Pomisleki


Hvala, ker kadite

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 27.10.2008

Voham cigaretni dim. Nekdo je pravkar ugasnil cigareto, jo vrgel na tla in brezbrižno odšel. Nočem se obrniti, da bi mu pogledala v obraz in ga premerila od nog do glave. Je eden izmed mnogih.

Včasih se mi je kajenje zdelo tako frajersko. Tako kul. Da je prav tisto, kar je prepovedano najslajše. A vendar je skozi oči nedolžnega otroka svet popolnoma drugačen. Pogrešam otroško brezskrbnost, ko sem se spraševala zakaj je nebo modro in zakaj ptice letijo, zakaj ladje ne potonejo. Ta čas se je za vedno nekje izgubil, s seboj odnesel vso svojo igrivost in iskrenost.

Svojega zgodnjega otroštva se ne spomnim prav dobro. Vem, da so bila poletja najlepša, a nekateri dogodki so se mi popolnoma izbrisali iz spomina. Oba starša sta nekoč kadila kot za stavo. Tata morda iz principa. Ob kavi in dobri debati, kakor je rekel sam ali morda samo zato, ker so kadili vsi tisti s katerimi se je družil. Pravzaprav je kadil čisto na svoj način. Cigareta mu je pristajala. Morda samo zato, ker je južnjak. Ker tam pač vsi kadijo, v nedogled srkajo kavo in pričajo, pričajo in pričajo. In kuhinja nekoč pač ni bila kuhinja, če ni bila vsa zakajena, pomivalno korito polno ogorkov in podstavek pri kavi ves črn od pepela. Mama je ponavadi kadila na balkonu iz čistega dolgčasa in čudaškega mnenja, da ne sme biti izjema. Pfaa. Potem je nehala. Mesec dni kasneje je polna podivjanih misli spet prižgala cigareto. Ne spomnim se koliko sem bila takrat stara, a dovolj, da sem vedela, sa dela nekaj narobe. Izrgala sem ji cigareto iz ust in ji rekla naj tega ne počne. Od takrat naprej ne kadi več.

Razmišljam kaj nas pravzaprav pripelje do tega, da z neko stvarjo začnemo. Zakaj recimo zjutraj vstanemo, si umijemo zobe in se oblečemo? Zakaj skuhamo kosilo? Ampak, razmisli. Zakaj nekdo kadi? Ima sploh kakšen smisel, morda posledico, ki jo lahko označimo kot dobro? Lahko bi ponovila že stokrat slišana in do konca zlajnana dejstva, pa ne bom, ker se točno to pričakuje. Kako škoduje zdravju. Da je drago in blesavo. Kakor tudi milijon drugih stvari, seveda.

Ne obtožujem in ne podcenjujem. Kadiš? Kadi. Prav nič me ne briga. Vendar vsaj priznaj si. Nikar ne reci, da to počneš samo včasih, ne izgovarjaj se, da nočeš biti izjema. Ali reva. To namreč si, če kadiš zato, ker hočeš, da te sprejmejo. Ker pač ne moreš reči ne, ko te nekdo povabi na čik. Ne moreš reči, da ne kadiš, kajne? Bi zvenelo preveč prvošolsko in otročje? In nekaj ti povem. Nisi popolnoma nič več, tudi frajer nisi in smiliš se mi. Odvisen si namreč od blesave palčke.

Mogoče bom tudi jaz nekoč kadila. Navadna tepka bom, ki je začela iz čistega dolgčasa, ni mogla nehati in je ves čas v iskanju bednega izgovora. Ljudje se spreminjamo. Rastemo. Stvari, ki so se nam nekoč zdelo blazno pomembne, počasi izgubljajo svojo vrednost.  Za seboj vlečemo polno vrečo izkušenj, ki se iz dneva v dan polni, dokler ne začne pokati po šivih. Morda je prav, da ima vsak od nas kakšno razvado, ki se ji ne more upreti. Piškot, čokolado. Ali cigareto.

Bi? Ne, hvala. Pa nič. Iz škatlice vzame cigareto, jo za trenutek podrži med prsti, da v usta in jo prižge. Pomenljivo se mi nasmehne. Obrnem se in odidem s cigaretnim dimom v laseh.

  • Share/Bookmark

V iskanju

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 26.10.2008

Tako zelo nas otežuje razmišljanje o tem kaj reči, kako se obnašati in kaj obleči, da bomo druge impresionirali in navdušili do onemoglosti, da pozabimo na lastna občutja in mnenja. Na kaj pomislimo, ko nekdo izgovori naše ime? Se kakor bedaki začnemo ozirati naokoli in nas je strah, da smo ga nekje polomili? Se razveselimo tega, da nas končno nekdo potrebuje ali bi ga najraje zadušili s pokovko, ker nam bo zastavil neumno vprašanje in samo tratil naš čas, ki ga imamo pravzaprav na pretek, le delamo se zaposlene in pomembne? Smo ponosni nase, kljub vsem napakam in neumnostim, ki smo jih storili?

