Pomisleki


Kaj me osrečuje. Močno

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 25.08.2009

Sreča je ena izmed tistih stvari, v katere pač ne verjamem. Ker sem prepričana, da je stvar osebne odločitve in posledica trdega dela in zaupanja. Da se pač ne zgodi kar tako. Da ni stvar naključja. Obstajajo pa malenkosti, drobne, na videz nepomembne stvari, ki me izpopolnjujejo, zaradi katerih sem točno to, kar sem. In zaradi katerih sem nasmejana. Tudi, kadar gre kaj narobe …

Kava v soboto zjutraj. Sredi ne čisto praznega mesta, sedeč v najljubši kavarni ob oknu. Kjer v nedogled bereš najljubše časopise, opazuješ mimoidoče in opaziš malenkosti, ko lahko za trenutek prisluhneš drugim pogovorom, razmišljaš, brskaš po svojih mislih in za sekundo zaustaviš čas. Dež. Ker je nekaj najlepšega gledati, kako kaplje počasi polzijo po oknu, medtem ko se sam lahko zaviješ v toplo odejo in se ne daš motiti. Filmi. S sporočilom. Posebni. Evropski. Vredni ogledi. Taki za ranjene duše, posebneže. Fotografije. Česarkoli. Ljubezni, prijateljstva, zabave, brezbrižnosti, lepote. Posledice srečnih trenutkov, ki jih je ujel objektiv. Najraje črno-bele, ki za seboj nosijo prav posebno zgodbo in so osebne. Objemi z ljudmi, ki jih imaš rad. V trenutkih, ko je to potrebno, ko poskušaš potolažiti, morda osrečiti ali kar tako. Ker ljubiš, imaš rad in hočeš to povedati, pa ti nekdo nenadoma zaveže jezik. Občutek, da si nekaj naredil prav. Morda to, da si nekomu pomagal in ga osrečil, povedal prijateljici iskreno mnenje za njeno dobro ali preprosto samo to, da si se začel učiti pravočasno. Občutek, ko si ponosen nase, je neprecenljiv. Ljudje. Prijatelji, družina ali samo popolni neznanci, ki ti polepšajo dan. S prijaznim pozdravom v trgovini, nasvetom ali nasmehom. Preprostimi malenkostmi pač. Glasba in knjige. Za dušo. In ne zato, ker ti je nekdo rekel, da jo moraš poslušati ali jo prebrati. Ne zato, ker je tretjič zapovrstjo na prvem mestu najbolj prodajanih. Zato, ker je všeč tebi in ne na milijone drugim. Jesen. Moja. Prava. V čudovitih barvah, vonju po pečenih kostanjih, naravi in utripu mesta. Skupaj s toplim šalom in dolgim puloverjem ter občutkom, da si se znebil poletja in da počasi prihaja zima. Božič. In ves novoletni kič, okraski, plesoči Božički, bogato založene trgovine, darila in dober občutek obdarovanja. Čokoladne kroglice z mlekom in mafini. Če se ti ne dogaja prepogosto, je neprecenljivo. Spanec. Trenutki, ko pozabiš na stvari, ki ti povzročajo skrbi in si sam s seboj, s svojimi sanjami, skritimi mislimi. Pisanje. Način s katerim lahko tisoč stvari poveš veliko bolje kot pa z besedami. Pogovor z osebo, ki odpušča, ki daje priložnost. Ki mu lahko zaupaš in veš, da ne bo obsojal. S katerim se lahko smejiš, ki ga še ni zapustila razumnost in ki ve, kaj od življenja pričakuje.

Dragocene malenkosti, ki pobarvajo moj svet v lepšega. Ga obogatijo, so neprecenljive vrednosti in zaradi katerih sem takšna kot sem. Človeška. Predvsem pa Katarina.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.