Pomisleki


Njun odnos

Zapisano pod Moja družina avtor: afnaa, 25.02.2009

Moja starša se imata načeloma lepo. Vsak od njiju predstavlja neko navidezno vlogo. Ali pa se vsaj dela, da jo. Da je seveda pomembna in da jo vestno opravlja. Po značaju se močno razlikujeta. Verjetno že je nekaj na tem, da se nasprotja privljačijo. Morda tudi to, ker drug pri drugem občudujeta lastnosti, ki jih sama nimata.

Ne verjamem, da sta še kaj zaljubljena. Zagotova pa se imata rada in drug brez drugega pač ne moreta. V petnajstih letih zakona se določenih stari naučiš, jih preprosto začneš sprejemati ali jih dojemaš kot samoumevne in se z njimi sprijazniš. Mami očetu do zdaj recimo ni uspelo dopovedati, da je resnično nesmiselno puščati luči prižgane, ko v stanovanju ni nikogar ali odpreti tetrapak mleka, medtem ko sta odprta že dva in še istega v hladilnik pospraviti čisto praznega. Kakor njemu verjetno nikoli ne bo uspelo naučiti mame, kako poslati faks.

Ja, tudi kregata se. Najpogosteje zaradi brezupnih navad in zadnje čase vse pogosteje zaradi denarja. Ko se recimo zaveš, da je recesija po žepih udarila tudi tvojo družino.

Nekaj časa nazaj nista govorila tri dni. Vendar nekje globoko drug drugega razumeta. Se tolažita, če gre kateremu kaj narobe. Drug za drugega skrbita in se močno bojita, da se bo kateremu kaj zgodilo. Da bo bolje, si rečeta. Pa tudi, če je vse popoln nesmisel.

Pridejo dnevi, ko sta tečna. Krivita drug drugega za svoje napake, si najedata, dokler se vsak ne skrije v svoj brlog in razmišlja. Potem oče stopiclja po sobi. Leži na kavču v dnevni sobi in vsakega obtoži največjega zločina, če ga poskuša spraviti na zrak ali mu izmakniti daljinec. Pridejo tudi dnevi, ko se imata lepo. Takrat se ponavadi s skupnimi močmi zarotita proti meni. In takrat sem mrtva.

Imata precejšnjo srečo, da jima ne povzročam prevelikih nevšečnosti. Po moje se tega zavedata in mi data to tudi vedeti. Vsak dan posebej. Pa saj je nekako samoumevno, da imaš starše rad in oni tebe, kajne? Še lepše je, če jima daš to tudi vedeti. In obratno. Kakšen je občutek, ko vidiš svojega otroka odraščati? Ko se sprašuješ, če si mu omogočil vse kar si lahko? Ko se sprašuješ, če ve, kako si nanj ponosen? Ali ve, da ga imaš rad?

Nisem čisto prepričana, kakšna je dobra vzgoja. Pa tudi nisem mati, da bi lahko sodila, kaj sta naredila narobe in kaj prav. Vendar lahko rečem, da sta se potrudila in še vedno se. Čisto človeško se je tudi motiti. Biti sebičen in včasih misliti samo nase. Ko imaš otroka, se to pač ne sme velikokrat ponoviti. Verjamem pa, da sta me vzgojila tako kot mislita, da je prav. Kakor tudi verjamem, da počasi sama najbolje vem, kaj je prav in kaj ne. Se učim, priznam. In še dolgo se bom.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.