Pomisleki


Bosanski burek in sosedje

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 28.03.2009

Pred dobrim letom in pol smo se preselili v večje stanovanje in nekaj kilometrov bližje mestu. V stanovanjsko naselje; iz tretjega v deveto nadstropje. Z dvema dvigaloma s parnim in neparnim številom in igriščem brez tobogana.

Tako smo nevede prišli v stik s sosedi; z ljudmi, ki jih ne poznamo. S sosedi, ki vsak zase pišejo svojo življenjsko zgodbo. Z večno samsko profesorico likovnega pouka, ki ji iz rok vedno zletijo papirji. Samovšečnim svetlolascem, ki skupaj s posteljo tehta dvajset kilogramov in je iz nepojasnjenega razloga preprosto preveč vzvišen, da bi bil sposoben pozdraviti. S starejšima zakoncema, ki sta zaljubljena prav tako kot prvi dan; pozabljivim starcem in ženo, ki ga na ljubek način spomni, da nima več dvajset let, zato se pač ne more brezskrbno sprehoditi po stopnicah v sedmo nadstropje. Potem jo on nagajivo pogleda, ji odpre vrata dvigala in se oprime njene roke.

Rada imam starejše ljudi, ki nikoli ne izgubijo upanja. Tudi če vedo, da pred seboj nimajo cele večnosti in živijo življenje kot se spodobi, brez odvečnih skrbi in v pokoju kot si ga zaslužijo. Z vero v sebi in z ljubeznijo do domačih. Predvsem pa občudujem tiste, ki znajo pozdraviti. In ne mama, ne bom pozdravljala nekoga, ki me petič zapovrstjo pusti brez odziva. Pa tudi, če je to moj sosed. Mar nisem tudi jaz njegova soseda? Manire, prosim! In tokrat ne moje.

Potem je tukaj še simpatičen, skrivnosten fant iz petega nadstropja in prav solidno prijazen nogometaš z debelimi obrvmi. Pa majhno, a prikupno starejšo sosedo z velikimi naočniki, ki v sekundi dvajset pove življenjsko zgodbo lastne družine. Ljubko deklico s kratkimi lasmi, sosedo z moškim, prav verjetno zaradi cigaretov robatim glasom. Dekletom s psom do pasu in gospodom s tremi včasih prav nadležnimi maltežani. Pa tudi z zoprno čistilko, a tudi prav prijazno muslimansko družino. Vsak od njih živi popolnoma drugačno življenje, nevede kaj se dogaja drugje, morda takoj za vrati lastnega soseda.

Nekoč je bila nekaj korakov od naše stolpnice, takoj zraven trgovine in pivnice, mesnica. Danes je tam pekarna. S precej prijazno trgovko, ki sicer nima zob, a je vedno dovolj potrpežljiva in počaka, ko se odločam med rogljičkom in sezamovo štručko. Nekoč so pekli odločen burek. Danes ga ne pečejo več. Vsaj dobrega ne. Ali sem resnično jaz edina, ki opazi razliko med zavitim, dobrim in pravim burekom in suho, trikotno pito? In to še vedno za 1, 80!

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na 'Bosanski burek in sosedje'

Naroči se na novice preko RSS ali Trackback na 'Bosanski burek in sosedje'.

  1. zlati13 pravi,

    29.03.2009 ob 08:59

    Dobro opazovanje in zelo zrelo razmišljanje. Zakaj bi nekoga pozdravljal,če ti ne odzrtavlja. Ne da je to nemogoče vse več je tega, da postajamo vedno večji tujci in skrbimo samo za svoj vrtiček.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.