Pomisleki


Cosmopolitanova skrivnost

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 30.07.2009

Na moji desni leži svež izvod Cosmopolitana. Revije pač. Za ženske, seveda.

Prva tipična lastnost takšnih revij je domnevno privlačna naslovnica, na kateri se ponavadi bohoti slika kakšne ultra super talentirane igralke, manekenke, pevke. Kar je seveda logično. Kdo pa bi recimo gledal, prenašal ali celo kupil naslovnico revije na kateri je slika nenaličene, običajne ženske, ki ne vzbuja občutka večvrednosti. Potem so tukaj prestižni naslovi člankov, ki obetajo veliko. Preveč. Lep primer tega je recimo Bodi kraljična strastnih poljubov . Pa tudi podnaslov, citiram: ‘Poredni, erotični, vzburjajoči in pohotni triki, ki jih iz dvojine lahko spremeniš tudi v ednino.’

Po tistem, ko iz denarnice izvlečeš nekaj čisto malo manj kot štiri evre, sledi trenutek, ko vzameš revijo pod drobnogled. Obrneš naslovnico. Mmmm. Diši. Po novem. Tako nadaljuješ. In potem se zgodi: reklama najnovejšega vonja parfuma, kremice za brezhiben videz brez podlage, ki ima magično formulo s kumaričnimi izvlečki, prekrivajo prvi dve strani. Reklama za kremo, katere proteini kašmirja vašo kožo v trenutku obnovijo in ji podarijo sijaj. Okej. Počasi se navajam. Ampak zraven je 2 ml vzorček, ki ga seveda zadovoljno odlepiš in hočeš preizkusiti. Napaka! Ko vzorček nekaj trenutkov neuspešno trgaš, vlečeš in premikaš, pri tem utrgaš košček revije. Ali še huje, pustiš za seboj nekaj lepila s katerim je bil vzorček na bedasto revijo pritrjen. In tako zapečatiš usodo prvih dveh strani.

Pa spet listaš in listaš. Reklama. Tokrat za novi naročniški paket, pod katerim se bohotijo logotipi in imena štirih sponzorjev, ki so, khmm, omogočili vsebino z namenom. Tudi prav. Ko preskočiš kazalo vsebine, val novih reklam ter pisma bralcev, ki se veselijo nagrade, natančneje seta računalniških zvočnikov, prideš do prvih vrstic. Pismo urednice, ki ga imam načeloma rada. Če ne napoveduje tem iz tokratne številke in seveda ne teži s klišejskimi forami kot recimo: imej se rada in drugi te bodo imeli radi. To že vemo! Pa ne nujno zato, ker bi bilo res, temveč, ker je bilo napisano in povedano že stokrat.

Sledi rubrika Ona prizna . Ponavadi so to zgodbice jokajočih deklet, ki so: varale, bile prevarane, razočarale, bile razočarane, imele skrivno afero in pri tem noro seksale na pralnem stroju, imele dolgočasno življenje, dokler ni vanj vstopil ON. Vidite, zraven se lahko prav prisrčno nasmejiš.

Seveda so tudi članki, ki so mi všeč. Na primer, zakaj so nekateri moški večno samski. Tako avtor pojasnjuje, da pretežno zaradi treh razlogov. Upa na boljšo, je len ali ni sposoben za zvezo. Drži. Poleg nešteto drugih razlogov, ki bi jih nekatere zlahka stresle iz rokava. Prav tako imam rada čudovite fotografije oblek, ki jih rada gledam, če si jih kot navadna smrtnica ne morem kupiti. Samo zato, ker stane sama obleka nekaj več kot 500 eurov. Ni panike.

Potem je tukaj rubrika Vprašaj njega, ki mi je, brez sarkazma, pravzaprav zelo všeč. Zato ker so odgovori resnični, iskreni in utemeljujoči. Pa tudi, če ponavadi bralke sprašujejo, če je kaj narobe z dejstvom, da je njen fant manjši.

Potem rešim iz čistega principa test ali si čisto preveč obsedena z bivšim fantom . Seveda postanem spolna obsedenka, ki kaj pa vem, uporablja vudu lutko, popisuje zvezke z gospa fantovpriimek, ali kaj podobno smešno neumnega. Naredi seznam, ki si jih v tem razmerju spoznala o sebi in si priznaj! Lažje ti bo. Pfaa.

