Pomisleki


Misli neke žene

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 31.03.2009

Prisluhnem tišini. In tako prija. Kakor da bi se me oklepal strah, sedim sključena na postelji, gledam razpoko na steni in se previdno izmikam želji, da bi razmišljala. Prepletem prste in previdno sklenem roke. Pogoltnem slino, ki steče po suhem grlu in zaprem oči. Čutim, kako telo prelivata strah in obup.

Slišim pridušene zvoke. Rada bi vstala, vendar telo ne uboga. Bojim si zatisniti oči in bojim se zjutraj vstati. Bojim se jutrišnjega dne. Nočem, da sonce vzide in nočem, da me žarki zjutraj prebudijo.

In kaj čutim? Ko bi si le lahko iztrgala srce in ne bi čutila. Ne bi ljubila in ne sovražila. Ne bi upala.

Dan prehaja v noč. Kaj bo prineslo jutro? Zarjo ali solze?

-odlomek-

  • Share/Bookmark

Bosanski burek in sosedje

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 28.03.2009

Pred dobrim letom in pol smo se preselili v večje stanovanje in nekaj kilometrov bližje mestu. V stanovanjsko naselje; iz tretjega v deveto nadstropje. Z dvema dvigaloma s parnim in neparnim številom in igriščem brez tobogana.

Tako smo nevede prišli v stik s sosedi; z ljudmi, ki jih ne poznamo. S sosedi, ki vsak zase pišejo svojo življenjsko zgodbo. Z večno samsko profesorico likovnega pouka, ki ji iz rok vedno zletijo papirji. Samovšečnim svetlolascem, ki skupaj s posteljo tehta dvajset kilogramov in je iz nepojasnjenega razloga preprosto preveč vzvišen, da bi bil sposoben pozdraviti. S starejšima zakoncema, ki sta zaljubljena prav tako kot prvi dan; pozabljivim starcem in ženo, ki ga na ljubek način spomni, da nima več dvajset let, zato se pač ne more brezskrbno sprehoditi po stopnicah v sedmo nadstropje. Potem jo on nagajivo pogleda, ji odpre vrata dvigala in se oprime njene roke.

Rada imam starejše ljudi, ki nikoli ne izgubijo upanja. Tudi če vedo, da pred seboj nimajo cele večnosti in živijo življenje kot se spodobi, brez odvečnih skrbi in v pokoju kot si ga zaslužijo. Z vero v sebi in z ljubeznijo do domačih. Predvsem pa občudujem tiste, ki znajo pozdraviti. In ne mama, ne bom pozdravljala nekoga, ki me petič zapovrstjo pusti brez odziva. Pa tudi, če je to moj sosed. Mar nisem tudi jaz njegova soseda? Manire, prosim! In tokrat ne moje.

Potem je tukaj še simpatičen, skrivnosten fant iz petega nadstropja in prav solidno prijazen nogometaš z debelimi obrvmi. Pa majhno, a prikupno starejšo sosedo z velikimi naočniki, ki v sekundi dvajset pove življenjsko zgodbo lastne družine. Ljubko deklico s kratkimi lasmi, sosedo z moškim, prav verjetno zaradi cigaretov robatim glasom. Dekletom s psom do pasu in gospodom s tremi včasih prav nadležnimi maltežani. Pa tudi z zoprno čistilko, a tudi prav prijazno muslimansko družino. Vsak od njih živi popolnoma drugačno življenje, nevede kaj se dogaja drugje, morda takoj za vrati lastnega soseda.

Nekoč je bila nekaj korakov od naše stolpnice, takoj zraven trgovine in pivnice, mesnica. Danes je tam pekarna. S precej prijazno trgovko, ki sicer nima zob, a je vedno dovolj potrpežljiva in počaka, ko se odločam med rogljičkom in sezamovo štručko. Nekoč so pekli odločen burek. Danes ga ne pečejo več. Vsaj dobrega ne. Ali sem resnično jaz edina, ki opazi razliko med zavitim, dobrim in pravim burekom in suho, trikotno pito? In to še vedno za 1, 80!

  • Share/Bookmark

omfg

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 26.03.2009

Tedna še ni konec, jaz pa nisem povsem prepričana ali obstaja sploh še kakšna možnost preživetja. Sploh nočem naštevati vseh prigod in nezgod tega in prejšnjega tedna. Vendar kljub temu; začnimo lepo pri začetku. Kakor se spodobi. 