Gritem nohte. Ne pospravim mize. Stvari ne rešujem sproti in si grem strašno na živce, ker točno vem, da se bom potem tolkla po glavi. Prav sram me je, ker slaba dva meseca nisem prebrala nobene knjige, zdaj po celi večnosti spet pišem; moj besedni zaklad pa kar hrepeni po novih zgodbah in skupaj z domišljijo prav strašljivo niha. Iščem besede, a jih ne najdem. Kakor velik bav bav visijo v zraku in nikakor ne morem izraziti svojih občutij tako kot bi si želela. Niti sanja se mi ne kateri kotiček bi zapolnila, kaj bi rekla, če bi sedela ali samo stala.

Veliko preveč razmišljam in se obremenjujem. Tudi s tistimi popolnoma nepomembnimi stvarmi, ki jih premlevam, dokler me v postelji ne zmanjka. Kako zelo si grem na živce, ko sem tečna. Ko bi vsakemu do grla potisnila skalpel, samo zato, ker je bila kava grenka. Ko vem, da ne delam prav, da sem spet preveč črnogleda in si govorim, Katarina, nehaj že, daj drugim priložnost in zapri gofljo. Kako bi se zlasala, ker včasih pomislim, da ne bom zmogla in da je nekaj zame preveč. Ker vem, da zmorem vsaj še enkrat toliko, ko rečem, da imam vsega dovolj, pa še kar drezam vase in se mučim do onemoglosti. Na živce si grem, ko nisem z ničemer zadovoljna, sem namrgodena in se obnašam kakor, da bi mi pod nos potisnili smrdljivi sir. Zakaj se vedno izgubim v iskanju jaza?

Zadnje čase veliko premišljujem o iskanju zadovoljstva in sprejemanju lastnih občutkov in želj. Pa se vedno znova vprašam o lastni indentiteti. Sem sicer na dobri poti, da odkrijem skrivnost, a se vedno nekje na pol poti izgubim in zatavam.

Velikokrat sem postavljena pred odločitvijo ali naj bom tiho ali naj vendarle povem svoje mnenje. Ljudje se bojimo zaprašene resnice. Ravno zato se moram včasih ugrizniti v jezik do krvi, da bi resnica ostala za zapahnjenimi vrati ječe in ne bi pobezljala v ušesa, ki je nikakor nočejo slišati. Jao, kolikokrat me je že prejelo, da bi nekoga nekam poslala, mu v obraz pljunila besede, ki bi ga zaskelele, ker bi vedel, da so tako zelo resnične, le priznati si ni hotel. Kako si želim. Vendar vem, da boli. In le zakaj bi se spuščala na njegov raven?

Obljubila sem si, da ne bom nikoli več dovolila, da me kdorkoli ponižuje. Prav tako ne bom dovolila, da bi me besede tepcev s pametjo poljske miši prizadele. Ljudje imajo prav neverjeten nagon izražanja mnenja in trosenja nepotrebnih, neumestnih komentarjev za katera jih nihče ni prosil. Tudi jaz to včasih počnem, a se pred večjo katastrofo še pravočasno zaustavim. Nekateri tega pač ne zmorejo.

Razvila sem prav zastašujočo lastnost, ko točno vem o čem nekdo razmišlja v danem trenutku in kaj si misli o mojih pravkar izrečenih besedah, dejanjih in na splošno o meni. Ne govorim le o osebah, ki jih zelo dobro poznam, temveč tudi o popolnih neznancih. In to je naravnost grozljivo. Ždenje na straniščni školjki, da bi naključno slišala ali me kdo obrekuje, je popolnoma odveč. Hinavski ljudje me neverjetno hitro najdejo. Zakaj lažeš in na veliko hvališ čevlje, ko pa vidim, da se ti gnusijo? Naravnost smešno ob vsem tem pa je, da mi je popolnoma vseeno kaj si nekateri pomilovanja vredni osebki o meni mislijo. Jaz vem kaj sem. In to je edino kar šteje.

Nihče ne pomisli, da največ časa preživimo prav sami s seboj. Zato je pomembno, da se končno začnemo sprejemati. Kako lahko pričakuješ, da te bo nekdo sprejel in te imel rad, če pa še sam sebe nimaš in o sebi misliš samo najslabše?

  • Share/Bookmark

Sreča

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 4.10.2008

Že ves teden si grem po malem na živce. Sama sebi najedam in bojim se, da sploh ne vem zakaj. O nečem razmišljam. Nekaj počnem pa ne vem zakaj. Potem spet razmišljam. Nekaj hočem. Ne morem se odločiti kaj.

