Pomisleki


Zabava v slogu leta 1929

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 28.12.2008

V teh prednovoletnih časih je nakupovanje dojeto kot zelo nemoralno početje. Težko se je pač udariti po prstih, ko te recesija objema iz vseh strani, k tebi steguje prebledele prste in iz žepov stresa še zadnje cekine, tako da ostaneš gol, bos in brez prebite pare. Plesočim Božičkom, lučkam, kroglicam in ostalemu novoletnemu kiču, se je pa težko upreti. Vsem okraskom lanskega leta, ki jih skrivamo na podstrešju navkljub.

Tesnoba pred prihodnostjo, se v srhljivem času potrošništva zanimivo povezuje z užitkom. Stojimo v dolgih vrstah, kupujemo darila, hrano, oblačila, ki jih z vsakim nakupom nemočno tiščimo na zaprašene obešalnike, okraske in vse kar k temu spada. Pravega snega seveda od nikoder ni. S tremi snežinkami to zimo, se pač ne mislim zadovoljiti in od veselja vzklikati. 

Prav vsako leto glasno jamram in se nad decembrom zmrdujem. Pa čeprav ga imam globoko, ampak zares čisto nekje na dnu, rada. Ljudje smo takrat najbolj smešni. Kričimo, se prerivamo, stojimo, čakamo in se smešimo v dolgih vrstah, da bi kupili nekaj, kar pravzaprav ne potrebujemo. No, daj. Naredi to. Poglej že enkrat v košaro in se vprašaj, kaj od tega zares potrebuješ. Zagotovo ne potrebuješ še ene šminke. Dobro veš, da imaš doma še tri, ki so še skoraj cele. In s pasjo hrano psa samo razvajaš. Tudi čokolado lepo pospravi nazaj. Ostal ti je še velikonočni zajec za krizna obdobja.

Televizijski program pa je letos prav beden. In prebada me močan dvom, da je bil lansko zimo povsem enak. Trgovine so okrašene že od novembra, zato me praznični duh ni prav nič presenetil. Tudi plastična jelka soseda na hodniku in lučke, ki so popolnoma vsako leto enake, niso čisto nič spodbudnejše. In potem zaslišiš pok. Pa spet. Pa spet.

Tudi če postane gospodarska kriza besedna zveza leta in tudi, če preseže divjo domišljijo in zruši vsa pričakovanja, je še vedno tu. Nihče ne ve kako dolgo še bo in do kam bo šla. Navadni smrtniki lahko le nemočno opazujemo kako se ruši svet arogantnim borznim posrednikom, ki so si še do nedavnega polnili žepe. Finančna kriza, ki se vedno bolj spreminja v realno, bo s seboj prinesla tudi mnogo krivic. Krizna obdobja jih namreč vedno.

Pa vesele praznike vam želim!

  • Share/Bookmark

Dragi Božiček!

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 21.12.2008

Letos sem malce pozna. Saj veš, opravki. Popolnoma nepomembni sicer, a kot se za božične praznike in ves novoletni kič spodobi, tudi letos neizbežni. Tako sumljivo utrujajoči, da zvečer padeš v posteljo in nikakor ne moreš zaspati, ker razmišljaš kaj vse je treba še postoriti. Do onemoglosti se premetavaš po postelji, nato prižgeš luč, zijaš v poster ter ugotoviš, da je prilepljen poševno. In prav vse to zaradi melenkosti, ki so v življenju popolnoma nepomembne, le ljudje delamo iz njih velik bum. 

Verjamem, da si v tem času zelo zaposlen in jaz ti dela nikakor nočem otežiti. Vendar nikar si ne delaj utvar in ne misli, da si tako zelo pomemben. Ker to nisi. Samo pomisli na vse slabe stvari letošnjega leta, ki si nam jih prinesel. In kje za vsaga je sneg? Samo ozri se naokoli; letošnjega božičnega darila se prav gotovo ne bo mogel razveseliti vsak otrok. Si kaj ukrenil? Ne!

