonjeno glavo priznajo. Ali se otrok razvija v velikega hinavca ali pa je to le del odraščanja, se pokaže kasneje.

Problem laži ni le v tem, da nekdo laže, ampak tudi v tem, da mu drugi verjamejo. Če nas je ob izrečeni laži sram, toliko bolje. Pomeni, da imamo vest in da tudi naše materialne vrednote niso povsem izginile. Meja med lažjo in občutkom sramu je tanko začrtana. Lahko nas je iskreno sram, lahko blefiramo ali pa lažemo zaradi občutka sramu. Velikokrat nas je sram predvsem pred pogledom drugih. Sploh več ni pomembno ali smo sami zadovoljni s sabo, temveč ali so drugi zadovoljni z nami.

Kaj je pravzaprav smisel laži? Drugim se predstaviti v lepši luči. Seveda največkrat potegnemo kratko. Ves čas namreč živimo v iluziji.

  • Share/Bookmark

Pomen izobrazbe v življenju

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 7.09.2008

Zadnji teden v avgustu me vedno stiska. Stiska zaradi strahu pred prihodnostjo, ogorčenja in malo tistega pridušenega veselja, ki mi ga je še ostalo ob pričakovanju septembra.

Jesen imam načeloma rada, zavito v čarobne barve; pa tudi v turobno vreme, ustvarjeno za godrnjanje in vzdihovanje po vonju poletja. Kmalu ti postane jasno, da si oči kakopak več ne moreš zatiskati. Jesen, šolske obveznosti in kopica skrbi so spet tu. In potem znova in znova, tako kot prejšnje leto. Postaneš le še en norec, ki se drenja v prenatrpani trgovini. Zvezek, svinčnik, a copate že maš?

Vedno mi v obraz sikajo, da naj se nikar ne razburjam, ker se učim zase. Zase! Če je vse zame, potem bi me mar pustili, da počnem kar me je volja. No, seveda. Nihče namreč noče, da pristanem na cesti in premetavam smetnjake. Ob enem govorijo, da je vsako delo častno, potem mi spet šepečejo, da naj se le učim, da iz mene kaj bo. Hinavščina za crknit.

Besede v smislu, da mi starši želijo samo najboljše, mi že pošteno najedajo. Seveda mi želijo najboljše, saj so vendar moji starši! In le zakaj zblaznim, ko me pošljeta v utico med zvezke? Ker sem ničkolikokrat že dokazala, da mi ni vseeno. Ker sama zelo dobro vesta, da se bom učila. Še predobro se zavedam, da si sama krojim usodo in skrbim za lastno prihodnost. Če uspeh ne bi igral pri meni tolikšne vloge, se pač ne bi učila. Zaradi mene se lahko vsi postavijo na glavo, cepetajo, mi grozijo in si pulijo lase. Kdo bo poskrbel za mojo prihodnost, če ne sama? In kdo bo pomagal staršem po strašnem šoku, če čez deset let ne bom imela za kruh? Koga bom razočarala, če ne sebe in svoje bližnje?

No, recimo, da se gremo kdo je zrelejši in odgovornejši. In pametnejši. Vedno sem bila mnenja, da ti lepota popolnoma nič ne koristi, če ne premoreš niti trohice inteligence. Ampak, če si pameten, potem veš, da se po ulici ne moreš sprehajati v cirkuškem kostumu, kajne?  Če smatraš, da je Barack Obama pridelovalec piva, si potem neumen? Ne, samo nerazgledan. Kje je torej meja?

Šolarjem je težko. Nenehno so pod pritiski okolice in svojega notranjega občutka;  zato samozavest nenehno niha. Izobrazba pa je seveda izrednega pomena. Če študiraš, si gospod. Če zabušavaš, boš čez nekaj let pobiral pasji drek v parku. Tako naj bi bilo. Ampak v mladih letih izobrazba niti ni ključnega pomena. To postane šele potem, vendar je takrat že prepozno. Takrat, ko že jamraš nad velikanskimi številkami računov in premajhno plačo. Ampak plača bo za vse nas itak vedno premajhna.

Počasi se mi prikazujejo sledi moje prihodnosti. Želim slediti svojim sanjam. Sliši se precej sanjavo in neresnično, kaj? Ampak le kako se naj podredim kriterijem moderne ženske, ustrežem drugim in sem ob vsem tem še srečna? Ni namreč samoumevno imeti službo in biti ob tem še srečen. Saj imaš službo, kaj še več hočeš! Pa ni ravno tako. Nikoli ne bomo povsem srečni. Vedno bo nekje obstajalo nekaj boljšega, nebeškega in nedosegljivega. Če pa bomo to stvar po naključju dobili, pa si bomo spet zaželeli nekaj drugega; v naših mislih lepšega. Začaran krog.

Rada bi, da bi bil nekdo ponosen name. In rada bi, bi da se bo nekoč za mano šepetalo: ˝Glej, to pa je tista, ki je že diplomirala.˝

Mogoče mi bo uspelo. In upam, da Obame nikoli ne bom enačila z mesarji ali pesniki.

  • Share/Bookmark