Pomisleki


Biti najstnica

Zapisano pod Moja družina, Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 27.08.2009

Ne samo, da je to ena izmed najtežjih nalog v življenju posameznika, pač pa je danes tudi najtežja kot kadarkoli v zgodovini. Morda so naši starši nekoč res morali gaziti po snegu ali okopavati njivo, vendar pomislite: ali ni najstnica danes nebogljena sirota, ki se mora prebijati skozi številne izzive, na katere ne pozna pravilnega odgovora, tudi če si jih še tako prizadeva poiskati?

Načeloma sem dober človek. Torej tudi dobra prijateljica, hčerka, dijakinja in vnukinja. Z našteto slabostmi, seveda. Ampak precej normalna odraščajoča oseba, ki ne kadi, ne pije, se ne spušča v mamila ali komplicirane odnose, nima slabih ocen in ne namerava pustiti šole, da bi lahko čim prej pobegnila iz starševskega objema, z željo po obračanju hamburgerjev v kašnem pozabljenem lokalu, ampak imam cilje in načrte za prihodnost. Tudi nisem odsedena s svojim videzom ali morebitnim mozoljem ter nimam nenadne, posesivne ideje, da sem nadvse grda, zato je z mano v splošnem, razen občasne lenobe in kritične iskrenosti, možno shajati.

Ne verjamem, da sta starša v teh letih podlegla večjemu stresu in dvomim, da imata kje skrivne zapise o mojih odraščajočih nemoralnih zahtevah. Nenazadnje gre zahvala njima; ni me vzgajal zapit oče v barakarskem naselju in ne striptizeta, ki ne bi znala seštevati. Temveč le zahtevna, tečna predstavnika srednjih let, ki me le na trenutke sramotita s svojimi pripombami pred neznanci. Ampak to je že druga zgodba.

Najstnik od svojim staršev ne zahteva veliko; verjeli ali ne. Če se ravnam po svojih željah; občasno oskrbo z denarjem in hrano do osemnajstega leta, malo razumevanja in pozornosti ter predvsem veliko miru. Odločitve najstnika so preprosto opredeljene na šolo, prijatelje, starše, zmenke in spolnost, zasvojenost in samospoštovanje. Od vas se ne pričakuje, da bi ohranili mirno kri ob klicu ravnateljice zaradi neopravičenih ur, ob odkritju skrivnih cigaretnih ogorkov pod posteljo ali česa podobnega, vendar naj bo enkrat za vselej jasno: z obtoževanjem, grožnjo, kričanjem in jokom, ne boste nikoli in nikdar pri najstniku ničesar dosegli. Hotel bo narediti ravno nasprotno od vaših želja, samo da bi vas razjezil. Saj je vendar jasno!

Bolj kot me mama hoče razumeti, slabše je. Tako nekako ponavadi potekajo najini pogovori:

»Katarina, sobo si moraš pospravit.«
»Vem. Samo ne zdaj.«
»Ne, zdaj jo daj.«
»Mama, nehaj. Moja soba je. Sej bom pospravla. Malo časa mi še daj. In drugič potrkaj, prosim.«
Potem ponavadi zavzdihne ali zavije z očmi.
» Kaj greš prosim ven?«

Starši imajo nekakšno noro prepričanje o tem, kako dobro poznajo svoje otroke. Pravzaprav je težava, da podcenjujejo njihovo mnenje o določenih stvareh in se včasih preveč ukvarjajo s seboj, da bi bilo spodobni spregledati njihove težave. Otroci velikokrat vidijo in zaznajo stvari, ki se odraslim zdijo nepomembne. Vendar smo tudi najstniki preveč zaverovani v lastna prepričanja in zato tudi sami podcenjujemo njihove nasvete in ideje. Sama sem recimo večino časa prepričana, da imam vedno in povsod prav, pa seveda to sploh ne drži. A starši pač nimajo vedno prav. Pika.

Priznam, da je otroke težko vzgajati. Zato imam s starši skrivni dogovor. Spoštovala jih bom tako dolgo, dokler bodo oni mene. Rada jih bom imela vedno. Kri pač ni voda.

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na 'Biti najstnica'

Naroči se na novice preko RSS ali Trackback na 'Biti najstnica'.

  1. fittipaldi fittipaldi pravi,

    27.08.2009 ob 19:14

    Newsflash: komplikacije se z leti kvečjemu povečajo. Žal, bi si želel nasprotno. Takle mamo.

    A ena stvar drži kot pribito: vedno mislimo, da imamo prav. :mrgreen:

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.