Ni revije brez horoskopa, in prav je tako. Ne samo, da včasih pristavi novo dozo smeha. Včasih ima celo prav in te, neverjetno, pripravi do razmišljanja. Lahko pa so tudi precej kruti. Stavek, ki pa me je še posebej impresioniral je, da je veliko ljudi, ki bi radi zadovoljili moje potrebe. Okej, počasi. To pa me že precej straši. Tokrat pa mi zvezde recimo svetujejo, naj se vpišem v tečaj tujih jezikov. Kjer bom, oh kakšno naključje, spoznala čednega turista, s katerim bom v postelji govorila skupni jezik. Hmm. Povej mi, zakaj smo se ljudje naučili brati in pisati?

Kljub vsemu napisanemu, občasnemu idiotizmu in žaljenju slovenščine, ima Cosmopolitan in kup podobnih revij, kar nekaj dobrih lastnosti. Občasno dobri nasveti, v katerih se skriva tudi nekaj resnice, božanski kosi oblačil in nakita, takšni in drugačni nasveti ter predvsem, pozitiven pogled na svet, ko omenjeno stvar prebereš. Nekaj sekundni občutek premikanja gora, da lahko nekaj resnično v svojem življenju spremeniš. Torej se ne bi mogla povsem strinjati s tem, da je kupovanje revije metanje denarja. Zagotovo ne trenutek, ko revijo kupiš. Morda šele kasneje, ko se zaveš, da ne piše nič kaj takega, česar ne bi vedel. Kaj pa vem. So nekakšno okno v sedanjost, svet in dogajanje. Kar pa ni nujno slabo.

Seveda bom ’tiste, saj veš revije, ki poneumljajo’ še vedno, z vso strastjo kupovala. In se ob tem goreče borila, da nihče pred mano ne bo prebral mojega izvoda. Sovražim to. Kakor da bi otroku vzeli priljubljen avtomobilček ali punčko.

  • Share/Bookmark

11 dejstev o meni

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 29.07.2009

1. Nepogrešljivo dejstvo, ki se me drži od pubertete ali še dlje je, da sem večino časa precej čudna. Verjetno pa se precej bolje sliši, če rečem posebna. Nisem pa povsem prepričana, če bi kateremu otroku laskal naziv poseben.

2. So stvari, ki jih zares nikoli ne bom razumela. Občutka večvrednosti na podlagi manjvrednosti, recimo. Ali neodgovornosti, podajanja neutemeljenih mnenj glede česar koli, slovničnih napak vrste: škatlja, bomo bli pridni, oba stopala, z sladoledom, lažnjivka itd. Pa saj tudi jaz naredim kakšno. Pravzaprav jih naredim veliko. Še vedno nisem povsem prepričana o obstoju vejic, sprašujem se o končnicah na koncu pridevnikov in niti ne upam vprašati, kako je s tem. Ker me je sram. Ampak vsaj v redu ne pišem skupaj. Bega pa me tudi recimo namen drobižnic. Itak moraš potem imeti še denarnico, da lahko vanjo spraviš bankovce in nešteto kartic.

3. Obstaja velika možnost, da mi nek dan v tednu gre popolnoma vse na živce. Tudi, če me kdo zaradi česa pohvali. Zagotovo bom mislila, da si je zadevo pač izmislil, da bi nekaj pridobil. Človeka, ki je s svojim mnenjem popolnoma zgrešil, pa bom najverjetneje nadrla kot psa.

4. Po najnovejših podatkih, domišljijo torej IMAM. Vztrajam pa, da še vedno premalo.

5. Nikar mi ne verjemite, če rečem, da mi je vseeno, kaj drugi mislijo. Ni res. Samo manj mi je mar. Še posebej, če sem povsem prepričana, da delam prav.

6. Na smrt se bojim podgan in miši.

7. Ne znam smučati, še vedno ne vem kaj je ofsajd, pri grozljivem igranju odbojke se žogi včasih tudi umaknem, nimam pojma, kje mi bodo prevali nazaj in naprej v življenju koristili in čas, ki bi ga morala nameniti športu, ponavadi porabim za razmišljanje o tem, kako ga ne maram. In seveda naravnost sovražim profesorja športne vzgoje, ki meni, da je prav slednja življenjskega pomena ter jo enači z matematiko, angleščino in slovenščino. Bom doštudirala, če ne bom znala igrati odbojke? Da. Bom doštudirala, če ne bom znala brati? Ne. Toliko o moji diskriminaciji in tolažbi.

