Pomisleki


Talenti in srednja šola

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 6.12.2008

Nesposoben sem. Nisem vreden ljubezni. Vedno naredim nekaj narobe. Nimam talentov. Sliši se tako znano.

Vedno sem se izogibala spremembam. Bala sem se. Nisem imela poguma in niti želje, da bi spremenila nekaj, kar je bilo dobro, pa bi vedno lahko bilo boljše. Tako neodločna sem. Bojim se, da bi naredila napako in jo kasneje obžalovala. In potem postanem majhna. Skrčim se v drobno, nevidno piko. In počutim se prekleto usrano.

Že dalj časa me spremlja ta pomilovanja vreden občutek naveličanosti, razočaranja in prikritega obupa. Vedno s sklonjeno glavo, krivimi ustnicami, odsotnim pogledom. Ko sem z mislimi nekje drugje, odsotna, odrezana od podivjanega sveta.

In potem me zadane strah in trepet srednje šole. Na zvon obesijo velikanska pričakovanja iz vseh strani. Razočaranje, strah; kmalu se pojavi občutek, da si nesposoben in neumen. Začneš se primerjati z drugimi, iščeš vse mogoče izgovore in napake tam, kjer jih ni. Tvoj sošolec postane vase zagledani badak in ti se pričneš spraševati ali sem resnično spadaš. Še vedno se počutiš tuje. Pišeš test, v mislih seštevaš točke in se počutiš blesavo in idiotsko. Potem dobiš tri pri najljubšem predmetu in začne se ti podirati svet sanj in upanje, da imaš sploh še kakšen talent, izgine kot milni mehurček. Pa pričakovanja staršev. Pri njih odličen uspeh v gimnaziji pač ni navadna in blesava iluzija. Postaneš čudak in grebator, ker nisi zadovoljen s trojko v prvem letniku gimnazije. Nato se začneš spraševati, če to morda tudi si.

Vedno sem se težko sprijaznila z neuspehi. Zamižala sem na oko in resnici nikoli nisem upala pogledati v oči. Ampak vedno sem bila nekje spredaj in to pač ni bilo potrebno. Če sem lahko, sem naredila vse, da bi bilo rezultati še boljši. Nisem se odrekla uspehu, ker se mi pač ne bi dalo. Vedno se mi je moralo. Pač pa  nikoli nisem bila zadovoljna sama s sabo in s svojimi dosežki. Pravzaprav sem v grobem nesramna, kritična in zahtevna tečnoba, ki v vsakem vidi nekaj slabega. Pa ne zato, ker ponavadi tako tudi je, ampak preprosto zato, ker ne verjamem, da ima nekdo lahko izključno dobre lastnosti. Če kupim torej čudovite steklene kozarce, bo zagotovo nekaj, kar ne bo dobro. Pa naj bo to le etiketa, ki so jo neumno prilepili na steklo in potem praskaš in praskaš, pa se sled še vedno pozna.

Pojavi se idiot in reče, da od štiriletnega gimanazijskega šolanja ne bom imela nič. Nobenega poklica ali izobrazbe s katero bi lahko šla delat; le splošno zanje. Kdo pa pravi, da je človek pri osemnajstih letih sposoben opravljati poklic za mesečno plačo? In kdo pravi, da si želim poklica frizerke, mizarja ali peka? In ali sem pametnejša od nekoga, ki obiskuje poklicno šolo? Načeloma bi to lahko bila, ni pa nujno. Imam pa zagotovo višje cilje.

Začneš se spraševati, če si za gimnazijo zares dovolj dober. Kaj delaš narobe in kje so sadovi tvojega dela. Sploh se ne spomnim, kdaj sem bila nase resnično ponosna. Ne spomnim se, kdaj sem čutila, da sem nekaj naredila dobro, kar bi bilo vredno pohvale. Človek jo namreč potrebuje, da lahko dobro dela. Le zakaj bi se trudil, če je vse delo zaman? In kako dober občutek je, ko ti nekdo reče, da si nekaj dobro naredil, povedal ali le, da mu je všeč nekaj, kar je tvojega.  

Zakaj ne morem biti preprosto zadovoljna? Ne tako prekleto zazrta v najvišje vrhove uspehov. Pa kaj, če sem dobila tri. Pa kaj če ne znam narediti kolesa in me profesor športne vzgoje smatra za nesposobno. Sprememba pač, je lahko edini izgovor.

Mogoče se res smilim sama sebi. Mogoče, res pretiravam in se sliši smešno. Mogoče sem res preveč nostalgična in se nočem prilagoditi. Verjetno sem tudi sama kriva in odgovorna. Ampak to še ne pomeni, da se moram počutiti zaradi tega bolje.

Učit se grem. To je tudi edino, kar v zadnjem času počnem, pa naj se sliši še tako psihopatsko.

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na 'Talenti in srednja šola'

Naroči se na novice preko RSS ali Trackback na 'Talenti in srednja šola'.

  1. 1danica 1danica pravi,

    17.12.2008 ob 00:20

    Toliko različnih poti je v življenju, ki te vse pripeljejo do tvojega prostora pod soncem.

    Sama že nakazuješ odgovor na tvoja vprašanja, ki je po mojem mnenju ta: ne oziraj se na druge, v sebi čutiš, kaj je zate prav in tega se drži. Tudi ambicije so zate prave le tvoje lastne.

    Spotoma se poskusi imeti kar se da lepo. Drži se! :)

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.