Pomisleki


Črn ali bel, bil je kralj

Zapisano pod Glasba avtor: afnaa, 27.06.2009

Seveda tudi jaz ne morem mimo, ne da bi me zadelo. Seveda imam tudi jaz nekaj za povedati, imam mnenje in poznam njegove pesmi.

Premlada sem, da bi okusila delce njegove prave slave, čarobnosti gibov in nastopov. Vse to, kar se je v zadnjem desetletju spremenilo v zamaskirano nesmrtnost. Vrečo, polno obtožb, kazanja s prstom, osuplosti in v bledoličnega duha s tremi otroki.  

Kdo je bil skrivnosti mož izpod upadle kože, shiranega telesa, nezaupljivih oči? Vse tisto, kar so mu napraskali mediji ali preprost fant, ki ni doživel otroštva, tako kot si zasluži vsak otok? Nalepka, ki mu jo je prilepil oče?

Seveda ga imamo zdaj vsi radi. Vsi jočemo, vsi opevamo njegovo slavo, vsi si želimo, da bi bilo drugače. Nihče noče nazaj denarja propadlega koncerta, saj se to vendar ne spodobi. Vendar vseeno: vse to si vendar zasluži, kajne? Kljub vsem obtožbam, sumljivi ljubezni do otrok. Ampak to je že preteklost in predvsem nekaj, kar nima veze z glasbo, ki ostaja. Tukaj in ta trenutek. Milijoni prodanih plošč in uspešnic, ki ostajajo nekje za večno v srcih mnogih. 

Še včeraj sem ga poslušala skupaj z Beyonce in Coldplayi, ne vede, da poslušam zapuščino pojave, katere spomin pač ne bo umrl. Dejstvo. In sploh nisem njegova oboževalka, pa mi jasno, da je enostavno bil eden in edini, vsem tistim, ki so bili in še bodo navkljub. Unikaten glas, gibi, unikatna in preprosto nenadomestljiva pojava. Skupaj z migajočim otrokom nad balkonom, dvema propadlima zakonoma, vidno neuspešnim operacij in krhkemu, sramežljivemu otroškemu srcu.

And for God sake; bil je vendar dober človek. Vsa tista dobrodelnost, preprosto ni mogla biti le odlična reklamna poteza. Ni mu bilo vseeno za ljudi, kajne? Bil je vendar otrok z ukradenim otroštvom! In v vsakem geniju je malo norosti. Ne bi bil zdaj počasi čas, da ga končno potegnemo iz vode in mu pustimo, da zadiha?  

Kakor koli obrnemo, je Michael Jackson legenda, pop ikona, ki bo živela večno. Pa četudi na kakšnem izmišljenem otoku skupaj s Presleyem.

  • Share/Bookmark

Fenomen Susan Boyle

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 22.06.2009

I’ m gonna make that audience rock.

Kako pogumna in hkrati obupana mora biti oseminštiridesetletna ženska, da se prijavi k resničnostnemu šovu? Je že res, da so neizpolnjene sanje težko breme, a vendar: je cena slave tega vredna?

Pa smo jo dobili: ne prav privlačno, s sivimi lasmi, s kakšnim kilogram viška ter dovolj talentirano in naivno, da so jo lahko kot vrečo krompirja zvlekli iz angleškega brloga. Le kdo bi jo lahko jemal resno: pred nastopom je sedela v kotu in se basala s sendvičem, se lahkotno smejala; njen videz in življenje z mačkami, pa nista k celotni pojavi prav nič pripomogla. Še en neuspel primer neuresničenih sanj in obupa nad življenjem pač. Ampak ne, sploh ni obupana, ravno nasprotno! Z nasmehom do ušes je prikorakala na oder in se občinstvu prikupila. Takoj ko je odprla usta, seveda.   

Uganite, kaj: ženšče sploh ni zmagalo! Silovita marketinška poteza, ni kaj. A je od poraza je pobrala veliko več, kot bi od zmage. Se morda spomnite lanskoletnega zmagovalca? Seveda ne. Revica pa je tako postala prava turistična atrakcija. Majhen, grd, siv labod. Tako ima recimo vse lastnosti današnje ne-zvezdnice: gospa srednjih let, ki ima za seboj pol stoletja izkušenj - takšnih ali drugačnih, neprivlačna in za povrh še talentirana. Saj pravim, nič samoumevnega. In le kaj je bilo ubožici storiti, da je pri svojih oseminštiridesetih še vedno devica?

Susan Boyle mi gre, iskreno, na živce. Njen značaj, bedast nasmeh, neinteligenca, zmedenost in hudomušna naivnost; vse to se ne ujema; tvori prisilno kombinacijo. Kljub vsemu pa je v tem, kar počne, resnično dobra. Tako kot na tisoče in tisoče neodkritih ljudi na svetu. Rišejo, pišejo, slikajo, pojejo, plešejo in še marsikaj, veliko bolje od Susan, pa ni nikomur mar. Zakaj je prav ona, revca iz zakotne vasice naenkrat tako pomembna? Ker je običajna in iskrena. Zato.

Podrla je meje in dovolila sanjati navadnim ljudem. Postala je zanimiva prav zaradi svoje človeškosti in napak, ki jih tam zunaj, ljudje za vsako ceno poskušamo skriti. Njej je vseeno. Tudi če ima sive lase, bedast nasmeh in še marsikaj; za to se ne zmeni. Ker je iskrena in naravna. Saj ne vem, kako dolgo bo pri tem ostalo, a vendarle: prav vsi ti tisti, ki se pretvarjamo, smo nekje globoko krvavi pod kožo. In uganite kaj, prav takšni kot Susan. Ljudje.

  • Share/Bookmark