1. Izprijeni manijaki so mi ukradli denarnico. Priznam, kriva sem sama. Kaj pa jo puščam vsem na ogled, kar sredi umetnih rož v McDonaldsu. Ampak vseeno; kateri čudak (ali morda bolje čudakinja) bi ukradel umazano, vsaj eno leto in pol staro denarnico, polno bacilov in bakterij, ki jo kajpajazvem kje vse vlačila raztresena, na trenutke neodgovorna oseba? Fuj in fej. Potem pusti vse dokumente kar tam sredi že kar preveč očitno umetnih rož, skupaj z bonom za malico in lip glosom. Pa ni recimo prav slednji malo bolj ekološko neoporečen, kakor pa denarnica umazana do amena?

2. Doma imam maaaaalo morje torb, tobic in torbčič. Pa mi še vedno ni dovolj. Pa so se mi že štiri do zdaj recimo utrgale, postale popolnoma nepokretne in deformirane. Je tako nemogoče narediti kvalitetno torbo, ki mi bo pripravljena služiti malo več kot pa recimo teden dni?

3. Izgubljam stvari. Od zgoraj omenjene denarnice, pa do mesečne vozovnice, ključev, ki jih na dan vsaj desetkrat nekam založim, denarja, kartic za telefon in tudi telefona samega, radirk, svinčnikov, nogavic, zvezka za biologijo, očal itd. Pa ni ironično izgubiti očala z dioptrijo? Kako pa naj jih potem najdem, slepa kot kura? To se mora enkrat že nehati!

4. Sredi kemijskega testa ti zablokira kalkulator. Je narobe nastavljen, ti pa si preprosto preveč nesposoben, da bi ga spet pravilno naslavil. Torej, kaj storiti? Prositi soseda: Čuj, daj zračunaj mi to, ker jaz ne znam nazaj v potence kalkulator nastavit. Bi mogoče? To dejansko tudi storiš. Še prej pa te zgrabi nepogrešljiva panika. Fantastično. In kako naj te vse skoraj nečloveške izgovore uporabim kot dober izgovor za morebiten prvi šus? Gospa profesor, se opravičujem, vendar sem preprosto nesposobna dobiti pozitivno oceno po štirih dneh učenja. Bi pa med drugim tudi oznananila, da ne znam uporabljati ročnega kalkulatorja. Hvala.

5. Že cel teden hodim obuta v dve različni nogavici. Ker seveda druge ne najdem. In ne, ni smešno.

6. Sovražim, če me nekdo smatra za neinteligentno ali neumno. Ko pa je povrh vsega to človek, ki v šolo pride s smučarsko jakno in je ob vsem tem strašno ponosen, da ima obute bulerje, pa je kapa polna. Ja, pa tudi sneg piše s k-jem.  In ali mi je tako nemogoče verjeti, da so števila ženskega spola in da je dve in ne dva?

7. Neznanci mi kupujejo I love Milka bonboniere. Razlaga ni potrebna. Je namreč strašljiva.

8. Zadnje tedne sem bila obupna prijateljica. Tečna, razdražljiva, egoistična, jezna, raztresena in nesramna. Tečna zaradi šole. Razdražljiva zaradi šole. Egoistična zaradi šole. Jezna zaradi šole. Nesramna pa, ker to v splošnem, vendar zelo širokem pogledu tudi sem. Zakaj sem raztresena? To šele ugotavljam. Iščem razloge. Najraje pa bi si na čelo prilepila samolepilni listek z opozorilom. Pa bi verjetno pozabila, da ga sploh imam. Sploh več ne vem kaj naj naredim in ali naj sploh kaj. Vse skupaj pripelje tako daleč, da pomešaš rojstne dneve prijateljic in pokličeš sošolko mama ali pa preprosto vprašaš na začetku ure kdaj zvoni.   

9. Resnično moram nehati zapravljati za hrano in pijačo. Pa tudi za obleke, ličila, revije, zaradi katerih se počutiš še slabše. Lahko, da si tako debel in grd ter se posledično primerješ s shiranimi modeli, ki krasijo naslovnice, ali pa si vseh teh stvari preprosto ne moreš privoščiti. Ne skrbi, vsi smo na istem.  Skratka, nehati zapravljati za stvari, ki ogrožajo moj žep in tudi življenje nasploh.

10. Pa saj ne, da sem ne vem kakšen horoskop freak. Sploh ga več ne berem, ker so tako resnično kruti. Vsi bi preživeli brez stavka: imate velik ego. Hmmm. Ko sošolka to tudi potrdi, bi se najraje pogreznila v zemljo.

11. Pogrešam božič. Pogrešam pričakovanje snega, vonj po božiču in okrašene ulice. Še samo devet mesecev.

12. Ne morem spati. Če pa mi to za kakšno urco celo uspe, pa sanjam naravnost grozljive sanje. Kako mlatim človeka, ki me hoče okrasti, vendar ga ne morem, ker je preveč suh.

Vem. Ampak, kaj naj?

  • Share/Bookmark