Pomisleki


Lepa si

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 27.09.2008

Sključena od mraza, s prekrižanimi nogami in prezeblimi prsti, ki jih vztrajno tiščim v žep, svoj pogled usmerjam v motno steklo jutranje rose. Zvoni mi telefon. Ne slišim. Gledam kako kapljica polzi po umazanem steklu. Počnem na videz nekaj popolnoma nepomembnega.

S hrbtom se naslonim na steklo in napol v snu, na zanemarjeni postaji zgodaj zjutraj, čakam avtobus. Oči se mi solzijo in dvakrat pomežiknem. Razmišljam o današnjem dnevu. Kaj me čaka. Kaj moram narediti. Strah me je. Pri tem me zmoti ženska. Pogledam njen obraz. Oči ji živčno švigajo sem ter tja. Začutim njeno nelagodnost, napetost, naveličanost življenja. Nekaj ji manjka. Premeri me od glave do pet, se namrgodi in sede. Lep, mladostno svež obraz mi sporoča, da je mlada; da ima še celo življenje pred seboj, ki samo čaka, da ga zagrabi. O nečem mrzlično razmišlja. Divje misli se ji podijo po glavi, skačejo in se med seboj prepletajo. Stisne ustnice. Nekaj jo tišči. Rabi pomoč, a si noče tega priznati. Kriči, a noče, da bi jo kdo slišal. Potem prižge cigareto. Povleče in dim se spremeni v oblaček. Na videz se sprosti. Podrobneje si jo ogledam. Grdo pobarvani lasje so nemarno speti v figo. Oblečena v razvlečen zgornji del trenerke s kapuco in kavbojke. Nisem pozorna na čevlje. Prav verjetno so umazani; kakor je umazana njena duša, njena načeta negotovost vase, njena dejanja. Še zadnjič povleče cigareto in jo ugasne. Vstane. Šele zdaj opazim. Piškoti in čokolada so prav očitno del njene zadnjice in bokov. Zdaj mi je jasno.

Neznana ženska je v meni vzbudila posebno zanimanje zaradi značaja, ki ni niti malo nenavaden ali redek. Presneto pogost pri čudovitih, po svoje nenavadnih in posebnih deklet ali žensk, ki jim manjka nekaj ključnega. Samozavest. Razmišljanje s trezno glavo, prepričanost in zaupanje vase in svoja dejanja. Kdaj bomo ženske snele svojo masko in se sprejele? Kdaj se bomo pogledale z nasmehom in si brez kančka sarkazma rekle, da smo lepe že zato, ker smo ženske? Posebne in neponovljive? Se uredile zase, skrile domnevne pomanjkljivosti in poudarile mnoge vrline, ki se jih morda sploh ne zavedamo?

Moških morda nikoli ne bom popolnoma razumela, a nekaj je, v kar sem popolnoma prepričana. Ne marajo našega jamranja. Kdo pa bi nas poslušal kako se pritožujemo prek in čez v nedogled zaradi malenkosti, ki jih drugače sploh ne bi opazil? Njegova si. Če je s tabo, ti zanj in on zate žrtvuje prosti čas, te razveseli in včasih razjezi, te greje in je tam, ko to potrebuješ, te ima rad. Všeč si mu. On je izbral tvojo zadnjico, trebušček in nos. Nisi popolna. On tudi ne. Rada ga imaš in on ima rad tebe, zato utihni in ga raje poljubi.

Na prenatrpanem avtobusu si najdem sedež. Mrzel, trd sedež in avtobus, ki se zatrese vsakič, ko se zaustavi pri rdeči luči in me vrže na rit ob ovinku. Vsaj deset različnih vonjev, ki jih zavoham, različni pogovori, ki sem jim priča in pločevinaste škatle na cestah, ki jih gledam. Vsako jutro znova. In okrog mene je nešteto negotovih deklet iz avtobustene postaje. Ki so tako lepe.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.