Pomisleki


Biti najstnica

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 27.08.2009

Ne samo, da je to ena izmed najtežjih nalog v življenju posameznika, pač pa je danes tudi najtežja kot kadarkoli v zgodovini. Morda so naši starši nekoč res morali gaziti po snegu ali okopavati njivo, vendar pomislite: ali ni najstnica danes nebogljena sirota, ki se mora prebijati skozi številne izzive, na katere ne pozna pravilnega odgovora, tudi če si jih še tako prizadeva poiskati?

Načeloma sem dober človek. Torej tudi dobra prijateljica, hčerka, dijakinja in vnukinja. Z našteto slabostmi, seveda. Ampak precej normalna odraščajoča oseba, ki ne kadi, ne pije, se ne spušča v mamila ali komplicirane odnose, nima slabih ocen in ne namerava pustiti šole, da bi lahko čim prej pobegnila iz starševskega objema, z željo po obračanju hamburgerjev v kašnem pozabljenem lokalu, ampak imam cilje in načrte za prihodnost. Tudi nisem odsedena s svojim videzom ali morebitnim mozoljem ter nimam nenadne, posesivne ideje, da sem nadvse grda, zato je z mano v splošnem, razen občasne lenobe in kritične iskrenosti, možno shajati.

Ne verjamem, da sta starša v teh letih podlegla večjemu stresu in dvomim, da imata kje skrivne zapise o mojih odraščajočih nemoralnih zahtevah. Nenazadnje gre zahvala njima; ni me vzgajal zapit oče v barakarskem naselju in ne striptizeta, ki ne bi znala seštevati. Temveč le zahtevna, tečna predstavnika srednjih let, ki me le na trenutke sramotita s svojimi pripombami pred neznanci. Ampak to je že druga zgodba.

Najstnik od svojim staršev ne zahteva veliko; verjeli ali ne. Če se ravnam po svojih željah; občasno oskrbo z denarjem in hrano do osemnajstega leta, malo razumevanja in pozornosti ter predvsem veliko miru. Odločitve najstnika so preprosto opredeljene na šolo, prijatelje, starše, zmenke in spolnost, zasvojenost in samospoštovanje. Od vas se ne pričakuje, da bi ohranili mirno kri ob klicu ravnateljice zaradi neopravičenih ur, ob odkritju skrivnih cigaretnih ogorkov pod posteljo ali česa podobnega, vendar naj bo enkrat za vselej jasno: z obtoževanjem, grožnjo, kričanjem in jokom, ne boste nikoli in nikdar pri najstniku ničesar dosegli. Hotel bo narediti ravno nasprotno od vaših želja, samo da bi vas razjezil. Saj je vendar jasno!

Bolj kot me mama hoče razumeti, slabše je. Tako nekako ponavadi potekajo najini pogovori:

»Katarina, sobo si moraš pospravit.«
»Vem. Samo ne zdaj.«
»Ne, zdaj jo daj.«
»Mama, nehaj. Moja soba je. Sej bom pospravla. Malo časa mi še daj. In drugič potrkaj, prosim.«
Potem ponavadi zavzdihne ali zavije z očmi.
» Kaj greš prosim ven?«

Starši imajo nekakšno noro prepričanje o tem, kako dobro poznajo svoje otroke. Pravzaprav je težava, da podcenjujejo njihovo mnenje o določenih stvareh in se včasih preveč ukvarjajo s seboj, da bi bilo spodobni spregledati njihove težave. Otroci velikokrat vidijo in zaznajo stvari, ki se odraslim zdijo nepomembne. Vendar smo tudi najstniki preveč zaverovani v lastna prepričanja in zato tudi sami podcenjujemo njihove nasvete in ideje. Sama sem recimo večino časa prepričana, da imam vedno in povsod prav, pa seveda to sploh ne drži. A starši pač nimajo vedno prav. Pika.

Priznam, da je otroke težko vzgajati. Zato imam s starši skrivni dogovor. Spoštovala jih bom tako dolgo, dokler bodo oni mene. Rada jih bom imela vedno. Kri pač ni voda.

  • Share/Bookmark

Kaj me osrečuje. Močno

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 25.08.2009

Sreča je ena izmed tistih stvari, v katere pač ne verjamem. Ker sem prepričana, da je stvar osebne odločitve in posledica trdega dela in zaupanja. Da se pač ne zgodi kar tako. Da ni stvar naključja. Obstajajo pa malenkosti, drobne, na videz nepomembne stvari, ki me izpopolnjujejo, zaradi katerih sem točno to, kar sem. In zaradi katerih sem nasmejana. Tudi, kadar gre kaj narobe …

