Pomisleki


Jesen, jesen, jesen!

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 27.09.2009

Imela sem priložnost okusiti grižljaj angleškega podeželja, kjer se jesen prebuja hitreje kot tukaj. Mogoče sem samo jaz tista, ki ima tako rada občutek, da slednja res prihaja. Ki pogreje, očara in razneži v vsem svojem čaru. Čudovito, majčkeno za lase privlečeno, s pogledom, ki je usmerjen k drevesnim krošnjam v parku in šelestečemu listju.

Po kratkem obhodu angleške dežele, sem se vrnila v našo in začela ceniti čisto samoumevne stvari. Malo manj prijazne ljudi, recimo. In zagotovo zelenjavo brez rozin (beri: spodobne prehranjevalne navade). Mislila sem, da je tisto o slabi hrani pač stereotip. Ampak ne! Preživljanje s krekerji in jogurti sploh ni mačji kašelj. In še vedno ne razumem te manije s funti. Čisto možno je, da so me oskubili, pa se meni o tem niti ne sanja. No offence, ampak funti so popolnoma neuporabna reč.

Pa angleška jutra! Kakor da bi moje oči doživele popoln preporod, tudi če samo zato, ker sem vsa počitniška jutra prespala. Ko zgodaj odbrziš mimo prodajalca kostanjev in ugotoviš, da je tam šele, ko vklopiš vsa krmežljava čutila. Blagodejen občutek mraza na koži po poletni vročini, ko si lahko ogrneš šal in obuješ škorenjčke, ne da bi pri tem vate začudeno strmeli. Tako prijetno je opazovati krošnje, liste potopljene v tople odtenke; rumeno, oranžno, rdečo, rjavo … Čutiti toplino, med tem ko ti topel veter kuštra lase. Zavit v topel pulover prisluhniti naravi in se preprosto za trenutek ustaviti. Ker pomaga.

To jesen sem dobila tudi svojo prvo merico kostanjev. Ko sem povohala, otipala in pogledala, sem začela lupiti. S prstki, ki so kmalu postali čisto črni. Vendar nič za to. Jasen je, ne še čisto v vsem svojem sijaju, a vendarle, tu.

  • Share/Bookmark

Začetki

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 3.09.2009

Ena dobra stvar se mora končati, da se lahko druga začne. Tako pač je; in jaz sem spet na začetku. Tudi glede šole, jasno. Morda pa nočem priznati, da mi je tako pravzaprav všeč. Da lahko začnem tako kot se spodobi, od začetka. Pozabim na tiste majhne napakice v preteklosti in se tokrat potrudim, kakor vem in znam, po najboljših močeh.

Preden zares začnem, bom če majčkeno poletela po Evropi. Tokrat v Anglijo.

  • Share/Bookmark

Gledališče

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 3.09.2009

Občutek, ko ne veš ali si naredil nekaj dobro. Ko nimaš pojma, kam naj se daš in kaj naj narediš, da bo izgledalo bolje. In ko bi rad razbral reakcijo, pa veš da ne smeš, ker te bo samo še bolj zmedlo. Pogledaš levo in poskušaš čim bolje narediti stvar do konca. Veš, da ni vse odvisno od tebe. Veš, da se iz zadnje vrstice vidi vsak gib in dih. Ne bi rad razočaral. Ne bi rad odpovedal. Ne bi se rad zlomil. Potem pa se od nekod zasliši glas: ‘Čuti! Povej mu, zlomi ga in ubij! Vem, da zmoreš!’

Zaskrbljeni, zamišljeni obrazi mimoidočih me za trenutek predramijo, iztrgajo iz lastnih misli in me spet postavijo na trdna tla. Ozrem se po tujcih, ki brezbrižno hitijo mimo mene in jim oči begajo sem ter tja od vsakodnevnih skrbi. Vsak od njih piše svojo zgodbo in v njej igra glavno vlogo. Prav od njega je odvisno ali bo imela zgodba srečen konec. Včasih bi se vpliva, ki ga ima na zgodbo, najraje otresel, a se ga ne more. Zmede se in pade, a se nato spet pobere; se dvigne do višav in se ponovno spusti.

Gledališče je prav takšno kakor življenje; razburkano, nepredvidljivo, polno skrivnosti in gledalec nima vpliva na razvoj dogodkov. Lahko le potrpežljivo čaka in upa, da se bo zgodba razpletla srečno. Vendar v gledališču je morda preveč iluzije, da bi ga lahko brezskrbno primerjali z življenjem, a vendar kar poka po šivih od čustev, napetosti in čarovnije, ki te vabi v svoj objem skrivnosti. Slediš prepletom dogodkov, dogajanje doživljaš skupaj z nastopajočimi in ko jim po čelu spolzi kaplja potu veš, da je to kaplja truda in ljubezni.

Gledališče je pravi zaklad sveta, ki v resnici ne obstaja, saj izgine v trenutku, ko se zavesa zagrne in aplavz potihne. V tišini iščeš občutek lepote umetnosti, a ga ne najdeš. V mislih te življenje z odra spremlja še dolgo, razburka pusto domišljijo in te zapelje.

Umetnik je na odru lahko kdorkoli; preobrazi se in niti sanja se mu ne od kod jemlje navdih, nato pa spozna, da ga je ta občutek vedno spremljal. Vanj so uprte oči, z občinstvom diha in takrat vse drugo ni pomembno.

V vsakem se skriva malo umetnika, ki je del odlične igre. Razburljivih prizorov ne manjka; od roba preživetja, bridke bolečine, strahu, goreče ljubezni ali zavisti. In vsi smo nevede odlični igralci, pa naj bo to dobro ali slabo.

  • Share/Bookmark