Oziram se naokoli in se vprašam ali so izpolnjeni vsi pogoji za lastno srečo. Pa si kar ne upam priznati, da sem srečna. Kakor bi se nečesa bala. Zakletosti. Ker sreča pač ni nekaj samoumevnega. Prenehala sem verjeti v nemogoče stvari in skoraj popolnoma zabrisala sledi otroške naivnosti. Tlesknila sem s prsti in zabloda je izginila, ni pa nujno, da se ne bo vrnila. Še vedno so stvari o katerih nimam pojma in jih šele spoznavam, se učim in kakor majhen otrok na široko odpiram oči. Vendar še vedno verjamem. Vedno mi ostane malo upanja, čeprav si tega nočem priznati. Verjamem v dobre ljudi, ki delajo in učijo dobro. Kljub vsemu, tudi v lepoto življenja. Verjamem v upanje, ko slednje že vsem poide in se temni oblaki kar nočejo razkaditi. Verjamem, da je sreča stvar odločitve in ne naključja. Posledica naših uspehov.

Osrečujejo me drobne, majcene stvari, ki se zdijo na prvi pogled popolnoma nepomembne. Pa ni tako. Pravzaprav so prav malenkosti tiste, zaradi katerih se počutim izpopolnjeno, pa naj bo to karkoli. Čudovite fotografije, ki za seboj nosijo zgodbo in jo lahko v nedogled napletam in vlečem. Mamljiva kava v soboto zjutraj sredi mesta, ki je skoraj prazno. Dež. Filmi s sporočilom. Knjige z dobrimi zgodbami. Čokoladne kroglice zavite v prasketajoč papir. December. Moj mesec. Novoletni kič, ki ti šele januarja začne najedati. Dolgi pogovori o vsemogočem z osebo, ki ti nekaj pomeni in za katero veš, da te ne bo obsojala tudi, če pametuješ v nedogled. Občutek, da si nekaj naredil prav. Da je morda nekdo ponosen nate. Besede bližnjega, ki te potolažijo in v katere s časom začneš tudi sam verjeti.

Sreča. Odvisna od vseh mogočih okoliščin, na katere na prvi pogled nimamo nobenega vpliva. Vendar dobro premisli. Kaj lahko storiš za lastno srečo? Veliko. Prenehaj se mučiti. Lahko si srečen.

  • Share/Bookmark

Nekaj zase

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 4.10.2008

Že nekaj dni vztrajno ugotavljam, iščem in brskam po svoji notranjosti ter se trudim dognati česa pri drugih ne maram, sovražim, preziram ali jočem od groze. Sama imam namreč ogromno drobnih, majcenih napak, ki se jih včasih sploh ne zavedam. Ampak so tu. Predvsem preveč razmišljam. Preprosto zato, ker se bojim napačne odločitve. Cincam. Misli vlečem v nedogled in včasih sploh ne morem naprej, ker me nekaj muči. Potem prižgem luč. In spet poskušam zaspati.

Obkrožajo me ljudje, ki se med seboj tako zelo razlikujejo, a so pravzaprav enaki, le da nihče izmed njih tega ne opazi. Ker švigne mimo njih kakor iskrica in se redko kdaj vrne.

Ne maram, da se ima nekdo za nekaj več. Da je v svojo inteligentnost tako prepričan, da še sam sebi skoraj ne verjame, ob enem pa druge, ki morda na prvi pogled nimajo dovršenih razsežnosti, daje v nič in jih zaradi takšnih ali drugačnih lastnosti zaničuje.

Ljudje imamo zaprno navado, da predalčkamo in posplošujemo. Vsi to počnemo; nekateri po tihem in pri sebi, drugi spet na glas. In tisti, ki to počnejo na glas so za druge veliki šovinistični prašiči. Kaj je pravzaprav popolnoma normalno.

Na splošno smo veliki hinavci. Nikoli ne smeš verjeti človeku, ki reče, da mu ni mar kaj si mislijo drugi. Verjetno za to kaj bodo rekli drugi sama skrbim precej manj kot nekateri. Le rekdo kdo me prepriča, da nekaj počnem narobe, ker se sama dobro zavedam svojih napak. Če vem, da nekaj delam dobro in sem v to prepričana, lahko vsi pokažejo s prstom name in me vseeno ne bo nič omajalo. Sledila bom sebi.

Na splošno sem en čudak. Pa to sploh ne bi bilo tako zaskbljujoče, če se takrat ne bi počutila najboljše. Ugriznem se v ustnico in se sprašujem ali je sploh kaj resnice v tem, da te pri drugih motijo ravno tiste stvari, ki te pri sebi. Pa spet razmišljam. Že spet.  Spet to počnem. Sama sebi grem na živce.

Nekdo mi je rekel, da ga navdihujem. Da sem posebna. Da imam pamet in lepoto. Pa mu poskušam verjeti.

  • Share/Bookmark