Kava v soboto zjutraj. Sredi ne čisto praznega mesta, sedeč v najljubši kavarni ob oknu. Kjer v nedogled bereš najljubše časopise, opazuješ mimoidoče in opaziš malenkosti, ko lahko za trenutek prisluhneš drugim pogovorom, razmišljaš, brskaš po svojih mislih in za sekundo zaustaviš čas. Dež. Ker je nekaj najlepšega gledati, kako kaplje počasi polzijo po oknu, medtem ko se sam lahko zaviješ v toplo odejo in se ne daš motiti. Filmi. S sporočilom. Posebni. Evropski. Vredni ogledi. Taki za ranjene duše, posebneže. Fotografije. Česarkoli. Ljubezni, prijateljstva, zabave, brezbrižnosti, lepote. Posledice srečnih trenutkov, ki jih je ujel objektiv. Najraje črno-bele, ki za seboj nosijo prav posebno zgodbo in so osebne. Objemi z ljudmi, ki jih imaš rad. V trenutkih, ko je to potrebno, ko poskušaš potolažiti, morda osrečiti ali kar tako. Ker ljubiš, imaš rad in hočeš to povedati, pa ti nekdo nenadoma zaveže jezik. Občutek, da si nekaj naredil prav. Morda to, da si nekomu pomagal in ga osrečil, povedal prijateljici iskreno mnenje za njeno dobro ali preprosto samo to, da si se začel učiti pravočasno. Občutek, ko si ponosen nase, je neprecenljiv. Ljudje. Prijatelji, družina ali samo popolni neznanci, ki ti polepšajo dan. S prijaznim pozdravom v trgovini, nasvetom ali nasmehom. Preprostimi malenkostmi pač. Glasba in knjige. Za dušo. In ne zato, ker ti je nekdo rekel, da jo moraš poslušati ali jo prebrati. Ne zato, ker je tretjič zapovrstjo na prvem mestu najbolj prodajanih. Zato, ker je všeč tebi in ne na milijone drugim. Jesen. Moja. Prava. V čudovitih barvah, vonju po pečenih kostanjih, naravi in utripu mesta. Skupaj s toplim šalom in dolgim puloverjem ter občutkom, da si se znebil poletja in da počasi prihaja zima. Božič. In ves novoletni kič, okraski, plesoči Božički, bogato založene trgovine, darila in dober občutek obdarovanja. Čokoladne kroglice z mlekom in mafini. Če se ti ne dogaja prepogosto, je neprecenljivo. Spanec. Trenutki, ko pozabiš na stvari, ki ti povzročajo skrbi in si sam s seboj, s svojimi sanjami, skritimi mislimi. Pisanje. Način s katerim lahko tisoč stvari poveš veliko bolje kot pa z besedami. Pogovor z osebo, ki odpušča, ki daje priložnost. Ki mu lahko zaupaš in veš, da ne bo obsojal. S katerim se lahko smejiš, ki ga še ni zapustila razumnost in ki ve, kaj od življenja pričakuje.

Dragocene malenkosti, ki pobarvajo moj svet v lepšega. Ga obogatijo, so neprecenljive vrednosti in zaradi katerih sem takšna kot sem. Človeška. Predvsem pa Katarina.

  • Share/Bookmark

Nergajmo

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 20.08.2009

Oh, tečna sem. Kaj pa vem, zakaj. Mogoče samo zato, ker kašljam, smrkam, predvsem pa trosim slabo voljo dvajsetega avgusta. Ker moji prsti ne delujejo tako kot bi morali. Ker mi je vroče. Ker me čaka najmanj deset knjig, ki bi jih rada prebrala, pa se mi ne da ali pa je to že vnaprej obsojeno na propad. Ker se pripravljam na počasno smrt stare kripe, ki je potrebna popravila. Ker je ta kripa moj računalnik. Ker imam razmetano sobo in si je ne morem pospraviti, ker so moji prsti deformirani. Ker si ne morem sama oprati las in hodim zato k frizerju. Ker se moram naučiti deset grozljivih stavkov za proslavo. Ker moram od nekod skrampati dve strani nekega solidnega besedila, ki ne bi omaževal mojega ugleda, pa ne vem kako. Ker mi ni všeč, da bom že na začetku pouka manjkala tri dni. Kljub dobremu razlogu. Ker imam dovolj nedoraslih, neodgovornih in sebičnih odraslih ljudi. Ker berem šund, ki tega ni vreden. Ker imam živce prenašati nesposobne ljudi okoli sebe, ki so za svoje neopravljeno delo še plačani. In jebemti, ker je do začetka pouka samo enajst dni! Zato.

In da se bo vedelo; poletje mi sploh ni všeč. Ne samo zato, ker ti po telesu pač obvezno kaplja znoj, kljub temu, da v ozadju brni klima in zato na balkonu voda neutrudno curja v posodico. Zato, ker se od tebe pričakuje, da boš obvezno šel na morje. Mogoče sem pristranska, ker sem zadnja leta začela gojiti nekakšno prikrito sovraštvo do peklenske vročine, ko ne veš kaj bi sam s sabo in s svojimi mislimi, ki so zgolj posledica dolgčasa, ampak no, povej mi: kaj pa, če ti praženje na soncu, pomenljivo spogledovanje debelih turistov, pesek med nogami in neznosna vročina, pač niso všeč? Ostaneš doma in si spet nezadovoljen, ker to pač počneš vseh ostalih 365 dni?

