Pomisleki


V iskanju

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 26.10.2008

Tako zelo nas otežuje razmišljanje o tem kaj reči, kako se obnašati in kaj obleči, da bomo druge impresionirali in navdušili do onemoglosti, da pozabimo na lastna občutja in mnenja. Na kaj pomislimo, ko nekdo izgovori naše ime? Se kakor bedaki začnemo ozirati naokoli in nas je strah, da smo ga nekje polomili? Se razveselimo tega, da nas končno nekdo potrebuje ali bi ga najraje zadušili s pokovko, ker nam bo zastavil neumno vprašanje in samo tratil naš čas, ki ga imamo pravzaprav na pretek, le delamo se zaposlene in pomembne? Smo ponosni nase, kljub vsem napakam in neumnostim, ki smo jih storili?

Gritem nohte. Ne pospravim mize. Stvari ne rešujem sproti in si grem strašno na živce, ker točno vem, da se bom potem tolkla po glavi. Prav sram me je, ker slaba dva meseca nisem prebrala nobene knjige, zdaj po celi večnosti spet pišem; moj besedni zaklad pa kar hrepeni po novih zgodbah in skupaj z domišljijo prav strašljivo niha. Iščem besede, a jih ne najdem. Kakor velik bav bav visijo v zraku in nikakor ne morem izraziti svojih občutij tako kot bi si želela. Niti sanja se mi ne kateri kotiček bi zapolnila, kaj bi rekla, če bi sedela ali samo stala.

Veliko preveč razmišljam in se obremenjujem. Tudi s tistimi popolnoma nepomembnimi stvarmi, ki jih premlevam, dokler me v postelji ne zmanjka. Kako zelo si grem na živce, ko sem tečna. Ko bi vsakemu do grla potisnila skalpel, samo zato, ker je bila kava grenka. Ko vem, da ne delam prav, da sem spet preveč črnogleda in si govorim, Katarina, nehaj že, daj drugim priložnost in zapri gofljo. Kako bi se zlasala, ker včasih pomislim, da ne bom zmogla in da je nekaj zame preveč. Ker vem, da zmorem vsaj še enkrat toliko, ko rečem, da imam vsega dovolj, pa še kar drezam vase in se mučim do onemoglosti. Na živce si grem, ko nisem z ničemer zadovoljna, sem namrgodena in se obnašam kakor, da bi mi pod nos potisnili smrdljivi sir. Zakaj se vedno izgubim v iskanju jaza?

Zadnje čase veliko premišljujem o iskanju zadovoljstva in sprejemanju lastnih občutkov in želj. Pa se vedno znova vprašam o lastni indentiteti. Sem sicer na dobri poti, da odkrijem skrivnost, a se vedno nekje na pol poti izgubim in zatavam.

Velikokrat sem postavljena pred odločitvijo ali naj bom tiho ali naj vendarle povem svoje mnenje. Ljudje se bojimo zaprašene resnice. Ravno zato se moram včasih ugrizniti v jezik do krvi, da bi resnica ostala za zapahnjenimi vrati ječe in ne bi pobezljala v ušesa, ki je nikakor nočejo slišati. Jao, kolikokrat me je že prejelo, da bi nekoga nekam poslala, mu v obraz pljunila besede, ki bi ga zaskelele, ker bi vedel, da so tako zelo resnične, le priznati si ni hotel. Kako si želim. Vendar vem, da boli. In le zakaj bi se spuščala na njegov raven?

Obljubila sem si, da ne bom nikoli več dovolila, da me kdorkoli ponižuje. Prav tako ne bom dovolila, da bi me besede tepcev s pametjo poljske miši prizadele. Ljudje imajo prav neverjeten nagon izražanja mnenja in trosenja nepotrebnih, neumestnih komentarjev za katera jih nihče ni prosil. Tudi jaz to včasih počnem, a se pred večjo katastrofo še pravočasno zaustavim. Nekateri tega pač ne zmorejo.

Razvila sem prav zastašujočo lastnost, ko točno vem o čem nekdo razmišlja v danem trenutku in kaj si misli o mojih pravkar izrečenih besedah, dejanjih in na splošno o meni. Ne govorim le o osebah, ki jih zelo dobro poznam, temveč tudi o popolnih neznancih. In to je naravnost grozljivo. Ždenje na straniščni školjki, da bi naključno slišala ali me kdo obrekuje, je popolnoma odveč. Hinavski ljudje me neverjetno hitro najdejo. Zakaj lažeš in na veliko hvališ čevlje, ko pa vidim, da se ti gnusijo? Naravnost smešno ob vsem tem pa je, da mi je popolnoma vseeno kaj si nekateri pomilovanja vredni osebki o meni mislijo. Jaz vem kaj sem. In to je edino kar šteje.

Nihče ne pomisli, da največ časa preživimo prav sami s seboj. Zato je pomembno, da se končno začnemo sprejemati. Kako lahko pričakuješ, da te bo nekdo sprejel in te imel rad, če pa še sam sebe nimaš in o sebi misliš samo najslabše?

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na 'V iskanju'

Naroči se na novice preko RSS ali Trackback na 'V iskanju'.

  1. ignis pravi,

    27.10.2008 ob 00:01

    Si kdaj pomislila, zakaj smo ljudje iznašli glasbo? Morda zato, ker nas ponese v neke druge svetove, kjer smo tam zares mi, takšni kakršni dejansko smo, brez mask, pomembnosti, pomanjkanja
    časa… Kdaj zares srečamo sami sebe, gole, brez obleke, z vsem tovorom, osamljenostjo, solzami?
    Kje je sploh naša pomembnost, stalni status v družbi, prikrivanje in zatajevanje našega pravega jaza? Ko bi rad bil nekdo drug, faca, pa nisi, ker si navaden bednik, ki si nočeš priznati, da veljaš toliko, kolikor imaš ljubezni in delaš dobro ljudem, živalim stvarem. Ker se bojiš napraviti spremembo in se skrivaš pred ljudmi. In tako spoznaš, da šteje poštenost in odkritost, ne glede na grozne poglede soljudi. In z Adijem zapojemo: Vse pesmi, začenši z Jazom in ogledalom…

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.