Priznaj vsaj, da sem bila celo leto že prav sumljivo pridna in nikakor nimam namena ostati brez darila. Pa saj to veš. No, vsekakor si darilo med drugim zaslužim tudi zato, ker ti gospodarski krizi navkljub pišem. In nikar ne zavijaj z očmi, ne popravljaj si kape in se gubaj čela. Prav ti si nam to zakuhal. Ti in tvoji jeleni! Le kakšno leto si nam prinesel?! Naj te samo spomnim; že drugič si pomešal darila. Nikakor si nisem želela mrežastih nogavic in božičnih pesmi Alfija Nipiča. Saj ne počneš tega namerno, kajne? Nikar se ne izmikaj! Vendar, če letos vse napake popraviš, ti mogoče še odpustim. Pa saj vem, da se trudiš. Pravzaprav se mi niti to, da je lanskoletno darilo prišlo s petdnevno zamudo ne zdi tako katastofalno, kot to, da je prišlo s hitro pošto! Zato ne pričakuj piškotov. Tako ali tako oba dobro veva, da ti je kostum z vsakim letom bolj tesen. Prav, obljubim ti, da ne bom povedala nikomur, vendar le pod pogojem, da napneš vse moči in ustvariš leto 2009 kar se da prijetno. Leto 2008 je bilo polno nepričakovanih obratov, prelito s čustvi, ovito v skrivnosti in z željo na boljše čase. Naj bo letošnje brez preprirov, pretiranega pompa okog nove vlade ali kakšne podobne bedarije, zdravo, predvsem pa naj bo naslednji december vsaj malo zasnežen, kakor se spodobi.

Kot Božiček zagotovo veš, da imam jutri rojstni dan. In prav smešno je, da je december kar švignil mimo mene, ne da bi mi pustil, da zadiham s polnimi pljuči. Kar naenkrat je bilo mesto okrašeno, vsi so pisali čestitke in se spraševali, kje bodo preživeli novo leto. Kaj?! Pa saj še ni december! O ja, pa je. Kot vsako leto poln kiča in v pričakovanju snega, ki pa ga ni od nikoder. Sicer pa se, dragi Božiček že dlje časa sprašujem o pravem smislu božiča. Niti ne pomisli na to, da bi mi na vest trkal z moralnimi načeli, češ da je ob mizi zbrana vsa družina. Pri nas tega pač ni. No, seveda je lepo, če se nekdo spomni nate in te razveseli z darilom, ne glede na vrednost. Vendar kakšen je smisel zapravljanja denarja in kupovanja daril staršem z denarjem, ki je itak njihov? In tisto tekmovanje po tihem kdo je zapravil več in dobil več, je tudi čisto blesavo. Morda se sliši narejeno, vendar Božiček, vsaj tokrat poskrbi, da bodo božič občutili vsi otroci; na takšen ali drugačen način. Nikar spet ne zavjaj z očmi! Ni čisto nemogoče, le potrudi se. In če dobro pomislim, darila mogoče sploh ne potrebujem. Pa čeprav sem bila pridna.  

Pestijo me mnoge tegobe in res bi ti rada prizanesla, vendar še nekaj je. Če imaš ti prste vmes, da sem oblečena, načeloma srečna in zdrava ter na toplem, bi bilo pošteno, da ti vsaj pomežiknem, če mi gre beseda hvala težko z jezika.

V pričakovanju, da boš pismo prebral in pričaral božič kot se spodobi,

tvoja Božička

  • Share/Bookmark

Talenti in srednja šola

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 6.12.2008

Nesposoben sem. Nisem vreden ljubezni. Vedno naredim nekaj narobe. Nimam talentov. Sliši se tako znano.

Vedno sem se izogibala spremembam. Bala sem se. Nisem imela poguma in niti želje, da bi spremenila nekaj, kar je bilo dobro, pa bi vedno lahko bilo boljše. Tako neodločna sem. Bojim se, da bi naredila napako in jo kasneje obžalovala. In potem postanem majhna. Skrčim se v drobno, nevidno piko. In počutim se prekleto usrano.

