Pomisleki


Njun odnos

Zapisano pod Moja družina avtor: afnaa, 25.02.2009

Moja starša se imata načeloma lepo. Vsak od njiju predstavlja neko navidezno vlogo. Ali pa se vsaj dela, da jo. Da je seveda pomembna in da jo vestno opravlja. Po značaju se močno razlikujeta. Verjetno že je nekaj na tem, da se nasprotja privljačijo. Morda tudi to, ker drug pri drugem občudujeta lastnosti, ki jih sama nimata.

Ne verjamem, da sta še kaj zaljubljena. Zagotova pa se imata rada in drug brez drugega pač ne moreta. V petnajstih letih zakona se določenih stari naučiš, jih preprosto začneš sprejemati ali jih dojemaš kot samoumevne in se z njimi sprijazniš. Mami očetu do zdaj recimo ni uspelo dopovedati, da je resnično nesmiselno puščati luči prižgane, ko v stanovanju ni nikogar ali odpreti tetrapak mleka, medtem ko sta odprta že dva in še istega v hladilnik pospraviti čisto praznega. Kakor njemu verjetno nikoli ne bo uspelo naučiti mame, kako poslati faks.

Ja, tudi kregata se. Najpogosteje zaradi brezupnih navad in zadnje čase vse pogosteje zaradi denarja. Ko se recimo zaveš, da je recesija po žepih udarila tudi tvojo družino.

Nekaj časa nazaj nista govorila tri dni. Vendar nekje globoko drug drugega razumeta. Se tolažita, če gre kateremu kaj narobe. Drug za drugega skrbita in se močno bojita, da se bo kateremu kaj zgodilo. Da bo bolje, si rečeta. Pa tudi, če je vse popoln nesmisel.

Pridejo dnevi, ko sta tečna. Krivita drug drugega za svoje napake, si najedata, dokler se vsak ne skrije v svoj brlog in razmišlja. Potem oče stopiclja po sobi. Leži na kavču v dnevni sobi in vsakega obtoži največjega zločina, če ga poskuša spraviti na zrak ali mu izmakniti daljinec. Pridejo tudi dnevi, ko se imata lepo. Takrat se ponavadi s skupnimi močmi zarotita proti meni. In takrat sem mrtva.

Imata precejšnjo srečo, da jima ne povzročam prevelikih nevšečnosti. Po moje se tega zavedata in mi data to tudi vedeti. Vsak dan posebej. Pa saj je nekako samoumevno, da imaš starše rad in oni tebe, kajne? Še lepše je, če jima daš to tudi vedeti. In obratno. Kakšen je občutek, ko vidiš svojega otroka odraščati? Ko se sprašuješ, če si mu omogočil vse kar si lahko? Ko se sprašuješ, če ve, kako si nanj ponosen? Ali ve, da ga imaš rad?

Nisem čisto prepričana, kakšna je dobra vzgoja. Pa tudi nisem mati, da bi lahko sodila, kaj sta naredila narobe in kaj prav. Vendar lahko rečem, da sta se potrudila in še vedno se. Čisto človeško se je tudi motiti. Biti sebičen in včasih misliti samo nase. Ko imaš otroka, se to pač ne sme velikokrat ponoviti. Verjamem pa, da sta me vzgojila tako kot mislita, da je prav. Kakor tudi verjamem, da počasi sama najbolje vem, kaj je prav in kaj ne. Se učim, priznam. In še dolgo se bom.

  • Share/Bookmark

Še vedno je v možganih

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 23.02.2009

Bistvo, namreč. Včasih nevidno, nekje skrito pred zunanjo lepoto. Zakopano globoko pred hudobnimi besedami, škodoželjnim smehom in prsti, ki bi kazali nanj. Najprej ga seveda ne vidiš. Niti ga nočeš. Človeka pomenljivo pogledaš v oči, ga premeriš od glave do pet in si v trenutku ustvariš mnenje. Potem se začneš z njim primerjati. Se v mislih iz njega norčuješ, ga pomiluješ ali ga začneš občudovati in pomisliš, kako bi mu lahko bil podoben. Sploh te ne zanima kakšen je njegov značaj. Veš, da je njegova frizura grozljiva in to je zate dovolj.

Zunanjost je pomembna. Pomembno je, da imaš urejene lase in nohte. Pomembni so čevlji. Pomembna je obleka. Pomememben je vonj. In tisti, ki rečejo, da temu ni tako, lažejo ali pa so zeres zelo grdi. Pomilovanja vredno se je tudi izgovarjati na notranjo lepoto in ob tem zanemariti svojo zuanjost. Vendar vseeno. Pomisli. Ai je vse našteto zares pomembneje od poštenosti, bistrosti, toplega nasmeha, prijetnega stiska roke, motivacije, držanja obljub in še česa?

  • Share/Bookmark

Čas

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 23.02.2009

Tako dolgo že nisem ničesar napisala, da me je sram. Pa to ne zato, ker ne bi imela časa. Pa tudi ne zato, ker ne bi hotela. Pač nisem.

Pred mano so počitnice. Lahko bi rekli, teden dni učenja doma. Spet branja po dolgem času, gledanja šunda, tu pa tam brisanja praha in predvsem dela za šolo. Pa ko se tako smešno sliši, kajne? Ko že v naprej vem, da mi vsega itak ne bo uspelo postoriti. Ker vem, da ne bom uspela prebrati vseh štirih knjig in ker vem, da se matematike pač ne bom uspela naučiti tako kot bi se mogla. Za vse ostalo pa bo seveda zmanjkalo časa.

Ljudje včasih škudujemo sami sebi in se tega tudi zavedamo. Točno vem, kdaj moram neko stvar narediti, da mi kasneje ne bo v grlo tekla voda. A tega pač ne naredim. Pa točno vem, da bi se s športom morala ukvarajti več. Pa točno vem, da bi določenim predmetom morala posvetiti več časa. Pa ga ne. In tako se na nak način počasi uničujem.

Če se zdaj ne potrudim, mi bo seveda žal. Takrat, ko ničesar več nimaš, je ravno izobrazba tista, ki ti ostane. V teh zadnjih mesecih, se preprosto moram potruditi. Dovolj sem vztrajna in disciplinirana, da bi mi lahko uspelo. Želim, hočem in zmorem. Ravno to je bilo včasih dovolj.

Že nekaj časa zbiram pogum, da bi se za nekaj odločila. Da to izpeljem tako kot moram. Če to storim, bom stvar naredila zares dobro. Samo preprosto odločiti se moram.

  • Share/Bookmark