6. Imam neverjetno sposobnost prepoznavanja značaja ljudi. In to v petih sekundah. Včasih to resnično ni vrlina. Bi res radi brali misli? Dvakrat premislite.

7. Večina ljudi na tem svetu mi gre na živce. Ampak okej, samo vprašanje časa je, kdaj ti bodo, tudi ljubljene osebe, ali pa vsi tisti ljudje, ki te neprestano obkrožajo, šli na živce, kajne?

8. Ne maram, če kdo skače okrog mene s fotoaparatom in neprestano škljocka ter se ob tem pritožuje, zakaj nočem, da me fotografira. Kakor tudi ne maram paštete in gozdnih sadežev. Kokošja jajca pa mi odurno smrdijo.

9. Ko se stuširam, vzamem brisačo s kljuke, se obrišem in jo vržem na pomivalni stroj. Nikoli, zares nikoli je ne obesim nazaj. Moč navade.

10. Bodi zadovoljen s tistim, kar imaš, za ostalo pa se potrudi. Po tem se nekako poskušam ravnati. Trudim se, da ne bi bila zadovoljna s povprečnim, da bi se sama potrudila za tisto, kar si želim. Da ne bi druge obtoževala za lastne napake. In najpomembnejše, poskušam biti poštena in se trudim biti do vseh enaka. Mi uspeva?

11. Večkrat se delam pametno. Imam blokec, v katerega vpisujem vse: lepe misli iz knjige, ki jo pravkar berem, teme, o katerih bom pisala, datume kontrolk in spraševanj, telefonske številke, znamke ličil, slovnična pravila, naslove knjig, filmov in pesmi. Včasih ob tem mislim, da sem samo jaz tista, ki ima vedno prav. Huda napaka. Ko recimo mami nekaj dopovedujem, se mi niti sanja ne ali imam prav. Pa razmišljam, če sem ga kje polomila. Raziskujem svoje želje, hrepenenja in strahove. Potem pride mama in me opomni, kaj pomeni biti hčerka.

  • Share/Bookmark

Koščena mrha

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 26.07.2009

Včasih se mi zazdi, da se po svetu klatimo samo zato, da lahko poslušamo, kako debilni, grdi in nesmramni pravzaprav smo, ob vsem tem pa že grozno zavaljeni in zamaščeni do onemoglosti. In popolnoma brez slabe vesti. Karkoli naredimo, ni prav. Piješ vodo iz pipe. Ni prav, ker je pač klorirana in tako na zdravje ne daš nič. Potem kupiš ustekleničeno in si še eden izmed sebičnih idiotov, ki ne cenijo ponujenega. Tako nas pokonci drži samo upanje, kako bomo nekega dne božanski, popolni.

Sem mogoče idiot, če ne jem sejtana z dušenim porom? Ali na pari kuhan ohrovt, pinjole in polnozrnati kuskus z naribanim korenjem? Ne bašem se s čipsom, ne pojem treh škatel piškotov, ne pijem vroče čokolade s smetano in ne jem odmzjenih hamburgerjev. Jem pa recimo sladoled, čokoladne kroglice z mlekom in pijem dietno kokakolo, polno svinjarije seveda. Še vedno sem tu. Živa in po zadnjih podatkih zdrava ter dejansko umsko uravnotežena oseba. Vendar vseeno; ali vemo, kaj jemo? Seveda ne. Ampak dajmo enkrat za vselej razčistiti.

• Res je, da nimam pojma, kako naredijo zrezke, domnevno užitne za naše gobce. Če nisem kakšen manijak z mikroskopom v roki in z lupo v zobeh, skakljajoč po vseh farmah, mlekarnah, restavracijah, pekarnah in kajpajazvemkajševse, tega pač ne morem vedeti. Ampak saj vendar vem, da je kos crknjenega, usmrajenega in razpadajočega mesa bila nekoč žival! Prosim, ne trkajte mi na vest, kako jih pri tem mučijo, no!

• Stavek: najprej se moraš odpovedati vsem svojim pregreham, je seveda popolnoma zgrešen. Ma dajte no. Kako pa bo povprečna gospodinja, željna desetih kilogramov manj, dva meseca zdržala brez svoje najljubše pite? Pa saj je potem vendar logično, da se bo po pojedini z rjavim rižem in lečo, zatekla v shrambo in goltala, goltala. Do onemoglosti seveda.