Že dalj časa me spremlja ta pomilovanja vreden občutek naveličanosti, razočaranja in prikritega obupa. Vedno s sklonjeno glavo, krivimi ustnicami, odsotnim pogledom. Ko sem z mislimi nekje drugje, odsotna, odrezana od podivjanega sveta.

In potem me zadane strah in trepet srednje šole. Na zvon obesijo velikanska pričakovanja iz vseh strani. Razočaranje, strah; kmalu se pojavi občutek, da si nesposoben in neumen. Začneš se primerjati z drugimi, iščeš vse mogoče izgovore in napake tam, kjer jih ni. Tvoj sošolec postane vase zagledani badak in ti se pričneš spraševati ali sem resnično spadaš. Še vedno se počutiš tuje. Pišeš test, v mislih seštevaš točke in se počutiš blesavo in idiotsko. Potem dobiš tri pri najljubšem predmetu in začne se ti podirati svet sanj in upanje, da imaš sploh še kakšen talent, izgine kot milni mehurček. Pa pričakovanja staršev. Pri njih odličen uspeh v gimnaziji pač ni navadna in blesava iluzija. Postaneš čudak in grebator, ker nisi zadovoljen s trojko v prvem letniku gimnazije. Nato se začneš spraševati, če to morda tudi si.

Vedno sem se težko sprijaznila z neuspehi. Zamižala sem na oko in resnici nikoli nisem upala pogledati v oči. Ampak vedno sem bila nekje spredaj in to pač ni bilo potrebno. Če sem lahko, sem naredila vse, da bi bilo rezultati še boljši. Nisem se odrekla uspehu, ker se mi pač ne bi dalo. Vedno se mi je moralo. Pač pa  nikoli nisem bila zadovoljna sama s sabo in s svojimi dosežki. Pravzaprav sem v grobem nesramna, kritična in zahtevna tečnoba, ki v vsakem vidi nekaj slabega. Pa ne zato, ker ponavadi tako tudi je, ampak preprosto zato, ker ne verjamem, da ima nekdo lahko izključno dobre lastnosti. Če kupim torej čudovite steklene kozarce, bo zagotovo nekaj, kar ne bo dobro. Pa naj bo to le etiketa, ki so jo neumno prilepili na steklo in potem praskaš in praskaš, pa se sled še vedno pozna.

Pojavi se idiot in reče, da od štiriletnega gimanazijskega šolanja ne bom imela nič. Nobenega poklica ali izobrazbe s katero bi lahko šla delat; le splošno zanje. Kdo pa pravi, da je človek pri osemnajstih letih sposoben opravljati poklic za mesečno plačo? In kdo pravi, da si želim poklica frizerke, mizarja ali peka? In ali sem pametnejša od nekoga, ki obiskuje poklicno šolo? Načeloma bi to lahko bila, ni pa nujno. Imam pa zagotovo višje cilje.

Začneš se spraševati, če si za gimnazijo zares dovolj dober. Kaj delaš narobe in kje so sadovi tvojega dela. Sploh se ne spomnim, kdaj sem bila nase resnično ponosna. Ne spomnim se, kdaj sem čutila, da sem nekaj naredila dobro, kar bi bilo vredno pohvale. Človek jo namreč potrebuje, da lahko dobro dela. Le zakaj bi se trudil, če je vse delo zaman? In kako dober občutek je, ko ti nekdo reče, da si nekaj dobro naredil, povedal ali le, da mu je všeč nekaj, kar je tvojega.  

Zakaj ne morem biti preprosto zadovoljna? Ne tako prekleto zazrta v najvišje vrhove uspehov. Pa kaj, če sem dobila tri. Pa kaj če ne znam narediti kolesa in me profesor športne vzgoje smatra za nesposobno. Sprememba pač, je lahko edini izgovor.

Mogoče se res smilim sama sebi. Mogoče, res pretiravam in se sliši smešno. Mogoče sem res preveč nostalgična in se nočem prilagoditi. Verjetno sem tudi sama kriva in odgovorna. Ampak to še ne pomeni, da se moram počutiti zaradi tega bolje.

Učit se grem. To je tudi edino, kar v zadnjem času počnem, pa naj se sliši še tako psihopatsko.

  • Share/Bookmark