Pomisleki


Gledališče

Zapisano pod Razmišljanja, misli avtor: afnaa, 3.09.2009

Občutek, ko ne veš ali si naredil nekaj dobro. Ko nimaš pojma, kam naj se daš in kaj naj narediš, da bo izgledalo bolje. In ko bi rad razbral reakcijo, pa veš da ne smeš, ker te bo samo še bolj zmedlo. Pogledaš levo in poskušaš čim bolje narediti stvar do konca. Veš, da ni vse odvisno od tebe. Veš, da se iz zadnje vrstice vidi vsak gib in dih. Ne bi rad razočaral. Ne bi rad odpovedal. Ne bi se rad zlomil. Potem pa se od nekod zasliši glas: ‘Čuti! Povej mu, zlomi ga in ubij! Vem, da zmoreš!’

Zaskrbljeni, zamišljeni obrazi mimoidočih me za trenutek predramijo, iztrgajo iz lastnih misli in me spet postavijo na trdna tla. Ozrem se po tujcih, ki brezbrižno hitijo mimo mene in jim oči begajo sem ter tja od vsakodnevnih skrbi. Vsak od njih piše svojo zgodbo in v njej igra glavno vlogo. Prav od njega je odvisno ali bo imela zgodba srečen konec. Včasih bi se vpliva, ki ga ima na zgodbo, najraje otresel, a se ga ne more. Zmede se in pade, a se nato spet pobere; se dvigne do višav in se ponovno spusti.

Gledališče je prav takšno kakor življenje; razburkano, nepredvidljivo, polno skrivnosti in gledalec nima vpliva na razvoj dogodkov. Lahko le potrpežljivo čaka in upa, da se bo zgodba razpletla srečno. Vendar v gledališču je morda preveč iluzije, da bi ga lahko brezskrbno primerjali z življenjem, a vendar kar poka po šivih od čustev, napetosti in čarovnije, ki te vabi v svoj objem skrivnosti. Slediš prepletom dogodkov, dogajanje doživljaš skupaj z nastopajočimi in ko jim po čelu spolzi kaplja potu veš, da je to kaplja truda in ljubezni.

Gledališče je pravi zaklad sveta, ki v resnici ne obstaja, saj izgine v trenutku, ko se zavesa zagrne in aplavz potihne. V tišini iščeš občutek lepote umetnosti, a ga ne najdeš. V mislih te življenje z odra spremlja še dolgo, razburka pusto domišljijo in te zapelje.

Umetnik je na odru lahko kdorkoli; preobrazi se in niti sanja se mu ne od kod jemlje navdih, nato pa spozna, da ga je ta občutek vedno spremljal. Vanj so uprte oči, z občinstvom diha in takrat vse drugo ni pomembno.

V vsakem se skriva malo umetnika, ki je del odlične igre. Razburljivih prizorov ne manjka; od roba preživetja, bridke bolečine, strahu, goreče ljubezni ali zavisti. In vsi smo nevede odlični igralci, pa naj bo to dobro ali slabo.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev moraš biti prijavljen.