• Kateri povprečni norec spije do tri litre vode na dan?

• Iskreno, kdo pa lahko uživa v slavi ješprenja, čičerke, kvinoje in prosa, če so ostali ogljikovi hidrati preprosto prepovedati? Oh c’mon. Ne samo, da za hmm, kvinojo prvič v življenju slišim, sploh ne težim k temu, da bi kdaj o tem vedela kaj več. Kaj šele, da bi to stvar dejansko dala v usta.  

• Očitno se od celotne človeške populacije pričakuje, da bo sojino mleko resnično pogotnila. In se nanj sčasoma navadila.

Si to, kar ješ. Kup svinjarije torej, ker pijem dietno kolo? Laskav naziv, ni kaj.

• Okej. Pa saj je jasno, da se zdrav način življenja vzdiguje v višave, ampak čakaj. Za nič na svetu ne bom vsak dan pretekla pet kilometrov in ob tem žalostno preminila. In ne, nisem kokoš ali puran. Vsaj v tem smislu ne, da bi se basala z ješpenjem. Kar koli to že je.

Ne obremenjuj se preveč. Pa kaj, če nimaš petdeset kilogramov. Pa kaj, če so ti lanskoletna oblačila malenkost premajhna. Prenehaj že.

  • Share/Bookmark

Razprodaje

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 13.07.2009

Se vam ne zdi, da vas lutke iz izložb gledajo in vam panično govorijo: kupite, kupite, kupite? Hitro, ker bo zmanjkalo?

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bom kaj napisala na to temo. Na vsakem vogalu, kamor koli greš, je vsaj ena trgovina. Vsaj! In če bi bili ljudje malo bolj desciplinirani, se na to pač ne bi preveč ozirali. Prihranili bi recimo delež plače in uganite kaj, ostali živi s popolnoma vsemi organi! Razprodaje pa so tako ponavadi namenjene človeškemu idiotizmu in velikim, debelim očem.

Ko sem danes že tretjič ta mesec vstopila v največji nakupovalni center v mestu, me je zadelo. Vsepovsod gigantski plakati z še večjimi ciframi, ki naj bi domnevno privabljale kupce. Okej, pa dajmo. Tako vstopim v prvo trgovino in zagledam kup vreščečih bab kako grabijo že tako razvlečene majice in neutrudno iščejo številko. Prav. Pa poskusimo. Postanem brezdomec, ki v vrsti porpežljivo čaka na svoj brezplačni golaž. Pridružim se vsijivim levinjam, tigricam, mačkam, ki branijo svoj teritorij in v rokah držijo kup nepotrebnih cunj. Najdem tri domevno normalne majice in par ali dva hlač ter naredim, kot mi reče nagon. Grem v kabino. In tam se začne. Burleska. Zmešnjava. Komedija ali tragedija, kakor koli pač želite. Pa saj je v interesu trgovin, da kaj prodajo, kajne? Zakaj potem nalašč nastavljajo neonske luči, da se ženske potem počutijo kot veliki bengalski tigri? Prve hlače spravim nekje do polovice stegen.  Pomerim še majico in se počutim kakor vreča krompirja. Nak. Ne bo šlo.

Resnično nisem prava oseba za prisrčno narejeno smehljanje. Še posebej ne, če po dveh urah nordijske hoje po trgovinah ne najdem ničesar. Ali še huje: če se moja denarnica neutrudljivo tanjša. Potem je tukaj še lačna pijavka, tako imenovana prodajalka. Takoj, ko se obrnem, se prisesa na vrat in izgovori, kot že osemnajsta ta dan, čarobne besede: ‘Lahko kako pomagam?’

Čez deset minut resnično potrebujem pomoč. Zanima me, če kljub razprodajam lahko stvar rezerviram. In ženska nima pojma! Dela v trgovini, je za to plačana in ne ve!

Potem postanem lačna. Ampak kako naj po več minutnem seciranju telesa v kabini, sploh kaj pojem?

Nato ponavadi kupim kaj iz nove kolekcije. Majico, srajčko ali hlače, kar koli. Samo da je obešena na obešalnik ali lepo in normalno zložena in ne ležeča na pultu kakor kuhinjska krpa.

  • Share/Bookmark