Ne vem. Spet se je od nekod vzela ta tečnost. Ko me silijo delati nekaj, česar nočem. Ko naredijo točno tisto, kar sovražim. In spet ta pritisk. Enajst dni! Pa se mi zdi, da se še zdaleč nisem odpočila od vse svinjarije. Pa je spet tu! Dnevi, ko bo lažje reči, da nečesa preprosto ne znaš in ne zmoreš, namesto, da bi se zato samo preprosto potrudil. In spet se mi zdi, da ne bom zmogla. Oh.

Ali ni preklemana dolžnost knjižničarke, da ti pove, da je rezervirana knjiga že na razpolago? Pa ni nekako idiotsko, da za to izveš šele po elektronskem obveščanju, kljub temu, da si bil pred pol ure dejansko sam v knjižnici? Oh! Zares nisem pravi naslov za uvajanje novincev v trgovini, na pošti, fotokopirnici, kavarni, kjer ne bom jaz tista, ki si bo priskrbela sladkor za kavo, če za slednjo plačam. In ne, ne bom zadovoljna z navadno kokakolo, če sem naročila dietno! Pa ja no. Se zgodi. Ampak, hmm vsaj opraviči se. Sem mogoče neznosna?

  • Share/Bookmark

Pismo za Katarino

Zapisano pod Ljubezen avtor: afnaa, 1.08.2009

Nikar ne precenjuj časa in njegovih sposobnosti; zavajanja. Takole ti povem: kot bi tlesknil s prsti, boš ponovno v šolski klopi. Obkrožena s sošolci, profesorji, zvezki in predvsem novimi in novimi izzivi. Ki jim ne boš videla konca.

Se še spomniš vseh dobrih reči, ki jih je nekdo izrekel tebi v prid? Vztrajna, trmasta, načelna, ponosna, pametna, lepa, vzgojena, iskrena, vredna zaupanja, predana, talentirana, posebna. Ne izmišljujem si in ne laskam. Vse to so opisi ljudi, ki te vsaj malo poznajo in so si o tebi ustvarili neko mnenje. Saj veš, da ne do potankosti poplavljeno z dobrimi lastnostmi, a vseeno.

Ne verjemi preveč v srečo. Potrudi se zanjo in ne čakaj, da se zgodi samo od sebe, ker se ne bo. Daj vse od sebe in ne obupaj. Tudi pri vseh tistih neprijetnih stvareh, ki se jim ne moreš izogniti. Ne bom ti lagala. Sama se zavedaš, da je oseba večinoma sama odgovorna za vse, kar doživi. Zato nikar ne obtožuj drugih za lastne napake in se iz njih raje kaj nauči. Spomni se na vse dobre stvari, ki so se ti kdaj zgodile. Spomni se na prelepe stvari, ki si jih v življenju dosegla. Spomni se ljudi, ki jih imaš rada in ki jih nočeš prizadeti.

Ne trati moči in časa za malenkosti. Predvsem pa se ne oziraj na ljudi, ki te ne spoštujejo, s teboj tekmujejo, so nevoščljivi. Vedno si znala stvar zelo dobro preceniti in si se tako izognila zavajanju. Stori to tudi zdaj.

Obupana sem. Strah me je. Ne zmorem. Drugi so vedno boljši od mene. Vse to lahko samo ti spremeniš. Vedi, da si zaslužiš. Vredna si ljubezni, pozornosti in vsega lepega. Vse, kar boš dobrega storila, se ti bo vrnilo. Zato ne bodi prevelika tečnoba, opravljivka ali lenoba in se potrudi. Saj dobro veš, da bo vse poplačano. Ne premlevaj tisočkrat slišano misel in ne bodi neodločna. Odpuščaj. Pusti preteklost za seboj, veš da je ne moreš spremeniti. Ne podredi se, zato da bi ustregla drugim ali še huje, jim bila všeč. Dobro veš, da si takšna kakršna si, popolna. Z napakami, jasno. Ampak tudi s prelepimi vrlinami.

Upaj tako dolgo, dokler ostaja verjetno. Nikar ne gradi gradov v višavah, če jih zaradi megle nikakor ne zagledaš. In vedi, da je mogoče prav vse. Če se za to tudi potrudiš in si to tudi zelo zelo želiš, pa je skoraj zagotovo, da se ti to tudi zgodi. Sledi torej sanjam.

Nekaj si zaželi. Si? Zdaj pa se potrudi, da to tudi uresničiš. Veš, da zmoreš.

  • Share/Bookmark